Jedro

V 2. točki 1. odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR je določena posebna oblika (forma) sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, katerega zunanji izraz je pisni sporazum. Pogoj za njegovo veljavnost je z zakonom predpisana posebna obličnost. Način prenehanja delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR ima pravni učinek samo, če je dogovorjen v pismeni obliki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika potem, ko je ugotovilo, da B. Š. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30.9.1997, ampak še traja.

Sodišče je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na način in po postopku, predpisanem v 75. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma v 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje, saj je soglašalo z dokazno oceno prvostopnega sodišča in njegovo sprejeto pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 2. odstavka 339. člena ZPP (točka 6 in 14) in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je dopustilo razpolaganje tožeče stranke, ki je nasprotovalo moralnim pravilom. S tem je kršilo določbo 3. odstavka 3. člena ZPP. Do zatrjevanega prenehanja delovnega razmerja je prišlo zato, ker se je pojavil utemeljen dvom v poštenost tožnika pri njegovem delu. Tožnik, ki je sprva pristal na prenehanje delovnega razmerja, je naknadno izkoristil nepazljivost tožene stranke, ki mu ni izdala pismenega sporazuma. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ima po mnenju revizije pomanjkljivosti, saj se je ne da preizkusiti. Iz obrazložitve ne izhaja, ali je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neobstoja zakonitega razloga ali zaradi pomanjkanja obličnosti za prenehanje delovnega razmerja.

Očitno pa je, da je do dejanskega prenehanja delovnega razmerja prišlo, saj je tožnik dne 15.10.1997 sprejel delovno knjižico in odšel na Zavod za zaposlovanje, tožbo pa je vložil šele 11.12.1997. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v pravni presoji, da ima pomanjkanje obličnosti za posledico pravno neučinkovitost dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Zato predlaga, da se reviziji ugodi.

Na revizijo, vročeno po postopku iz 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP - ZPP iz leta 1977) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi ni ugotovilo v reviziji uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP. Obe sodbi vsebujeta jasno dokazno oceno izvedenih dokazov kot tudi razloge o vseh pravnih in dejanskih vprašanjih. Revizijski očitki, ki merijo na omejitev načela dispozitivnosti iz 3. člena ZPP pa pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Delavcu preneha delovno razmerje pod pogoji in na način, ki jih določata zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in zakon o delovnih razmerjih. Samo zakonski razlogi, navedeni v 75. in 76. členu ZTPDR oziroma 100. členu ZDR so tisti, na podlagi katerih lahko delavcu preneha delovno razmerje, saj pravna ureditev ne dopušča, da bi kolektivne pogode, splošni akti ali celo pogodbe o zaposlitvi določale druge razloge za prenehanje delovnega razmerja. Ustavne temelje za ureditev prenehanja delovnega razmerja, zagotovitve možnosti za zaposlovanje in za delo ter njuno zakonsko varstvo daje določba 66. člena Ustave Republike Slovenije, ki se opira na določe Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 s priporočilom št. 166 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (ratificirana leta 1984 - Uradni list SFRJ, št. 4/84 - Mednarodne pogodbe - Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS - MP 18/86 1992).

V 2. točki 1. odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR je kot zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja določen pisni sporazum med delavcem in delodajalcem. Z zakonom je torej določena posebna oblika (forma) sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, katerega zunanji izraz je pisni sporazum. Pogoj za njegovo veljavnost je z zakonom predpisana posebna obličnost. To pomeni, da je način prenehanja delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR strogo formalen akt, ki ima pravni učinek samo, če je dogovorjen v pismeni obliki. Zato v reviziji zatrjevanega molčečega soglasja tožnika ni mogoče šteti kot pravno relevantno dejstvo za pravno učinkovito prenehanje delovnega razmerja z vpisom v delovno knjižico.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožniku ni bil vročen, niti izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Vpis prenehanja delovnega razmerja tožniku z dnem 30.9.1997 je bil opravljen v nasprotju z določbo 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, saj predhodno med strankama ni bil sklenjen pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Tudi ob ugovoru tožnika tožena stranka ni ravnala v skladu s 102. a členom ZDR. V tem zakonskem določilu je prav tako predpisana obličnost vsake dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja (pismena izdelava, sestavine, pravni pouk). Pravna posledica kršitve z zakonom določene obličnosti je neveljavnost v drugi obliki izražene volje delodajalca.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako ni mogoče preizkušati revizijskih trditev o domnevno protipravnem ravnanju tožnika. Zatrjevane okoliščine pa so tudi na uvodoma navedeni razlog o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku, pravno nepomembne in kot take pravno neupoštevne.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).