Jedro

Upoštevajoč okoliščine primera pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko naknadno predlaganih dokazov ni upoštevalo, ravnalo v skladu z 286.čl. ZPP. Možna bi bila sicer situacija, da stranka na podlagi (nepričakovane) izpovedi priče predlaga, da se izpoved te priče preveri še s kakšnim drugim dokazom, vendar pa v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more uspeti s trditvijo, da brez svoje krivde ni vedela, kaj bo ta priča izpovedovala. Upoštevati je treba, da je tožeča stranka pričo kot ključno pričo predlagala sama; sodelovala je pri zaslišanju priče, a njeni izpovedbi ni oporekala niti ji ni zastavila vprašanj, ki jih izpostavlja v svoji kasnejši vlogi; tega ni storila niti na prihodnjem naroku, temveč še kasneje, ko je tudi obiskala pričo na domu; glede na pričino vprašanje ob koncu njenega zaslišanja, kaj je v zadevi spornega, pa tudi ni prepričljivo tožničino sklicevanje na pričino varstvo interesov drugega. Izvenzakonsko skupnost predstavlja takšna skupnost moškega in ženske, ki se po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema: imeti mora svoj zunanji izraz (ki se kaže v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti) kot tudi notranje (čustveno) razmerje, skratka v očeh okolja (prijatelji, sosedje ipd.) veljata partnerja kot mož in žena. Navedeno je bila torej materialnopravna podlaga sodišču prve stopnje, v okviru katere je moralo ugotoviti vse omenjene elemente izvenzakonske skupnosti. Na vprašanje, ali je obstajala takšna skupnost, pa je treba odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega razmerja. Pri oceni uspeha dokaznega postopka število oseb, katerim so razmere znane, seveda ni in ne more biti relevantno, temveč katerim osebam so (lahko) določene razmere znane. Tako sosedje sicer ne morejo izpovedovati o elementih izvenzakonske skupnosti intimnega značaja, nedvomno pa lahko izpovedujejo o druženju partnerjev oziroma njunem skupnem življenju. Če pa bližnjim sosedom eden od partnerjev sploh ni znan, je to vendarle pomemben dokaz. Ožjim sorodnikom (staršem) so lahko znani ne le zunanji elementi takšne skupnosti, temveč tudi tisti, intimnejšega značaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 59.500,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica s pokojnim Ž. B. živela v izvenzakonski skupnosti in se ji zato na podlagi 2. odst. 10. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prizna dedna pravica po njem. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne 257.312,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Ni le tožnica tista, ki ima pravni interes v tem postopku. Tudi A. B. je imel določene interese, pa jih sodišče prve stopnje ni presojalo, čeprav bi jih moralo. Pravdni stranki sta bili soglasni, naj sodišče prve stopnje zasliši še pokojnikovo mater I. B., pa je iz neznanih razlogov ni. O določenih dejstvih se lahko opredelijo le tiste priče, ki so jim bila takšna dejstva dosegljiva. Tako bi moralo sodišče bolj kritično presojati, katera priča je imela možnost in katera ne spoznavati, ali sta živela pokojnik in tožnica v izvenzakonski skupnosti. Priče, ki jih je predlagala tožnica, so bile tiste, ki so vedele, kakšno je bilo razmerje med njima in zato so tudi izpovedale tisto, kar so zaznale. Toženkine priče pa so priče, ki niso poznale razmer in tudi tožnica teh prič ni poznala. Zato seveda niso mogle nič povedati, saj tudi tožnica o njih nič ne ve. Tako se je priča Š. preselila na Škofljico šele, ko se je v posledici motenjskih pravd zapustnik že preselil k tožnici. R. po lastni izpovedbi nista imela nobenih stikov s pokojnim, še posebej ne E., s katero je bil pokojnik sprt, pa tudi z D. nista imela posebnih stikov, razen kar sta govorila po naključju. Sicer pa je poznal tožnico in je tudi vedel, da se je pokojnik vozil skupaj z njo. L. L. pozna toženo stranko in njeno mater le iz šole po otrocih, medtem ko o tem, kakšno je bilo zasebno življenje Ž. B., ne ve ničesar. Velika večina ljudi ne ve za intimne odnose, ki sta jih imela pokojnik in tožnica, ker se bodisi niso poznali bodisi niso zanimali za to, kar pa ne more nuditi sodišču tako trdne opore, kot jo je zavzelo v obrazložitvi sodbe. Tožnica je imela na začetku postopka naslednjo sliko: A. B. jo je spodbujal k tožbi in imela je nekaj prič, kar je po njeni oceni zadoščalo. Tudi stranke so zavezane k procesni ekonomiji in racionalizaciji. Nastopila pa je potreba po novih dokazih po nepričakovanem (procesnem) preobratu, ki ga je povzročil A. B. z izpovedbo. Tožnica lahko predlaga vsaj še 20 prič, ki bi vedele izpovedati enako, kot "njene" prejšnje priče. Ž. B. jo je namreč že leta 1996 vzel s seboj za dan mrtvih na obiske vseh družinskih grobov in sorodnikov, kar gotovo ni ravnanje nekoga, ki bi samo občasno ljubimkal. Obiskovala je mater pokojnika v bolnici in ob smrti Ž. B. je morala večino formalnosti urediti sama ali z njegovim očetom, saj sta ji pokojnikova starša prepustila