Jedro

Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena.

Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 31. 3. 2011, tožbo pa je vložil 7. 3. 2016. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku na neto znesek obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke v roku 8 dni.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 4.004,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2013 dalje, v roku 8 dni, višji zahtevek za znesek 2.128,93 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 1. 4. 2011 do 6. 3. 2013 pa zavrnilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na neto znesek 4.004,00 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke, v roku 8 dni (točka II izreka) in tožniku povrniti stroške postopka v višini 498,93 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je predmet spora odškodninska terjatev. Zatrjuje, da sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti (škode, protipravnosti, vzročne zveze, krivde) in da je terjatev iz naslova odškodnine zastarala, saj se je tožnik z misije vrnil 31. 3. 2011, tožbo pa je vložil 7. 3. 2016. Ker elementi odškodninske odgovornosti niso obrazloženi, meni, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe, tožnik pa tudi ni zatrjeval in ne izkazoval elementov odškodninske odgovornosti. V primeru, da je tožbeni zahtevek tožnika nadomestilo, meni, da je sodišče, glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske na mirovnih operacijah in misijah, pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da se od odškodnine davki in prispevki ne plačujejo in da se sodišče ni argumentirano opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na Direktivo 89/391/EGS z dne 12. 7. 1989 in na dopustna odstopanje po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjanje predstavlja določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek oziroma ustrezno varstvo. Iz sodne prakse in drugega odstavka 5. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami izhaja, da je v času, ki predstavlja obdobje počitka, pripadniku MOM dopustno upoštevati le plačo v višini nominalne osnovne plače, brez dodatkov, kar mora veljati za vse oblike počitkov. Uredba temelji izrecno na obračunu dnevne in ne urne postavke (6. člen Uredbe), torej za dejanske dneve dela izven države, pri čemer ti ne vplivajo na redno mesečno delo v državi. V 4. členu Uredbe je določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun davkov, prispevkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo stroške prihoda tožnikovega pooblaščenca na narok v višini 112,26 EUR. Glede na to, da je v kraju sedeža sodišča dovolj odvetnikov, ki stranki lahko nudijo kvalificirano pravno pomoč, tožeča stranka pa ni navedla nobenih utemeljenih razlogov za izbor odvetnika iz zelo oddaljenega kraja, bi morala take stroške nositi sama.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot takšno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži v plačilo njegove pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja tožena stranka s pritožbo, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), ker naj toženi stranki ne bi bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njenih ugovorov o tem, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma, da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno obrazložilo, da gre v navedenih primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. Pri odločitvi je upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

10. Četudi sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je potrebno upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila toženki zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 - dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 - dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

12. Neutemeljeno pritožba uveljavlja triletni zastaralni rok in da je terjatev tožnika zastarala. Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 31. 3. 2011, tožbo pa je vložil 7. 3. 2016. 13. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem odvodu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno kot potrebne stroške štelo tudi stroške prihoda na narok tožnikovega pooblaščenca. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sedežem v Ljubljani, je pristojno za odločanje v delovnih sporih za območje sodnih okrožij Kranj, Krško, Ljubljana in Novo mesto, zunanji oddelki pa so v Brežicah, Novem mestu in Kranju. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi, glede na 3. točko 12. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), neutemeljene.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 16. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, sam krije stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.