Jedro

Ker ni jasno, kaj pomeni, da škodo zavarovanec povzroči kot lastnik zavarovanega objekta, je treba takšno določbo splošnih pogojev razlagati v škodo zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 8. 5. 2009, ter napovedalo, da bo o višini zahtevka odločilo s končno sodbo (1).

2. Proti sodbi se pritožuje toženka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo v smer zavrnitve tožbenega zahtevka. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da je do škode prišlo pri delu na garaži, kar pa ni stanovanjski objekt v smislu relevantnih splošnih pogojev in da škode že zato ni dolžna kriti. Pa tudi sicer nasprotuje razlagi sodišča, češ da odgovarja, ker je do škode prišlo pri delu v zvezi z objektom. Po mnenju pritožbe gre za nedopustno širitev zavarovalnega jamstva, ki krije le škodo, ki izvira iz stanovanjskih objektov, ne pa iz vsakega ravnanja lastnika v zvezi z objektom. Določilo 1. odst. 21. čl. splošnih pogojev zavarovanja HIŠA 05/07 ni nejasno, zato se ga ne sme razlagati v njeno škodo. Obravnavana škoda izvira iz tega, da je zavarovancu iz rok zdrsnila salonitna plošča, ki jo je sicer imel namen pritrditi na objekt, a z lastništvom objekta nima zveze. Tudi v drugih okoliščinah bi zavarovanec lahko na enak način poškodoval tožnika. Potem pritožnica še nasprotuje ugotovitvam o tem, da je do zdrsa plošče prišlo zaradi mokrote, češ da to sploh ni bilo zatrjevano, saj je tožnik trdil le, da je do zdrsa prišlo le zaradi zavarovančeve neprevidnosti. Toženka pa meni, da je šlo za povsem nezakrivljen slučaj.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa ni storilo.

6. Med strankama ni bilo spora, da se je tožnik poškodoval pri tem, ko je pomagal toženkinemu zavarovancu V. R. pri delu na njegovem stanovanjskem objektu. Zanesljivo je ugotovljeno, da je g. R. zaradi njegove premajhne pazljivosti iz rok spolzela plošča za strešno kritino in padla na tožnika, ki je zato padel in si poškodoval roko, zato je treba zavrniti pritožničino tezo o nezakrivljenem slučaju (naključju). Nebistvena je ugotovitev, da je do zdrsa plošče iz rok prišlo zaradi njene vlažnosti oz. spolzkosti, saj gre le za podrobnost v zvezi z razlogom za zdrs plošče, ki je impliciran v očitku o premajhni pazljivosti toženkinega zavarovanca. Kršitve določb postopka s prekoračitvijo trditvene podlage sodišče prve stopnje torej ni storilo.

7. Nadalje ni sporno, da veljajo med toženko in njenim zavarovancem Posebni pogoji za zavarovanje hiše (HIŠA-05/07), ki po 21. čl. krijejo tudi odgovornost iz hišne in zemljiške posesti, pri čemer to zavarovanje krije tudi škodo, ki jo zavarovanec povzroči tretji osebi kot lastnik stanovanjskih objektov po 1. odst. 1. čl. teh istih pogojev.

8. Da je šlo za delo na zavarovančevi stanovanjski hiši oz. stanovanjskem objektu, sploh ni bilo sporno dejstvo; tožena stranka se je izrecno branila (glej odgovor na tožbo), da škoda ne izvira iz stanovanjskega objekta „kot takega“. Da gre za garažo in ne za stanovanjski objekt (kar bi pomenilo, da je škoda izvzeta že po tem merilu) toženka prvič in neopravičeno navaja šele v pritožbi, zato tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

9. Bistvena v zadevi je razlaga omenjenih splošnih pogojev, in sicer konkretno, kaj pomeni, da škodo zavarovanec povzroči kot lastnik zavarovanega objekta. Določba ni jasna, saj ni jasno, kdaj naj bi bilo škodno ravnanje lastnika neke stanovanjske nepremičnine storjeno v vlogi tega lastništva. Če bi zavarovanje krilo le škodo, ki izvira iz objekta, kot želi to v pritožbi prikazati toženka, bi ne bilo omenjenega ravnanja, za katerega odgovarja zavarovalnica. Za take primere pride v poštev pravilo in dubio contra proferentem po 83. čl. Obligacijskega zakonika (OZ): Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

10. Treba je torej ugotoviti, da je tudi škoda, ki jo zavarovanec povzroči tretjemu pri obnavljanju zavarovane nepremičnine, škoda, ki jo krije toženkino zavarovanje po 21. čl. Splošnih pogojev toženke HIŠA-05/07. 11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(1) Izrek sodbe ni povsem točen. Glasiti bi se moral, da je temelj obveznosti podan, ali pa, da je tožbeni zahtevek po temelju /po podlagi utemeljen.