večji del organizacije. Prav to kaže na odnos staršev zapustnika do tožnice. Jasno je, da se stranke v sporih, pri čemer ima pritožba zlasti v mislih motenjske spore, velikokrat v navedbah oddaljijo od resnice in prirejajo določena dejstva. Pa vendarle je tožena stranka vedela, da je tožnica iz V.. Sodišče tudi razpolaga z dopisom toženkine pooblaščenke z dne 18.10.1996, v katerem piše: "Moji stranki je znano, da sedaj stanujete v hiši, vendar brez njenega soglasja." Ta listina, razen kot "ostala listinska dokumentacija v spisu," pri povzemanju dokazov sploh ni omenjena, kaj šele, da bi bila predmet dokazne presoje. Iz tega izhaja, da sta pokojni B. in tožnica živela skupaj. Ob takšnem dejanskem stanju bi moralo sodišče prve stopnje najmanj zaslišati I. B. ter ponovno njenega moža in tožnico. Prav tako bi moralo dopustiti dokaz z verižico (obeskom), ki jo je imela tožnica s seboj na naroku. Obesek namreč dokazuje, da sta imela že oktobra 1996 zapustnik in tožnica tako tesne stike, da so se praznovanja 35. tožničinega rojstnega dne udeležili tudi zapustnikovi starši, ki so ji celo kupili obesek. Potreba po tem dokazu je nastala šele po zaslišanju A. B., zato dokaz ne bi smel biti prekludiran, pa tudi ne priče, ki so bile predlagane prvič za tem, ko je nastopila potreba po njihovem zaslišanju. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka vidi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pomanjkljivih sodbenih razlogih, premalo skrbni dokazni oceni in neizvedbi potrebnih dokazov, kar naj bi pripeljalo tudi do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V uvodnem delu obrazložitve sodbe, ki ga omenja tudi pritožba z očitkom, da poudarjena skrbnost in vestnost, dejansko pri odločanju nista bili uporabljeni, je sodišče prve stopnje pojasnilo, kaj je pravzaprav izvenzakonska skupnost, opredelilo njene bistvene elemente in s tem določilo tudi obseg odločilnih dejstev. O vseh teh ima sodba prve stopnje razloge, ki so jasni, popolni in medsebojno skladni, zaradi česar ni podana zatrjevana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Z očitkom sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokazov z zaslišanjem I. B. ter prič, predlaganih v vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 9.1.2001, in na naroku dne 19.2.2001, tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. čl. ZPP). Po določilu 286. čl. ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, na poznejših narokih za glavno obravnavo pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku; pod enakim pogojem lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati; dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tem se ne upoštevajo. Sodišče prve stopnje dokazov, predlaganih v omenjeni vlogi in na kasnejšem naroku očitno glede na 4. odst. 286. čl. ZPP ni upoštevalo oziroma je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Ocena, ali gre za kasnejše navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov "brez svoje krivde", zahteva upoštevanje okoliščin konkretnega primera. Te so v obravnavanem sporu naslednje: Tožeča stranka je že v tožbi kot najverodostojnejšo pričo, kateri so najbolj in neposredno znana relevantna dejstva v tem sporu, predlagala A. B., očeta pokojnega Ž. B.. Ta je bil zaslišan na naroku dne 9.11.2000, na katerem je bila prisotna tudi tožeča stranka, ki je v skladu z določilom 2. odst. 289. čl. ZPP priči lahko postavljala vprašanja. Niti na tem niti na naslednjem naroku dne 11.12.2000 tožena stranka ni oporekala izpovedbi priče A. B., katerega je sama predlagala za pričo. Šele z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 9.1.2001, in na naroku dne 19.2.2001 je izpovedbi te priče oporekala, češ, da jo je razočarala, saj naj bi izpovedovala neresnico zaradi varstva interesov svoje vnukinje. V dokaz je zato predlagala zaslišanje matere pokojnega Ž. B. I. B., priče ter obesek, katerega je prejela od pokojnikovih staršev za svoj 35. rojstni dan. Upoštevajoč navedene okoliščine primera pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko naknadno predlaganih dokazov ni upoštevalo, ravnalo v skladu z 286.čl. ZPP. Možna bi bila sicer situacija, da stranka na podlagi (nepričakovane) izpovedi priče predlaga, da se izpoved te priče preveri še s kakšnim drugim dokazom, vendar pa v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more uspeti s trditvijo, da brez svoje krivde ni vedela, kaj bo ta priča izpovedovala. Upoštevati je treba, da je tožeča stranka pričo A. B. kot ključno pričo predlagala sama; sodelovala je pri zaslišanju priče, a njeni izpovedbi ni oporekala niti ji ni zastavila vprašanj, ki jih izpostavlja v svoji kasnejši vlogi (varstvo interesov vnukinje, predhodno spodbujanje tožnice k tožbi); tega ni storila niti na prihodnjem naroku, temveč še kasneje, ko je tudi obiskala pričo na domu; glede na pričino vprašanje ob koncu njenega zaslišanja, kaj je v zadevi spornega, pa tudi ni prepričljivo tožničino sklicevanje na pričino varstvo interesov njene vnukinje. V taki situaciji pritožbeno sodišče sodi, da se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da je bila izpovedba priče A. B. zanjo presenečenje in da novih dokazov za dokazovanje obstoja izvenzakonske skupnosti brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, pri čemer dejstvo, da se je tožena stranka (nekoliko pogojno) strinjala z zaslišanjem I. B. niti ni relevantno. Ker je bilo torej ravnanje sodišča prve stopnje v skladu z 286.