Jedro

Za delo na črno gre tudi, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo ter ni vpisan ali priglašen, kot to določa zakon. Če se opravlja delo na črno, izda pristojni organ odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela. Kar za konkreten primer pomeni, da je organ ravnal skladno z zakonom (ZPDZC), ko je tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje avtomobilskih gum, ki jo je glede na ugotovitve inšpekcijskega postopka tožnik opravljal na prepovedan način – kot delo na črno. Tožniku so bila v postopku izdaje odločbe zagotovljena vsa upravičenja, ki mu jih zakon daje kot stranki v postopku, vključno z možnostjo, da se izjavi. Vročanja listinskih dokazil, pridobljenih v postopku nadzora, stranki, zakon ne predvideva. Pač pa je imel tožnik kot stranka v postopku ves čas možnost, da pregleda listine v spisih, z njihovo vsebino pa je bil tudi sicer izčrpno seznanjen z zapisnikom in nato še z izpodbijano odločbo, kar pomeni, da tudi v tem pogledu pri možnosti, da se izjavi, ni bil prikrajšan.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je tožniku v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora opravljanja dejavnosti na črno v I. točki izreka prepovedal opravljanje pridobitne dejavnosti – preprodaje avtomobilskih gum brez predhodne priglasitve ali registracije dejavnosti, saj gre za delo na črno ter kot rok izvršitve določil naslednji dan po vročitvi odločbe, v II. točki izreka pa ugotovil, da tožnik ni zahteval, da se mu povrnejo stroški, ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski nadzor morebitnih kršitev določb 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC) za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011. Pri tem je prvostopni davčni organ z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da tožnik v inšpiciranem obdobju ni bil registriran za opravljanje katerekoli dejavnosti. Po podatkih, pridobljenih z mednarodno izmenjavo informacij, pa se je v inšpiciranem obdobju ukvarjal s preprodajo avtomobilskih gum. Tožnik v tej zvezi davčnemu organu ni predložil nobene dokumentacije. Za določitev obsega in vrednosti preprodaje je davčni organ uporabil podatke, pridobljene z mednarodno izmenjavo informacij o poslih, izvedenih pod firmo izbrisane družbe B. d.o.o., pri nemški družbi C. GmbH. Po teh podatkih je pravna oseba B. v času od 12. 5. 2010 do 15. 12. 2011 z nakupi pri nemški družbi pridobila blago v skupni vrednosti 335 159,53 EUR brez DDV. Podatki izhajajo iz odgovora nemške davčne uprave, ki so ji priloženi računi o dobavah blaga družbi B. (dobavnice in internetni izpis iz sistema VIES). Na dobavnicah je kot naročnik gum naveden „A.“ in zapisana telefonska števila, kot kontaktna informacija pa je naveden e-naslov „aaa@a“. Telefonska števila se navezuje na e-naslov bbb@b“, iz potrdila, ki ga je prejelo nemško podjetje, pa izhaja, da je imel pravico do nakupa gum za podjetje B. - tožnik. Naročilo je bilo opravljeno telefonsko. Plačila so bila opravljena preko bančnega računa iz Avstrije. Priložena je dokumentacija o plačilih gum, ki so bila opravljena s tožnikovega bančnega računa v Avstriji. Podatkom, ki jih je posredovala nemška davčna služba, so priložene kopije mednarodnih tovornih listov (CMR), ki so bili sestavljeni v zvezi s prevozi gum od nemškega dobavitelja do naročnika družbe B. oziroma tožnika ob predaji gum slovenskim prevoznikom. Pridobljena pa je bila tudi izjava tožnika, ki je povedal, da ni bil udeležen pri navedenem poslu ter da je kupil pri omenjeni nemški družbi samo gume za svoje vozilo (VW ...). Kljub takšni izjavi prvostopni organ meni, da je bil tožnik z dobavami gum nedvomno seznanjen, saj je po zbranih podatkih sam naročal in plačeval posamezne dobave. Pri nakupih je nastopal s firmo družbe B., ki sicer ni poslovala in pri kateri ni bil zaposlen in tudi ne kako drugače povezan. Glede na to, da je sodeloval pri nakupu in pri prodaji avtomobilskih gum, davčni organ zaključi, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost, za katero je potrebna predhodna priglasitev ali registracija, ter na ta način opravljal prepovedano dejavnost na črno, kar je v nasprotju s 3. členom ZPDZC. Pripombe tožnika na zapisniške ugotovitve je davčni organ kot neutemeljene zavrnil ter pri tem ugotovil, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo drugače, kot je razvidno iz podatkov, zbranih pri inšpekcijskem nadzoru.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje, ki po mnenju druge stopnje pravilno slonijo na izvedenem dokaznem postopku, v katerem je bilo na podlagi dokumentacije, pridobljene s strani nemške davčne službe ugotovljeno, da je bil tožnik naročnik in plačnik ugotovljene količine gum v vrednosti 335 159,53 EUR. Takšne količine gum tožnik nedvomno ni nabavil le zase, da bi kupil le 20 gum, kot zatrjuje v pritožbi, pa iz listin ne izhaja. Nalogodajalec za plačila gum z avstrijskega bančnega računa je bil tožnik. Pritožbene navedbe, da je nekdo zlorabljal tožnikovo ime in podatke, so neizkazane. Tožnik tudi sicer ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejansko stanje od tistega, ki je razvidno iz odločbe. Organ prve stopnje je zato po presoji organa druge stopnje pravilno odločil, ko mu je prepovedal preprodajo avtomobilskih gum, dokler gre za delo na črno.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga ničnosti ter kršitev določb 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. 5. V tožbi navaja, da davčni organ nobenega dokaza oziroma listine ni vročil tožniku ter da je s tem kršil 146. člen ZUP, po katerem pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi. Kar tožnik podkrepi s citatom navedene določbe in stališči pravne teorije. Dalje navaja, da je izpodbijana odločba neverodostojna in arbitrarna, ker je nekdo zlorabil tožnikovo ime. Tožnik namreč ni spornih gum ne prejel ne plačal. Pri tem je treba upoštevati, da fizična oseba v tujini ne more doseči neto cene, ker maržo lahko dobi samo registrirana pravna oseba, nakazilo pa mora biti opravljeno iz države, kjer je družba registrirana. Nakazilo iz avstrijske banke zato ni relevantno. Davčni organ pripombe, da so listine, zlasti CMR, ponarejene, ni upošteval. Gre za listine (30 CMR), ki bi se morale ujemati z nakazili. Poleg tega takšne količine gum, kot se ugotavlja v konkretnem primeru, ni mogoče prodati v Sloveniji, zlasti ne fizični osebi, ki ni registrirana.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določbah 3. člena ZPDZC se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela (tudi) v primeru, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa ta ali drugi zakoni. Opravljanje dela na črno je prepovedano (drugi odstavek istega člena).

