Jedro

Iz Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, na katero se sklicuje (in jo tudi obsežno citira) toženka, povsem nedvoumno izhaja, koga je v primeru takih odpadkov treba šteti za njihovega povzročitelja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora kot izvirni povzročitelj odpadkov voditi evidenco o nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi, v tej evidenci pa morajo biti podatki o številkah in količinah nastalih odpadkov in virih njihovega nastajanja, o začasno skladiščenih odpadkih, o odpadkih, oddanih v nadaljnje ravnanje drugim osebam v RS in o odpadkih, poslanih v obdelavo v druge države članice EU ali tretje države, z rokom za izpolnitev do 15. 12. 2016 (prva točka izreka); da mora kot upravljavec premične naprave, za katero ima pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje s tam navedeno številko, za vsako pošiljko odpadkov, ki jo prevzame v obdelavo v premični napravi, pridobiti potrditev prevzema odpadkov od imetnikov odpadkov na evidenčnem listu o ravnanju z odpadki, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki (2. točka izreka); da mora kot izvajalec obdelave voditi evidenco o obdelavi odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, v tej evidenci pa morajo biti tudi podatki o mestih obdelave odpadkov s premično napravo, z rokom izvršitve 15. 12. 2016 (3. točka izreka); da mora kot izvajalec gradbenih del, ki ga investitor pooblasti za oddajo gradbenih odpadkov na celotnem gradbišču, vse gradbene odpadke, ki na gradbišču nastajajo kot posledica postopkov izvajanja gradbenih del, oddati v imenu povzročitelja gradbenih odpadkov zbiralcu gradbenih odpadkov ali obdelovalcu in ob oddaji vsake pošiljke odpadkov izpolniti evidenčni list, določen s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, z rokom izvršitve 15. 12. 2016 (4. točka izreka) in mu prepovedal, da bi gradbene odpadke, ki na gradbišču nastajajo kot posledica postopkov izvajanja gradbenih del, oddajal v svojem imenu kot izvirni povzročitelj odpadkov v nadaljnje ravnanje z evidenčnim listom zbiralcem ali izvajalcem obdelave, razen če je hkrati tudi investitor, z rokom izvršitve 15. 10. 2016 (5. točka izreka). Poleg tega je odločil še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da v postopku niso nastali stroški (6. in 7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da tožnik kot nosilec dejavnosti vodi evidence o oddaji odpadkov v nadaljnje ravnanje zbiralcem oziroma predelovalcem odpadkov, ne vodi pa evidence o nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, da je tožnik v preteklem letu v premični napravi za obdelavo gradbenih odpadkov obdeloval gradbene odpadke, ki so nastali pri rušitvi objekta investitorja A. d.o.o., da je na gradbišču obdelal skupaj 310 m³ gradbenih odpadkov, ki jih je investitor ponovno uporabil za gradbena dela na gradbišču, na katerem so ti odpadki nastali, da za gradbene odpadke, ki jih je prevzel v obdelavo v premični napravi ni pridobil potrditve prevzema odpadkov od imetnika odpadkov na evidenčnem listu o ravnanju z odpadki v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ter da je gradbene odpadke, za katere ga je investitor pooblastil, da jih v njegovem imenu oddaja zbiralcu gradbenih odpadkov ali obdelovalcu in ob oddaji vsake pošiljke izpolni evidenčni list, oddal kot izvirni povzročitelj, v lastnem imenu. Organ se opira na podatke iz informacijskega sistema za ravnanje z odpadki, ki ga vzdržuje Agencija RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) ter na tožnikovo izjavo in ugotavlja, da je tožnik v koledarskem letu 2015 oddal 12.460 kilogramov odpadnega železa, ki mu je nastalo na prej navedenem gradbišču, in sicer kot izvirni povzročitelj odpadkov, ker so mu nastali pri opravljanju dejavnosti.

3. Organ meni, da lahko tožniku kot predelovalcu gradbenih odpadkov v skladu s 6. točko Načrta ravnanja z odpadki, na podlagi katerega mu je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje za predelavo gradbenih odpadkov, kot preostanek predelave nastaja tudi odpadno železo, vendar pa mu ne more nastajati „kot izvajalcu gradbenih del pri gradnji objekta, katerega ni investitor, zato odpadne kose armature ne more kot izvirni povzročitelj odpadkov oddajati v nadaljnjo ravnanje z evidenčnim listom zbiralcev odpadkov, ker je povzročitelj gradbenih odpadkov investitor in ne izvajalec gradbenih del“.

