Jedro

Res se parcela št. 916/1 (oziroma novo nastala parcela št. 914/4) s parcelo št. 915/2 stika v zemljiško katastrski točki 5050, vendar ta točka ni bila določena v postopku izpodbijane odločbe, pač pa v postopku IDPOS 6311 v letu 2014, ki pa ni predmet presoje v predmetnem upravnem sporu.

Tožnica zatrjuje, da je zemljiško katastrska točka 6198 (določena v postopku izpodbijane odločbe) postavljena na njenem svetu, kar iz katastrskih podatkov (grafičnega prikaza) ne izhaja. Kolikor tožnica z ugovorom kaže na neurejena lastninska razmerja z lastniki sosednjih parcel, bo morala to urediti v civilnih postopkih (nepravdni postopek sodne ureditve meje, ki ga je že sprožila ali v pravdnem postopku – lastninski tožbi), ne more pa biti predmet urejanja lastninskih razmerij postopek urejanja meje, oziroma parcelacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom A. A. stroške postopka v višini 300,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo in sklepom združil več zahtev za uvedbo evidentiranja urejene meje, parcelacije in zemljišča pod stavbo (izrek prvega sklepa), ter odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) določenih parcel (1. točka izreka odločbe), da se evidentira izravnani del meje parcele 1689/2 s sosednjo parcelo 944/6 (2. točka izreka odločbe), da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo določene spremembe (3. točka izreka odločbe), da je grafični prikaz urejene meje in izravnanega dela meje in stanja parcel obvezna priloga temu upravnemu aktu (4. točka izreka odločbe) in da stroškov postopka ni (5. točka izreka odločbe). S sklepom je odločil tudi, da se v zemljiškem katastru na določenih parcelah za določene stavbe evidentirajo zemljišča pod stavbo (1. točka izreka drugega sklepa), da se dve stavbi vpišeta v kataster stavb (2. točka izreka drugega sklepa) in da stroškov postopka ni (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je v navedenem postopku sodelovala tudi tožnica kot lastnica parcel št. 915/1 in 915/2, ki se je udeležila mejne obravnave in na zapisniku podpisal izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil (2. točka izreka).

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo v 1., 3. in 4. točki ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da se parcela št. 915/2, katere lastnica je, in parcela št. 916/1, ki se je parcelirala, stikata v zemljiškokatastrski toči 5050, zato je bila tudi vabljena na mejno obravnavo z vabilom z dne 6. 6. 20196, kot stranka v postopku v smislu 28. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Ugotovitve prvostopenjskega organa, da se je tožnica udeležila mejne obravnave, so napačne, saj je v tistem obdobju okrevala po možganski kapi, zato se obravnave iz objektivnih razlogov ni mogla udeležiti. Prvostopenjski organ bi jo zato moral v skladu s 36. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) povabiti, naj se izjavi o tem, ali se strinja s potekom predlagane meje. Prav tako navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi zemljiškokatastrska točka 5050 predstavljala del evidentirane oziroma urejene zemljiškokatastrske meje, niti da se je tožnica s takim potekom strinjala. Kasneje je bila vabljena tudi na mejno obravnavo zaradi ureditve meje parcele 916/1, pri čemer navaja, da je zemljiškokatastrska točka 6198 postavljena na svetu, ki je v njenem dejanskem uživanju. Zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja se je mejne obravnave udeležila snaha, B. B., ki je šele v tem postopku izvedela, da je točka 5050 napačno evidentirana, vendar je geodet dejal, da je točka dokončno urejena. Sodišču predlaga, da odpravi 1., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa oziroma podredno v tem delu ugotovi njeno nezakonitost. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Stranka z interesom A. A. v odgovoru na tožbo navaja, da se v zadevnem postopku ni urejala meja parcel 915/1 in 915/2, obe k.o. ..., ki sta v lasti tožnice. Navedeni parceli prav tako nista bili predmet parcelacije, zato tožnica ni mogla imeti in ni imela položaja stranke v postopku IDPOS 6433. Tožnica je sodelovala v postopku IDPOS 6311 kot lastnica parc. št. 915/2, v tem postopku pa je tudi podpisala zapisnik mejne obravnave. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Sodišče je 6. 12. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke na glavni obravnavi, niti pred tem pisno, niso podale pripomb.

7. Sodišče je 21. 2. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustila je vpogled v vse listine, ki sta jih predlagali tožnica in stranka z interesom, zavrnilo pa je predlog obeh strank za zaslišanje priče B. B. kot nerelevanten, saj zatrjevane okoliščine v zvezi z vabljenjem tožnice in komunikacija z organom niso relevantne okoliščine za obravnavano zadevo. Vpogledalo pa je tudi v spis IDPOS 6311, ki ga je pridobilo po uradni dolžnosti.

8. Na glavni obravnavi je tožnica vztrajala, kot v tožbi in ponovila svoja zatrjevanja, enako stranka z interesom, kot v odgovoru na tožbo.

**K točki I:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet upravnega spora je odločba toženke, s katero je organ v 1. točki izreka evidentiral parcele med katerimi je urejal meje, ter v 2. točki izreka ugotovil spremembe na parcelah zaradi postopka parcelacije. S 4. točko izreka je odločil, da je grafični prikaz urejene meje in izravnanega dela meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga odločbi.

11. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ s sklepom št. 3532-111/2018-14 z dne 6. 12. 2018 zavrgel, kot nedovoljeno, ker je menil, da tožnica nima pravnega interesa zanjo, saj odločba ne posega v njene pravice ali pravne koristi.

12. Sodišče je s sodbo I U 85/2019 z dne 9. januarja 2020 odpravilo drugostopenjski sklep in napotilo drugostopenjski organ, da o pritožbi odloči po vsebini, saj iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožnica kot stranka udeležena v postopku na prvi stopnji, saj je bila kot taka navedena v obrazložitvi odločbe, vročena pa ji je bila tudi odločba, ter zato v obravnavanem primeru ni bilo podlage za zavrženje tožničine pritožbe, kot nedovoljene, brez vsebinske presoje pritožbenih navedb. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju presojal pritožbo tožnice po vsebini in jo zavrnil. 13. Po vsebini obravnava tožbene ugovore v predmetnem upravnem sporu tudi sodišče, iz razloga, ki ga je navedlo zgoraj, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot stranka udeležena v postopku na prvi stopnji, ter ji je bila odločba tudi vročena, čeprav parceli 915/1 in 915/2 (katerih lastnica je tožnica) nista bili v postopku predmet evidentiranja urejene meje ali parcelacije, kot izhaja iz izreka. Navedena ugotovitev, da parceli 915/1 in 915/2 k.o. ... nista bili predmet odločanja (urejanja meje in parcelacije) pa je bistveno pri presoji, ali bi tožnica lahko izboljšala (spremenila) svoj pravni položaj, kot lastnica teh dveh parcel, kolikor bi sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (kar sodišče presoja kot pravni interes za tožbo v okviru prvega odstavka 36. člena ZUS-1 – predhodni preizkus tožbe). V obravnavanem primeru sodišče pritožbe ni zavrglo, ker je prvostopenjski organ tožnico štel za stranko v postopku na prvi stopnji in ji vročil odločbo, kot je navedlo kot razlog že sodišče v sodbi I U 85/2019 in tožnici glede na navedeno priznalo aktivno legitimacijo za pritožbo in tožbo, je pa skozi ta pogled, ali bi se tožničin pravni položaj z ugoditvijo tožbi, kot lastnici parcel 915/1 in 915/2 kaj spremenil, presojalo tožbene ugovore.

14. Iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da se je urejala meja med parcelama 915/1 in 915/2 k. o. ... last tožnice in njima sosednimi, ali da bi se ti parceli parcelirali, zato tožnica z odpravo izpodbijane odločbe ne bi bila v položaju, da bi organ v zvezi z mejami teh parcel ali sporno parcelacijo v ponovnem postopku lahko karkoli odločal. Nerelevantni so v tej povezavi vsi odgovori tožnice v zvezi z nepravilnostmi pri vabljenju tožnice (oziroma je ali ni bila vabljena). Ker se meja sosednjih parcel s tožničinima 915/1 in 915/2 k. o. ... ni urejala, organ tožnice ni bil dolžan niti vabiti na mejno obravnavo, niti v tej zvezi tožnico pozvati, da svojo mejo pokaže (pravica do izjave v postopku evidentiranja urejene meje).

