Jedro

Kriterij izključujočnosti res implicira možnost, da posestnik tretje izključi pri posegih v stvar. Pri presoji tega vprašanja pa mora biti sodišče vselej previdno – ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, ampak samo izključitev tistih vplivov, za katere se po aktualnem razumevanju v življenju in pravnem prometu razume, da predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje:

I. delno ustavilo postopek;

II. delno ugodilo tožbenemu zahtevku (nekaterih) tožnikov tako, da je prvi in drugi toženki prepovedalo kakršnokoli poseganje v posest nepremičnin parc. št. 809/202 in 809/200, obe k.o. X., predvsem pa postavljanje zapornic na parkirnih mestih ter jima naložilo, da sta v roku 8 dni dolžni vzpostaviti posestno stanje, kakršno je bilo pred posegom;

III. v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; V. delno ugodilo ugovoroma prvega in drugega toženca zoper sklep o zavarovanju;

VI. v preostalem pa ugovor zoper tega zavrnilo;

VII.-XIII. odločilo o stroških postopka.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje druga toženka. Meni, da je izrek izpodbijanega sklepa dvoumen, saj je sodišče zahtevek nekaterih tožnikov zavrnilo, vsebina ugoditve ostalim tožnikom pa je takšna, da dejansko pomeni, da zavrnilni del nima nikakršnega pomena, saj ugodilni del učinkuje tudi za tiste tožnike, katerih tožbeni zahtevek je bil zavrnjen in tudi za nedoločene tretje. V tem pritožnica vidi tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožnica izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki (so)posestniki spornih nepremičnin. Sporna parkirišča so dostopna vsakomur kadarkoli si to želi, bistveno je zgolj, ali je v tistem trenutku parkirno mesto prosto. Glede na število stanovanj in prostih mest je po prepričanju pritožnice edini možen zaključek, da tožniki praviloma niso našli prostega parkirnega mesta oziroma, da je bilo to splet relativno srečnega naključja.

Pritožnica opozarja na sodno prakso, ki zastopa stališče, da na parkiriščih v neposredni bližini stavbe ni mogoča posest, ki jo ocenjuje kot zakoreninjeno. Ker na spornem parkirišču lahko parkira kdorkoli, ki dobi prosto mesto, je nemogoče trditi, da je bila posest zaslišanih tožnikov vidna navzven. Ti tudi nikogar niso izključili iz parkiranja, kar neobhodno pomeni, da kriterij izključujočnosti sploh ne obstaja.

Pritožnica zaključuje, da je postavila zgolj 44 zapornic, kar ne pomeni spremembe na celotnem parkirišču. Parkirna mesta, na katerih zapornic ni postavila (vsaj še 44), popolnoma zadoščajo za pet tožnikov, katerim je sodišče prve stopnje ugodilo.

Pritožuje se tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.

Pritožnica predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe ali pa vsaj razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožbo zoper sklep je vložila tudi prva toženka, vendar pa je sodišče prve stopnje s sklepom IV P 2910/2012-55 z 21. oktobra 2013 ugotovilo, da je bila ta umaknjena.

4. Na pritožbo druge toženke so tožniki odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo – določbe 24., 25. in 32. do 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter natančno in pravilno obrazložilo, da sodišče tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti ugodi, če ugotovi: - da je bil tožnik pred motenjem (so)posestnik sporne stvari, - da je bila posest res motena, - da je bila tožena stranka tista, ki je posest motila in – da je bilo motenje samovoljno in protipravno. Po stališču pravne teorije je posest le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanjo vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku. V postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi še v pritožbenem postopku je sporno vprašanje, ali dejanska oblast tožnikov na spornih parkirnih mestih izpolnjuje pravkar naštete kriterije.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da v naravi sporne nepremičnine predstavljajo parkirišča ob cesti, ki jih stanovalci večstanovanjskih stavb G. 9, 11 in 13 uporabljajo že od leta 1971. Na podlagi zaslišanj tožnikov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pred spornim motilnim dejanjem parkirali na tem parkirišču, ki so ga imenovali “parkirišče čez cesto“, “tam kjer je luža“, “v luži“ ali parkirišče “pred zelenico“ ali “po zelenici“ ali “tam kjer so trije pasovi“ ali “tam na drugi strani zelenice v tretji vrsti, kjer je luža“. Vsi tožniki so skladno izpovedali, da so pred zatrjevanim motenjem na spornem parkirišču praviloma zmeraj dobili prosto parkirno mesto. Parkirali so bodisi pred blokom bodisi na spornem parkirišču, kar je bilo za nekatere enakovredno parkiranju pred blokom, za nekatere pa rezervni prostor, če prostora pred blokom niso dobili. Pritožnica v pritožbi takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija, a ne konkretizirano. Golo vztrajanje pri tem, da tožniki parkirnega mesta praviloma niso dobili, je nerazumljivo. Noben dokaz, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, ne pritrjuje takšni pritožbeni navedbi.

8. Ob takšnem dokaznem zaključku sodišča prve stopnje, višje sodišče sprejema nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da so bili prav tožniki (in ostali stanovalci G. ulice) tisti, ki so imeli soposest spornih parkirnih mest. Ta njihova fizična oblast nad sporno nepremičnino je bila zunanje vidna, trajna ter izključujočna - posestniki so imeli vselej dostop do stvari. V zvezi z vprašanjem izključujočnosti, se pritožnica sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (1), vendar sodišče pojasnjuje, da v zadevah, ki jih ima pritožnica v mislih, ne gre za enako situacijo, kot v obravnavani. Dejanska in odločilna razlika je že v tem, da je šlo v tistih zadevah za zatrjevano motenje znotraj kroga soposestnikov, v tej zadevi pa ne; pa tudi v tem, da tožniki v citiranih zadevah tudi pred motilnim ravnanjem praviloma niso dobili parkirnega mesta na spornih parkiriščih. Odločitev sodišča prve stopnje torej ne predstavlja odstopa od sodne prakse tega sodišča, ampak gre za drugačno dejansko in pravno situacijo.

9. Obravnavani primer je v bistvenih obrisih podoben zadevama tega sodišča I Cp 1692/2011 in I Cp 2794/2012, do neke mere pa tudi situaciji v odločbi II Cp 2613/2009, v katerih je bilo tožbenim zahtevkom zaradi motenja posesti ugodeno.

10. Poleg tega v zvezi z vprašanjem izključujočnosti višje sodišče opozarja, da ta kriterij res implicira možnost, da posestnik tretje izključi pri posegih v stvar. Pri presoji tega vprašanja pa mora biti sodišče vselej previdno – ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, ampak samo izključitve tistih vplivov, za katere se po aktualnem razumevanju v življenju in pravnem prometu razume, da predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari (2). Prav pri tej presoji se izkaže, da vsi primeri, ki jih je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani in se nanje sklicuje pritožnica, niso v bistvenem enaki. Navedbe oz. ugotovitve, da so na spornih mestih parkirali tudi drugi (takrat, ko stanovalcev ni bilo), ob tem ko sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožniki zaradi tega kdajkoli imeli težave s parkiranjem, nikakor ne morejo pomeniti, da pogoj izključujočnosti ni podan. Če na nekem parkirišču dopoldan parkirajo ljudje, ki pridejo v službo ali po opravkih (stanovalci pa parkirnih mest tedaj ne rabijo, ker so se odpeljali na delo), popoldan pa stanovalci, prvi drugim prav z ničemer ne zanikajo dejanske oblasti nad stvarjo. Zgolj zato, da bi jim pravo priznalo položaj posestnikov, tudi od prve skupine (torej stanovalcev) ni treba zahtevati, da uporabo tretjim necivilizirano preprečujejo tedaj, ko stvari sami sploh ne rabijo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o učinku ugoditve tožbenemu zahtevku. Izrek izpodbijanega sklepa je povsem jasen in razumljiv ter v ničemer dvoumen – iz pritožbenih navedb je pravzaprav razbrati, da je tudi za pritožnico popolnoma jasen in razumljiv. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa tudi zelo natančno pojasnilo, kakšna je narava sosporništva v tej zadevi (glej točki 17 in 18 izpodbijanega sklepa). Na pritožbene navedbe tako višje sodišče odgovarja le tako, da poudarja, da so stališča, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilna, njihovo ponavljanje pa je nepotrebno. Vsak od posestnikov, v katerih posest je tožena stranka posegla, ima varstvo pred motenjem na celi stvari. Odveč je torej pritožbeno razpravljanje o tem, da nekaj zapor lahko ostane – ostati ne sme nobena, ker je s postavitvijo vsake poseženo v posest vsakega od tožnikov, ki so pred motilnim ravnanjem lahko parkirali na kateremkoli prostem parkirnem mestu na spornih nepremičninah. Toženka ni tista, ki bi si lahko izbirala, kako bo vzpostavila prejšnje posestno stanje. Na način, ki ga opisuje v pritožbi, pa to tudi ne bi bilo storjeno. Če ugoditev utemeljenemu tožbenemu zahtevku učinkuje tudi v korist koga drugega, to ni nikakršna napaka izpodbijanega sklepa (gre pač za običajno posledico dejstva, da so vsi soposestniki materialni navadni sosporniki). Še manj pa gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Nekatere pritožbene navedbe pa se nanašajo na vprašanje pravice na stvari – nanje višje sodišče ne odgovarja, ker je ob obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti (426. člen ZPP).

13. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sklep o začasni odredbi. Razlogi sodišča prve stopnje, da ne gre za “res iudicata“ (52. točka izpodbijanega sklepa), so popolnoma pravilni. Razpredanje v VI. točki obravnavane pritožbe o tem, kaj pomeni spustitev in kaj odstranitev zapornic, pa je nepotrebno. Ob tem, ko se izkaže, da je tožbeni zahtevek utemeljen (več torej kot izkazan do stopnje verjetnosti) in ob tem, ko drugih vsebinskih razlogov za izdajo začasne odredbe pritožnica sploh ne izpodbija, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

14. Višje sodišče je zaradi vsega opisanega v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Gre predvsem za sklepe tega sodišča I Cp 222/2004, II Cp 2395/2009, II Cp 43/2010, I Cp 377/2010, II Cp 2598/2010, I Cp 4093/2010 in I Cp 392/2011. Pritožbeno povzemanje, da je stališče Višjega sodišča v Ljubljani v teh odločbah, da „na parkirišču v neposredni bližini stavbe ni mogoča posest“ je napačno, iztrgano iz konteksta in ni korektno.

(2) Prim. dr. Nikola Gavella, Posjed stvari i prava, Narodne novine Zagreb, 1990, stran 24.