Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stališče upravnih organov, da prijava prebivališča ni upravna zadeva in da se v tej zadevi ne vodi upravni postopek, ni pravilno.
Lastnik nepremičnine je vsekakor zainteresiran za to, kateri stanovalci so prijavljeni na njegovem naslovu oziroma kdo je prijavljen, da živi v njegovi nepremičnini, zato ni mogoče trditi, da nima pravega interesa sodelovati v tem postopku.
I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravne enote Grosuplje št. 210-339/2012-10 (117) z dne 18. 9. 2012 odpravi in se zadeva organu prve stopnje v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane z 22% DDV v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel prijavo stranske udeležbe tožnice v postopku prijave prebivališča A.A. na naslovu ... Svojo odločitev je oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obrazložitvi navaja, da prijava prebivališča ni upravni postopek, pač pa registracija posameznika na naslovu, kjer prebiva, in vpis v register stalnega prebivalstva. Poudarja, da je temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) v evidentiranju prijave stalnega oziroma začasnega prebivališča in v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva. Za zagotovitev tega namena je posamezniku naložena prijava obveznosti, ki pa ni omejujoča, pač pa izhaja iz pravice posameznika, da prosto izbere prebivališče, vendar mora izbrano prebivališče registrirati.
Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila pritožbo, katero je tožena stranka z odločbo z dne 21. 12. 2012 zavrnila. Pritrjuje stališču prvostopnega organa, da vpis podatka v register stalnega prebivalstva lahko pomeni le evidentiranje tega dejstva. Potrdilo iz evidence je le dokaz, ki izkazuje določeno dejstvo. Prijava prebivališča ne pomeni konkretnega upravnega akta, izdanega v upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Postopek prijave prebivališča sicer sodi na področje upravnega prava, vendar pri tem ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, od česar bi bilo odvisno razmerje med stranko in upravnim organom, pristojnim za odločanje. V postopku prijave prebivališča, ki je predmet upravne zadeve, upravni organ izvede materialno dejanje, ki nima narave pravnega akta, saj gre za dejanje vodenja evidence registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZPPreb, ki se zaključi z izdajo potrdila. Potrdilo pa ni konkreten upravni akt, temveč samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejanj.
Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in meni, da je nepravilno stališče upravnih organov, da prijava začasnega prebivališča ni upravna stvar in se za ta postopek ne uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 242/2012. Poudarja, da ima postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča iz 8. člena ZPPreb isti namen in iste pravne posledice kot prijava prebivališča. Ne gre zgolj za zagotavljanje pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva, temveč tudi za zagotavljanje ali oseba izpolnjuje pogoje za vpis, na podlagi katerega lahko uveljavlja druge pravice. Zato meni, da izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku. Takšno je tudi stališče upravnega sodišča RS v sodbi I U 612/2010, ker je sodišče izrazilo jasno stališče, da se prizna pravni interes v postopku prijave prebivališča lastnikom nepremičnin. Dejstvo, kje je nekdo prijavljen, upošteva tudi sodišče v nepravdnem postopku za delitev nepremičnine v solastnini. Ta postopek pa trenutno teče med tožečo stranko in njenim bivšim zakoncem. Pravni interes in nezakonitost postopka pa se kaže tudi v določbi četrtega odstavka 7. člena ZPPreb, kjer je jasno določeno, da za prijavo prebivališča ne zadostuje soglasje samo enega od več solastnikov. Izključitev lastnika nepremičnine iz postopka prijave prebivališča predstavlja nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja ter pravico do zasebne lastnine iz 33., 35. in 53. člena Ustave. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in tožnici prizna lastnost stranske udeležbe v postopku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni predložila.
K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.
Po presoji sodišča je organ prve stopnje nepravilno odločil, ko je na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel zahtevo tožnice za prijavo kot stranske udeleženke v postopku prijave prebivališča A.A. na naslovu ... Ni pravilno stališče, da prijava prebivališča ni upravna zadeva in da se v tej zadevi ne vodi upravni postopek.
Upravna zadeva je po določbi 2. člena ZUP odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po presoji sodišča gre za odločanje o pravici posameznika, v tem primeru tožnice, kdo ima pravico biti prijavljen na njenem naslovu. Ni namreč sporno, da je tožnica solastnica nepremičnine na naslovu ..., ki je predmet prijave prebivališča A.A. Da gre za upravni postopek, je kot pravilno opozarja tožnica zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 242/2012, kjer je zapisalo: „Čeprav ZPPreb ne določa, da se v primeru odločanja o začasnem ali stalnem prebivališču uporablja kot postopkovni predpis ZUP, nujnost uporabe ZUP za take primere izhaja iz same narave stvari“. S tem stališčem soglaša tudi prvostopenjsko sodišče. Zato ni pravilno stališče prvostopnega organa, da gre le za registracijo prebivališča in se ne vodi upravni postopek. Poleg tega ZPPreb v četrtem odstavku 7. člena jasno določa, da posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predloži dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, se šteje dokazilo o lastništvu, najemna in podnajema pogodba ali pisno soglasje lastnika oziroma solastnikov stanovanja oziroma upravljavca nastanitvenega objekta. Kot že povedano, pa ni sporno, da je tožnica solastnica sporne nepremičnine. Glede na takšno zakonsko določilo bi moral prvostopni organ tožnici priznati pravico udeležbe v postopku. Da ima pravico oziroma pravni interes sodelovati v postopku, je navedlo tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 612/2010, kjer je zapisalo: „Četudi prijava stalnega prebivališča druge osebe na tožnikovem naslovu ne vpliva na njegovo lastninsko pravico in čeprav se ni ugotavljalo tožnikovo dejansko stalno prebivališče, pa so njegove pravne koristi vsekakor prizadete, če na njegovem naslovu oziroma na nepremičnini, ki je v njegovi lasti, prijavljen nekdo, za katerega tožnik meni, da tam ne bi smel imeti prijavljenega svojega stalnega prebivališča. Lastnik nepremičnine je vsekakor zainteresiran za to, kateri stanovalci so prijavljeni na njegovem naslovu oziroma, kdo je prijavljen, da živi v njegovi nepremičnini, zato ni mogoče trditi, da tožnik nima pravnega interesa sodelovati v tem postopku“.
Na odločitev v zadevi ne vpliva obveznost prijave stalnega ali začasnega prebivališča, s katero med drugim svojo odločitev utemeljujeta upravna organa. Ni dvoma, da obveznost prijave prebivališča obstaja, vendar to ne pomeni, da lahko kdorkoli prijavi prebivališče na naslovu, ki si ga je izbral sam, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji v določbah ZPPreb.
K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in če je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.
Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).