4. Organ se sklicuje na Uredbo o odpadkih (v nadaljevanju Uredba), ki v 17. točki tretjega člena določa, da je povzročitelj odpadkov oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov), ali oseba, ki izvaja pred obdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spreminjajo lastnosti ali sestava teh odpadkov. Meni, da tožniku kot izvirnemu povzročitelju nastajajo odpadki samo zaradi vzdrževanja lovilca olj ter lastnih tovornih vozil in delovnih strojev, sicer pa opravlja gradbena dela za različne investitorje. Odpadke, ki nastanejo pri gradbenih delih, ureja Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (v nadaljevanju Uredba o gradbenih odpadkih). Ta uredba v 1. točki drugega člena določa, da je povzročitelj gradbenih odpadkov oseba, ki naroči gradbena dela ali jih sama izvaja, če zaradi graditve objekta nastanejo gradbeni odpadki, pa mora investitor zagotoviti njihovo oddajo zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov. Poleg tega mora investitor ob oddaji vsake pošiljke gradbenih odpadkov pridobiti od prevzemnika odpadkov izpolnjen evidenčni list in voditi evidenco o vrstah in količinah nastalih gradbenih odpadkov, ali pa mora za to pooblastiti enega od izvajalcev del. Organ nato obširno in podrobno navaja določbe predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki ter ugotavlja, da je ravnanje zavezanca v nasprotju z določbami Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ki določajo ravnanje z odpadki. Zato je organ odredil, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo v roku, ki ga je določil. 5. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo tožnikovo pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa se sklicuje na obrazložitev prvostopenjske odločbe ter dodaja, da bi tožnik glede na določbe Uredbe o gradbenih odpadkih moral gradbene odpadke oddati zbiralcu v imenu povzročitelja, torej investitorja, v njegovem imenu pa izpolniti tudi evidenčni list. Namen predpisov s področja ravnanja z odpadki je, da se zagotavlja njihova sledljivost, podelitev pooblastila za oddajo odpadkov pa tega toka sledljivosti ne sme prekiniti. Zato je napačno tožnikovo razumevanje, da če ga je investitor pooblastil za predajo odpadkov pooblaščenemu zbiralcu ali predelovalcu, se to nanaša tudi na predelavo gradbenih odpadkov na gradbišču s premično drobilno napravo, saj mora upravljavec premične naprave za vsako pošiljko, prevzeto v obdelavo, pridobiti potrditev prevzema odpadkov od imetnika odpadkov na evidenčnem listu o ravnanju z odpadki. V obravnavani zadevi je bil torej tožnik „enkrat v vlogi izvajalca gradbenih del in pooblaščenca investitorja“, drugič pa „v vlogi upravljavca premične naprave za predelavo gradbenih odpadkov, kateremu je navedeni investitor gradbene odpadke oddal“, zato bi moral kot pooblaščenec investitorja gradbene odpadke oddati zbiralcu gradbenih odpadkov in ob oddaji v njegovem imenu v celoti izpolniti evidenčni list, kot prevzemnik oziroma upravljavec naprave pa bi moral za vsako pošiljko odpadkov, ki jih je prevzel za obdelavo v tej napravi, pridobiti potrditev o njihovem prevzemu na evidenčnem listu o ravnanju z odpadki. Glede na to so mu bili inšpekcijski ukrepi izrečeni kot izvirnemu povzročitelju odpadkov (1. točka), kot upravljavcu premične naprave za obdelavo gradbenih odpadkov (2. in 3. točka) in kot izvajalcu gradbenih del (4. in 5. točka).