9. V konkretnem primeru ni sporno, da tožnik v inšpiciranem obdobju ni imel vpisane oziroma priglašene nobene dejavnosti. Spor je o tem, ali je v inšpiciranem obdobju preprodajal avtomobilske gume in s tem opravljal dejavnost, kot se to ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane in drugostopne odločbe. Pri čemer takšen zaključek davčnih organov temelji na prepričljivi presoji številnih podatkov in listinskih dokazil, zbranih v postopku nadzora, medtem ko tožnikov ugovor, da tega ni počel (da gum ni preprodajal) ostaja tudi v tožbi na ravni povsem nedokazanih in obenem tudi povsem neprepričljivih trditev. Sodišče zato v celoti sledi razlogom davčnih organov in jih po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

10. Povsem brez podlage je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka in s tem povezani očitek o kršitvah določb Ustave in EKČP. Kot dovolj jasno sledi iz izpodbijane odločbe, in temu tožnik tudi ne ugovarja, je bila tožniku izdana odločba po opravljenem postopku inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in v katerih so bila tožniku zagotovljena vsa upravičenja, ki mu jih daje zakon kot stranki v postopku, vključno z možnostjo, da se izjavi. Vročanje listinskih dokazil, pridobljenih v postopku nadzora, stranki v zakonu ni predvideno. Pač pa je imel tožnik kot stranka v postopku ves čas možnost, da pregleda listine, ki so v spisih, kar pomeni, da je lahko pregledal tudi vsa dokazila oziroma vse listine, ki jih navaja v tožbi, z njihovo vsebino pa je bil tudi sicer izčrpno seznanjen z zapisnikom o nadzoru in nato še z izpodbijano odločbo, kar pomeni, da tudi v tem pogledu pri možnosti, da se izjavi, ni bil prikrajšan. Sicer pa tožnik niti ne pove česa ne ve, oziroma s katerim podatkom ni bil seznanjen, tako da njegovi očitki tudi v tem pogledu ostajajo zgolj na načelni ravni in da kot takšni ne vplivajo na odločitev.

11. Kršitve določb ZPDZC ugotavljajo inšpektorati in drugi organi v okviru pooblastil, določenih s tem zakonom in s posebnimi zakoni, med drugim tudi davčna inšpekcija, ki nadzoruje kršitve določb 3. člena tega zakona (4. alinea prvega odstavka 13. člena ZPDZC). Če se opravlja delo na črno iz 3. člena tega zakona, izda prekrškovni organ iz prvega odstavka tega člena odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela (četrti odstavek 13. člena). Kar za konkreten primer pomeni, da je pristojni davčni organ z ozirom na zgoraj navedeno ravnal skladno z zakonom (ZPDZC), ko je tožniku kot kršitelju prepovedal opravljanje dejavnosti preprodaje avtomobilskih gum, ki jo je le-ta z ozirom na zgoraj navedene ugotovitve opravljal na prepovedan način – kot delo na črno.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 14. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).