15. Tožnica ugovarja, da je izpodbijana odločba neobrazložena, glede parcel v lasti tožnice in parcele 916/1 oziroma novo nastalo parcelo 916/4, vendar pa kot že rečeno, ker tožničini parceli nista bili predmet odločanja v geodetskih postopkih organu odločitve v zvezi z njima (ki je ni bilo), ni bilo treba obrazlagati (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Parcelacija parcele 916/1 pa se je izvedla (navedeno v obrazložitvi) na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik te parcele (to pa ni tožnica). Res se parcela 916/1 (oziroma novo nastala parcela 914/4 s parcelo 915/2 stika v zemljiško katastrski točki 5050, vendar ta točka ni bila določena v postopku izpodbijane odločbe, pač pa v postopku IDPOS 6311 v letu 2014, ki pa ni predmet presoje v predmetnem upravnem sporu, zato sodišče na ugovore v zvezi s to zemljiško katastrsko točko ne odgovarja. Na podlagi 29. člena ZEN je zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja treba priložiti elaborat ureditve meje, ki mora vsebovati predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru, predlagana meja pa se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra. Povedano drugače, geometer je bil na zemljiško katastrsko točko – 5050, ki je za tožnico sporna vezan, saj je bila podatek zemljiškega katastra.

16. Tožnica zatrjuje, da je zemljiško katastrska točka 6198 (določena v postopku izpodbijane odločbe) postavljena na njenem svetu, kar iz katastrskih podatkov (grafičnega prikaza) ne izhaja. Kolikor tožnica z ugovorom kaže na neurejena lastninska razmerja z lastniki sosednjih parcel, bo morala to urediti v civilnih postopkih (nepravdni postopek sodne ureditve meje, ki ga je že sprožila ali v pravdnem postopku – lastninski tožbi), ne more pa biti predmet urejanja lastninskih razmerij postopek urejanja meje, oziroma parcelacije. Poleg tega je ugovor tožnice o nepravilni odločitvi zemljiško katastrske točke 6198 tožbena novota, saj v pritožbi te točke, kot nepravilno določene, ne omenja. Ne glede na navedeno, pa je v zvezi z ugovori tožnice bistveno, da je bila zemljiško katastrska točka 5050 določena z IDPOS 6311 v letu 2014, ta točka pa je določala mejno točko med parcelami 1689/1 (cesta), 915/2 (last tožnice) in 916/1 (sosednja parcela) k.o. ..., zemljiško katastrska točka 6198 pa je postavljena v daljici in ne predstavlja mejne točke s tožničinimi parcelami, zato se tožnica ne more v obravnavanem postopku sklicevati, da je mejna točka med navedenimi parcelami novo nastala zemljiško katastrska točka 6198. Morebitne nepravilnosti, ki naj bi za tožnico nastale z izpodbijano odločbo v njenem lastninskem stanju, bo morala reševati v drugih postopkih, z izpodbijano odločbo pa v parcelo tožnice ni bilo poseženo z urejeno mejo ali postopkom parcelacije. Kolikor pa je bilo poseženo v položaj tožnice z odločbo GURS št. 02112-427/2019-2 z dne 18. 4. 2019 ( IDPOS 6458) ter odločbo GURS št. 02112-109/2019-2 z dne 11. 2. 2019, bo morala tožnica to reševati v teh postopkih.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

**K točki II:**

18. Odločitev o stroški postopka tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. čelna ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K točki III:**

19. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper njen akt ni uspela, je glede na načelo uspeha v pravdi dolžna povrniti njene stroške postopka. Sodišče je zato v nadaljevanju preverjalo potrebnost stroškov stranke z interesom, ki je v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo in se udeležila razpisane glavne obravnave. Stroški stranke z interesom, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na tožbo so se izkazali za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj vsebinskih navedb, ki bi se nanašale na neutemeljenost tožbe, ki niso bile že vsebovane v upravnih odločbah, stranka z interesom ni podala. Potrebni pa so bili stroški v zvezi s pristopom na glavno obravnavo, ki jo je sodišče razpisalo, stranka z interesom pa po pooblaščencu udeležila (500 točk - Tarifna številka 34).