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz pravne podlage za odločitev ne izhaja enopomensko, da je v primeru, ko investitor odda gradbena dela tretji osebi, povzročitelj odpadkov še vedno on sam in ne izvajalec, katerega delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov. Tožnik zato meni, da je toženka glede ključnega vprašanja zavzela napačno stališče, saj je tožnik na gradbišče namestil drobilno napravo in je predeloval odpadke na kraju samem, zaradi ponovne vgraditve v objekt, tako da ni opustil zakonske obveznosti zagotavljanja sledenja ter je skladno z uredbami in zakonom vodil evidenčne liste kot povzročitelj odpadkov, kar je v resnici tudi bil. Edini očitek tožniku je bil, da so evidenčni listi izpolnjeni napačno, da je namreč namesto investitorja v evidenčni list vpisan tožnik, vendar je v tem pogledu pravna ureditev notranje neskladna, tožnik pa vlaga tožbo zato, da se to vprašanje razčisti. S tem v zvezi opozarja, da je Uredba o odpadkih kasnejši predpis in „bolj decidentno določa povzročitelja odpadkov, kot prej veljavna uredba“. Opozarja, da ta določba v praksi povzroča težave, saj investitor prenaša vse obveznosti na izvajalca. Tožnik je v obravnavani zadevi deloval tudi kot predelovalec odpadkov, kar pomeni, da so bili evidenčni listi, ki jih je izpolnil kot povzročitelj odpadkov, pravilno izpolnjeni. Investitor je zgolj zagotovil oddajo gradbenih odpadkov izvajalcu obdelave, torej tožniku, ta pa je izpolnil evidenčne liste, in sicer glede na že predelane in obdelane odpadke. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, priglaša pa tudi stroške postopka.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot je mogoče povzeti iz navedb strank v postopku, je med njima sporno izključno to, kakšne so tožnikove obveznosti glede vodenja dokumentacije o gradbenih odpadkih v primeru, ko na gradbišču nastopa hkrati kot izvajalec gradbenih (rušitvenih) del in upravljavec mobilne naprave za predelavo gradbenih odpadkov, namenjenih za ponovno uporabo. Toženka meni, da mora tožnik tudi v tem primeru voditi dokumentacijo tako, kot da bi šlo za dve ločeni osebi, torej izvajalca, ki pri ravnanju z odpadki zastopa investitorja, in predelovalca odpadkov, ki od tega izvajalca prevzema odpadke v predelavo. Tožnik temu nasprotuje in se pri tem sklicuje zgolj na okoliščino, da je drobilno napravo namestil na samo gradbišče in je zato tudi v resnici bil povzročitelj odpadkov, da je v tem pogledu „pravna ureditev notranje neskladna“ in da ta ureditev v praksi povzroča težave, ker investitor vse obveznosti prenaša na izvajalca.

10. Sodišče ugotavlja, da je toženka v zvezi z vsemi temi okoliščinami natančno in obsežno navedla pravno ureditev, iz katere povsem nedvoumno izhajajo tožnikove obveznosti, kot jih povzema tudi izrek izpodbijane odločbe. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja, zato jih ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja še, da iz Uredbe o gradbenih odpadkih, na katero se sklicuje (in jo tudi obsežno citira) toženka, povsem nedvoumno izhaja, koga je v primeru takih odpadkov treba šteti za njihovega povzročitelja. Pri tem je Uredba o gradbenih odpadkih sicer res starejša od Uredbe, na katero se sklicuje tožnik, vendar izrecno in podrobno ureja področje gradbenih odpadkov, ki ga Uredba ne le ne ureja, temveč celo predvideva obstoj specialnega predpisa (3. točka drugega odstavka 2. člena), predvsem pa obstoječe Uredbe o gradbenih odpadkih v ničemer ne razveljavlja.

11. Po presoji sodišča zato pravna ureditev področja ni notranja neskladna, kot zatrjuje tožnik, niti ni sodišče našlo nobenega drugega razloga, da bi tožnika lahko štelo za izvirnega povzročitelja odpadkov. V zvezi s tožbeno navedbo, da ta ureditev v praksi povzroča težave, ker investitor prenaša vse obveznosti na izvajalca, sodišče pripominja še, da gre v obravnavani zadevi tudi po tožbenih navedbah za pooblastilno razmerje med tožnikom in investitorjem, zato je „prenašanje vseh obveznosti“ na tožnika po eni strani razumljivo (in tudi smisel takega razmerja), po drugi strani pa ne pomeni, da bi tožnik, ki ga je investitor pooblastil za ravnanje z odpadki, na tej podlagi imel kakršnokoli obveznost manj, kot bi jo sicer imel investitor.

12. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik se v tožbi izrecno sklicuje zgolj na pravna vprašanja, poleg tega pa ne predlaga izvedbe nobenih dokazov, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.