Jedro

Po vložitvi tožbe so tožniki samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso več vrnili, niti niso vložili prošnje za razselitev na zasebni naslov. To pomeni, da očitno nimajo namena počakati na odločitev sodišča o njihovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazujejo.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi začasno odredbo, ki se veže na tožbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka združila upravne zadeve tožnikov v en postopek in v 2. točki izreka odločila, da ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo imenovani predani Kraljevini Švedski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. V obrazložitvi se je sklicevala na prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe in pojasnila razloge za svojo odločitev.

Tožniki se z izpodbijano odločbo tožene stranke ne strinjajo in predlagajo, naj sodišče tožbo zavrne. V tožbi navajajo razloge zaradi katerih menijo, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Hkrati s tožbo so tožniki predlagali tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Menijo, da bi jim z izvršitvijo sklepa nastala nepopravljiva škoda.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora vse čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tako tudi Upravno sodišče. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za pritožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožniki v času odločanja ne izkazujejo več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora na tožbo izhaja, da so tožniki dne 2. 12. 2013 samovoljno zapustili Azilni dom in se vanj niso več vrnili, niti niso vložili prošnje za razselitev na zasebni naslov. To po mnenju sodišča pomeni, da tožniki očitno nimajo več namena počakati na odločitev sodišča o njihovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazujejo.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbe je večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, odločba št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odločba Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, odločba št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008). V odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008 je med drugim zapisalo: „prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali se tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

Kot rečeno se tožniki po samovoljni zapustitvi Azilnega doma v roku 3 dni niti do odločitve sodišča o njihovi tožbi zoper odločbo tožene stranke vanj niso vrnili, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožniki so predlagali izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Iz podatkov spisa izhaja, da so tožniki samovoljno zapustili Azilni dom. S tem ravnanjem po presoji sodišča ne izkazujejo več ne le pravnega interesa za tožbo, temveč tudi ne za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi začasno odredbo, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Neutemeljen je predlog tožnika, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZS-1) se taks v postopku mednarodne zaščite ne plačuje.