Up-146/99

11. 9. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B., o.p., Z. na seji senata dne 11. septembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 277/98 z dne 13. 4. 1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 279/97 z dne 17. 9. 1998 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 683/94 z dne 23. 11. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje po poteku poskusnega dela, ker da ni izpolnjeval delovnih zahtev in naj zato ne bi bil primeren za opravljanje dela. V sodnem sporu ni uspel. Meni, da so sodišča s tem, ko niso izvedla predlaganega dokaza z izvedencem ustrezne komercialne ali gospodarske stroke, kršila njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, posledično pa tudi pravico do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave. Poskusno delo je opravljal v nenormalnih razmerah osamosvajanja Slovenije leta 1991, ena njegovih glavnih nalog pa je bila vezana na poslovanje z republikami bivše skupne države. Pritožnik trdi, da sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za presojo utemeljenosti očitkov delodajalca o neuspešnosti pritožnika.

Zato bi moralo postaviti ustreznega izvedenca, ne pa odločitve opreti le na mnenje komisije za spremljanje poskusnega dela ter zaslišanje članov te komisije.

2.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Zato ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bile izpodbijane sodbe nezakonite ter temeljijo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, izkazana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oz. pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Ob presoji, ali so bile kršene navedene ustavne pravice, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave, pri čemer je glede na navedbe ustavne pritožbe pri tem v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pravdno stranko obravnavalo na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki in ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile v sodnem postopku kršene pravice stranke po 22. in 23. členu Ustave, same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah.

3.Zahteva po enakem varstvu pravic, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem treba upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

4.Ustavno sodišče ocenjuje, da sta v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložili, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato nista sledili vsem dokaznim predlogom pritožnika; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek.

5.Pritožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Poskusno delo ni namenjeno preverjanju strokovnega znanja delavca. Njegov namen je predvsem ugotoviti, ali delavec s predpisano formalno izobrazbo oziroma usposobljenostjo in delovnimi izkušnjami, ustreza pričakovanjem delodajalca. Pri tem se (lahko) ugotavlja tudi druge okoliščine na strani delavca, ki vplivajo na oceno njegove ustreznosti oziroma primernosti: organizacijske sposobnosti, odnos do dela in sodelavcev, iniciativnost, in podobno. V obravnavani zadevi so sodišča ugotovila in se opredelila do bistvene okoliščine: pritožnik v času poskusnega dela ni izpolnil pričakovanj delodajalca. Zakaj jih ni, za odločitev ni bilo pravno pomembno. Prav tako ni bilo treba ugotavljati, kako bi bilo mogoče pritožniku naložene zadolžitve po strokovni plati najuspešneje opraviti.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan