Up-150/97

4. 2. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi ZZBNOB S. in E. U., S. K. in M. R., vseh iz L., ki jih vse zastopata F. M. iz L. in A. S., odvetnik v L. na seji dne 4. februarja 1999

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba ZZBNOB S., E. U., S. K. in M. R. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 439/96 z dne 30. 1. 1997 se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki so na podlagi 157. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) poizkušali doseči prepoved zatrjevane kršitve svojih osebnostnih pravic tako, da bi tožena stranka morala prenehati z razpečavanjem ali razdeljevanjem publikacije, v kateri je med drugim zapisano, da so partizani vse Titove nasprotnike, ki so se po kapitulaciji Nemčije na Koroškem predali Britancem, brez predhodnega sojenja postrelili.

2.S pravdo pritožniki niso imeli uspeha; revizijsko sodišče je zavzelo in obrazložilo stališče, da prva tožnica ni aktivno legitimirana, ker se napadena izjava nanjo kot organizacijo, ki je v času kapitulacije še ni bilo, ne nanaša, ostali trije tožniki pa zato ne, ker gre zahtevek iz 157. člena ZOR občanu le takrat, ko je napadena konkretno in individualno njegova osebnostna pravica, ne pa tudi, kadar morebitni napad velja skupini, katere neindividualizirani član je prizadeti občan.

3.Ustavni pritožniki menijo, da jim je s tako sodbo kršena pravica do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave) oziroma do varstva časti in dobrega imena kot ene od nedotakljivih osebnostnih pravic. Vsi trije posamezniki - pritožniki se kot bivši partizani čutijo osebno prizadete zaradi omenjene zapisane trditve, prva pritožnica pa med drugim predvsem uresničuje interese bivših borcev in udeležencev NOB in je po svojih splošnih aktih - pa tudi kot članica Svetovne federacije veteranov - pooblaščena in dolžna nastopati zoper žalitve njihovega dostojanstva, za kakršne po njeni oceni gre.

Pritožniki trdijo, da je zaradi tega aktivna legitimacija vseh štirih podana. Revizijska sodba se po njihovem tudi ne bi smela omejiti zgolj na vprašanja aktivne legitimacije, saj je bilo sojenje na prvih stopnjah krivično in pristransko in zato v nasprotju s 23. členom Ustave ter prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta kršitev naj bi bila v tem, da sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča utemeljujeta svojo odločitev s splošno znanimi dejstvi, sodišči pa nista izvedli predlaganih dokazov, zlasti dokaza z zaslišanjem strank.

4.Pritožniki predlagajo, naj Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

5.Ustavno sodišče je s sklepom senata z dne 5. 11. 1998 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, da bi predvsem preučilo in odločilo, ali ni bila s takim razumevanjem in uporabo 157. člena ZOR, kot obrazloženo izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, kršena pravica do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

6.Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

7.Tožbeni zahtevek vseh štirih tožnikov je bil pravnomočno zavrnjen zaradi pomanjkanja njihove aktivne legitimacije, zgolj zaradi tega je bila kot neutemeljena zavrnjena tudi njihova revizija. Samo v tem obsegu bi bilo mogoče v ustavni pritožbi zatrjevati kršitev pravice do poštenega sojenja. Sodna presoja očitkov o nepravilnosti sojenja na prvi in drugi stopnji bi prišla v poštev šele potem, ko bi bila izpodbijana sodba zaradi kršitve pravice do varstva osebnostnih pravic razveljavljena.

8.Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sojenja in ni pristojno presojati, ali so sodišča v posameznem primeru prav uporabila materialno pravo. V obravnavanem primeru pa temelji odločitev Vrhovnega sodišča na uporabi 157. člena ZOR; njegova vsebina in hkrati posebnost je, da ureja posebno pravno varstvo, kadar gre za kršitev osebnostnih pravic, ki so vrsta človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kršitev torej, zoper katero daje pravni red tudi ustavnopravno varstvo. Če bi bila razlaga člena 157. ZOR ožja od tiste, ki jo je določbi treba pripisati v skladu z Ustavo, bi zaradi tega v obravnavanem primeru nedotakljivost osebnostne pravice (čast in dobro ime) ne bila deležna z Ustavo zagotovljenega varstva in bi bila torej vsaj deloma kršena. Ker pa Vrhovno sodišče uravnava in enoti sodno prakso, bi preozko razlaganje 157. člena ZOR v obravnavanem primeru lahko peljalo k enaki kršitvi tudi v drugih primerih pravd, temelječih na isti zakonski določbi. Iz teh razlogov je Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

9.Vrhovno sodišče je v izpodbijani odločbi zavzelo stališče, da ima v primeru, kadar kdo objavlja ali razpečava trditev, ki je morebiti žaljiva, zahtevek iz 157. člena ZOR samo tisti, na kogar se trditev neposredno nanaša, ter tisti, za kogor se da po razumni poti sklepati, da leti osebno nanj (ali tudi nanj).

Kadar se objavljena ali razpečevana trditev nanaša na skupino ljudi, od katerih ni mogoče nobenega individualizirati, pa po mnenju Vrhovnega sodišča zgolj dejstvo, da se neka oseba uvršča v to skupino, tej osebi ne daje zahtevka iz 157. člena ZOR.

10.Ustavno sodišče je presodilo, da takšna razlaga 157. člena ZOR, kot jo je uporabilo in obrazložilo Vrhovno sodišče, ni v nasprotju s 35. členom Ustave. Drugačna, nujno mnogo širša razlaga, tudi ne izhaja iz besedila omenjene zakonske določbe.

Prav tako ne vzdrži preizkusa z metodo logične razlage, saj bi pripeljala do nepredvidljivo in morda tudi neobvladljivo velikega števila potencialnih tožnikov oziroma zahtevkov, česar zakonodajalčevi volji ni mogoče pripisati. Drugačna razlaga bi lahko v praksi preveč posegala v drugo človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, namreč svobodo izražanja (39. člen Ustave).

11.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča tudi z odrekanjem aktivne legitimacije prvi pritožnici le-tej očitno ne krši pravice iz 35. člena Ustave. K obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča v tem delu velja dodati, da ima pravna oseba legitimacijo za vložitev ustavne pritožbe le tedaj, kadar lahko zatrjuje, da je kršena pravica njej kot pravni osebi. Očitana trditev je ne zadeva, saj pritožnice v času, v katerega posega, še ni bilo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Alojz Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen