Jedro

Navedba "občutno zmanjšanje obsega dela v obratovalnici in zmanjšanje števila strank" v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je dovolj konkretizirana, da je mogoče v njej razbrati ekonomski razlog na strani delodajalca, ki utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR.

V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ne presoja smotrnosti podane odpovedi, temveč ugotavlja zgolj obstoj utemeljenega razloga in drugih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se kot nezakonita razveljavi odločba tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.09.2003, po kateri je tožniku dne 25.11.2003 (pravilno 25.10.2003) prenehalo delovno razmerje; nadalje, da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz dela in mu čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter mu za ta čas obračunati bruto plačo, od nje odvesti dajatve in izplačati neto plače, regres in ostala nadomestila, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto mesečnih zneskov do plačila. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99 - 2/2004). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da obstaja nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da mora resen razlog za prenehanje delovnega razmerja dokazati delodajalec, hkrati pa tožbeni zahtevek zavrne z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni ničesar dokazala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke v IV. točki prve pripravljalne vloge. Razlogi v izpodbijani sodbi pa so nejasni tudi zato, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje v času glavne obravnave, moralo pa bi ugotavljati dejstva v času, ko je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej pred začetkom individualnega delovnega spora. Zaradi navedenega je v zadevi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po

14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja, in druge uradoma upoštevne kršitve postopka pa niso podane.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka dne 19.09.2003 pisno obvestila tožnika o nameri, da mu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To dejstvo izhaja iz obvestila, ki je med prilogami sodnega spisa označeno z A2. Pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tožena stranka podala tožniku 23.09.2003 z odpovednim rokom 30 dni. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je postalo delo tožnika trajno nepotrebno zaradi občutnega zmanjšanja obsega dela v obratovalnici in zmanjšanja števila strank. Tožena stranka pa je v skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) preverila tudi možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji na drugem delovnem mestu, prekvalifikacije ali dokvalifikacije, vendar je ugotovila, da takšne možnosti ni.

Pri odločanju o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določil 80. do 87. člena ter 88. do 95. člena ZDR. V skladu s 1. odstavkom 82. člena ZDR je delodajalec, ki redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi.

Toženec, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da so se težave pri poslovanju začele že maja 2003, saj ni bilo dela, hkrati pa mu stranke niso plačevale storitev. Glede na takšne razmere je delavcem izplačeval le del plač in ostalih prejemkov, kasneje pa se je odločil, da bo prenehal poslovati. Prenehanje opravljanja dejavnosti kot s.p. je priglasil z 31.12.2003. V letu 2003 je bil poslovni rezultat veliko slabši, saj je, kot je izpovedal, dosegel le dobro tretjino bruto prometa iz leta 2002. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Na podlagi prve alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem toženca ugotovilo, da je obstajal ekonomski razlog na njegovi strani.

Tudi izpoved toženca kot delodajalca je zadosten in prepričljiv dokaz, zlasti, ker je tožnik sam potrdil, da pri tožencu od

08.08.2003 ni več delal, saj dela ni bilo. Iz listine med prilogami sodnega spisa pod B3 nedvomno izhaja, da je toženec kot s.p. prenehal poslovati z 31.12.2003, zato tožnik zgolj z izpovedbo, da je toženec še v začetku leta 2004 iskal nove delavce, ni uspel izpodbiti dejstva, da je pri tožencu kot delodajalcu obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. S takšnimi razlogi je izpodbijano sodbo pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj med razlogi o odločilnih dejstvih ni nasprotij zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev v času, ko je toženec sprejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, temveč je pri odločanju upoštevalo le dejstva, ki jih je toženec navedel v sporu pred sodiščem. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal tedaj, ko je delodajalec, torej toženec kot s.p., podal odpoved tožeči stranki. To dejstvo je sicer ugotavljalo z zaslišanjem tožene stranke, vendar v konkretnem sporu ta dokaz v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, iz razlogov, ki jih je sodišče druge stopnje že navedlo, zadostuje, saj je toženec izpovedal o razmerah v času, ko je podal sporno odpoved. Tožeča stranka pa ni predlagala takšnih dokazov, s katerimi bi izpodbila verodostojnost njegove izpovedbe.

Pritožba očita sodišču prve stopnje še, da se ni opredelilo do razlogov, ki jih je toženec navedel v obrazložitvi sporne odpovedi o zaposlitvi. Ti so po mnenju tožeče stranke neresnični in tako pavšalni, da se jih ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje je že obrazložilo, zakaj šteje, da je resničnost in utemeljenost razloga tožena stranka dokazala. Navedba "občutno zmanjšanje obsega dela v obratovalnici in zmanjšanje števila strank" kot razlog za odpoved pa je tudi dovolj konkretizirana, da je mogoče v njej razbrati ekonomski razlog na strani delodajalca, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja še, da v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ne presoja smotrnosti odpovedi, temveč le obstoj utemeljenega razloga in drugih pogojev za odpoved v skladu z ZDR.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. členom ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s

1. odstavkom 154. člena ZPP).