Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe.

V skladu z novejšo sodno prakso navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki jih mora pri izplačilu upoštevati plačnik davka (torej delodajalec), pri čemer mora upoštevati naravo plačila, ki izhaja iz sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 587,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 2. 2021 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 587,50 EUR od 2. 2. 2020 do 1. 2. 2021 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožnici stroške postopka v višini 214,20 EUR, v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji tožena stranka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka na prvi stopnji, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 587,50 EUR na podlagi 58. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije. Med strankama je nesporno, da je tožnica na podlagi 58. člena Kolektivne pogodbe prejela plačano jubilejno nagrado za skupno delovno dobo (20 let) v znesku 798,66 EUR, kar pa sodišče ni upoštevalo. Pri tem je sodišče samo ugotovilo, da se je nagrada za skupno delovno dobo zgodovinsko oblikovala v prejšnji družbeni ureditvi in v novem družbenem sistemu se izplačilo nagrade praviloma veže na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, zato je nesmiseln zapis sodišča, da gre za dve različni pravici. Ne glede na to, ali gre za dve različni pravici ali zgolj za različen kriterij za pridobitev jubilejne nagrade, sodišče ne pojasni, zakaj predhodno izplačilo jubilejne nagrade, na podlagi istega člena kolektivne pogodbe, ni pomembno za presojo tožbenega zahtevka. Skladno s splošnimi načeli obligacijskega prava morajo, pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij, udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja, prepovedana je zloraba pravic, nejasna določila pa je treba razlagati v pomenu, ki je manj težak za dolžnika oziroma v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Tožena stranka bi morala skladno z obrazložitvijo sodbe tožnici izplačati le jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v znesku 587,50 EUR, dejansko pa je tožnici izplačala znesek 798,66 EUR na račun jubilejne nagrade za skupno delovno dobo že leta 2013. Da je pravice iz obligacijskih razmerij treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli Obligacijskega zakonika (OZ) ter skladno z njihovim namenom, določa tudi drugi odstavek 7. člena OZ. Sklicevanje na načelo v korist delavca ne more iti tako daleč, da bi sodišče delavcu priznalo pravice ne glede na dejansko stanje posameznega primera ter kljub ugotovitvi, da je določba 58. člena kolektivne pogodbe nejasna. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi pred 1. 1. 2006, niso upravičeni in nikoli niso bili upravičeni do izplačila jubilejne nagrade za delovno dobo po obeh kriterijih, temveč zgolj po enem, odvisno katerega so prej izpolnili. Zato so tudi delavci, ki so pogodbo o zaposlitvi sklenili po 1. 1. 2006, upravičeni do izplačila jubilejne nagrade le po kriteriju delovna doba pri zadnjem delodajalcu. Zato tožnica na račun nejasnega določila kolektivne pogodbe ne sme uspeti z zahtevkom v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 587,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in šele v 9. točki obrazložitve navaja, da gre pri tem za bruto znesek, zato ni mogoče prezreti, da izrek sodbe ne vsebuje niti izraza jubilejna nagrada, niti izraza bruto. Izrek bi se lahko glasil tako, da bi toženi stranki naložil obračun bruto zneska 587,50 EUR jubilejne nagrade ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska. Zato je najmanj, kar bi moralo biti iz izreka razvidno, za kakšno obveznost gre. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga sodišču zavrnitev pritožbe ter povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da vtoževana jubilejna nagrada temelji na kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, tedaj izplačana jubilejna nagrada pa je temeljila na podjetniški kolektivni pogodbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022, kar je 11 let, 11 mesecev in 13 dni delovne dobe pri toženki. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica s strani tožene stranke 12. 4. 2013 prejela jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe. Sporno pa je bilo, ali je tožnica upravičena tudi jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu na podlagi 58. člena Kolektivne pogodbe za dejavnosti elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.) v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da gre za dve različni pravici in da jubilejna nagrada za skupno delovno dobo ni ista pravica kot jubilejna nagrada za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Tako izhaja tudi iz številnih odločb VDSS (sodbe opr. št. Pdp 89/2019, Pdp 416/2016, Pdp 675/2013, Pdp 276/2012). Gre torej za dve različni pravici in ker tožnica zahteva plačilo jubilejne nagrade iz naslova novo pridobljene pravice, in sicer jubiljene nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, je ni mogoče enačiti s pridobljeno pravico leta 2013, ko ji je bila izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe, zato ji je tožena stranka dolžna plačati znesek, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (točka 7. obrazložitve sodbe), da iz četrtega odstavka 58. člena kolektivne pogodbe izhaja, da za delavce, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi pri zadnjem delodajalcu po 1. 1. 2006, se izplačuje jubilejna nagrada zgolj za doseženo dobo pri zadnjem delodajalcu. Medtem, ko je za delavce, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi vključno do 31. 12. 2005, kolektivna pogodba določala, da delavcu pripada jubilejna nagrada za skupno delovno dobo ali delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in da je delavec upravičen le do ene jubilejne nagrade za posamezno obdobje, in sicer do tiste, za katero najprej izpolni pogoj. Po 1. 1. 2006 je bila tožena stranka dolžna tožnici izplačati jubilejno nagrado za doseženo delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, torej toženi stranki.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku sodbe navesti, da predstavlja znesek 587,50 EUR jubilejno nagrado ter da gre za bruto znesek in da je tožena stranka dolžna po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da v skladu z novejšo sodno prakso (VSRS, opr. št. VIII Ips 190/2018, VIII Ips 47/2020 in II Ips 264/2017) navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki jih mora pri izplačilu upoštevati plačnik davka (torej delodajalec), pri čemer mora upoštevati naravo plačila, ki izhaja iz sodne odločbe. Dohodki iz delovnega razmerja so predmet obdavčitve (15. člen v povezavi s 37. členom Zakona o dohodnini - ZDoh-2) in plačilo prispevkov (144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2), če ni določeno drugače. Prav tako zadošča, da je v izreku naveden znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati, in v obrazložitvi sodbe navedeno, da je znesek dolžna plačati iz naslova jubilejne nagrade.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).