čl. ZPP, ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339. čl. ZPP. Ker novi dokazi niso bili predlagani pravočasno, pa zaradi njihove neizvedbe tudi ne more biti podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevane procesne kršitve torej niso podane, z izpodbijanjem dokazne ocene (ki je skrbna in vestna kljub drugačnim pritožbenim trditvam) pa tožeča stranka v bistvu izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadaljnji preizkus izpodbijane sodbe v smeri obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.čl. ZPP), pa je pokazal, da te kršitve niso podane. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pojem izvenzakonske skupnosti v skladu z opredelitvijo te v 2. odst. 10. čl. ZD in 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Naj bo zaradi jasnosti zato zgolj na kratko ponovljeno, da izvenzakonsko skupnost predstavlja takšna skupnost moškega in ženske, ki se po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema: imeti mora svoj zunanji izraz (ki se kaže v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti) kot tudi notranje (čustveno) razmerje, skratka v očeh okolja (prijatelji, sosedje ipd.) veljata partnerja kot mož in žena. Navedeno je bila torej materialnopravna podlaga sodišču prve stopnje, v okviru katere je moralo ugotoviti omenjene elemente izvenzakonske skupnosti. Na vprašanje, ali je obstajala takšna skupnost, pa je treba odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega razmerja, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, čeprav je dokazovanje obstoja izvenzakonske skupnosti tožeča stranka omejila predvsem na dokazovanje skupnega prebivanja partnerjev. Pri oceni uspeha dokaznega postopka število oseb, katerim so razmere znane, seveda ni in ne more biti relevantno, temveč katerim osebam so (lahko) določene razmere znane. Tako sosedje sicer ne morejo izpovedovati o elementih izvenzakonske skupnosti intimnega značaja, nedvomno pa lahko izpovedujejo o druženju partnerjev oziroma njunem skupnem življenju. Če pa bližnjim sosedom eden od partnerjev sploh ni znan, je to vendarle pomemben dokaz. Ožjim sorodnikom (staršem) so lahko znani ne le zunanji elementi takšne skupnosti, temveč tudi tisti, intimnejšega značaja. V tej luči je seveda velikega pomena izpoved A. B., četudi ji je tožnica kasneje nasprotovala. Priča je namreč na povsem jasna vprašanja o skupnem življenju Ž. B. in tožnice, skupnem gospodinjstvu in skupnih financah povsem jasno odgovarjala z njihovim zanikanjem. Kot se je sam izrazil, je bilo "vse skupaj bolj v fazi navezovanja stikov." Kljub čustveni navezanosti in po vsem sodeč intimnem razmerju med tožnico in pokojnikom torej izpoved te priče nikakor ne daje podlage za zaključek, da je med njima obstajala izvenzakonska skupnost v smislu prej navedenih zakonskih določil. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo tudi izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica in ki so - po mnenju pritožbe edinole pravilno - izpovedovale o obstoju izvenzakonske skupnosti oziroma vseh njenih elementov. Tako je njihovo izpovedbo pravilno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (npr. pisno izjavo priče zaradi možnosti pridobitve tridnevnega izrednega dopusta, da je le ena od prič zatrjevala obstoj finančne skupnosti ipd.). Tudi listinsko dokumentacijo, vključno z dopisom z dne 18.10.1996, ki ga v pritožbi poudarja tožnica, je sodišče prve stopnje upoštevalo v svoji dokazni oceni. Tako je izrecno ocenilo zlasti zadevo zaradi motenja posesti hiše na R. poti 72 v ...., ki pa zaradi smrti Ž. B. ni zaključena. Dopis izvira še iz časa pred tem in je bil očitno, kot ugotavlja tudi sama pritožba, zapisan v druge namene. Sicer pa je sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno poudarilo, da bi se izvenzakonska skupnost morala navzven odražati še tudi drugače, torej da niso izkazani tudi drugi njeni elementi. Nove dejanske navedbe (obisk grobov vseh sorodnikov, obiskovanje matere pokojnika v bolnišnici) in možni dokazni predlogi (vsaj 20 prič) so nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP) in zato z njimi pritožnica ne more uspešno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na povedano torej pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1.odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Stroške pritožbenega postopka tožene stranke predstavljajo stroški sestave pritožbe, kar ji je dolžna povrniti tožeča stranka.