Jedro

Tožniku je bil z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke priznan dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Ker tožena stranka pri izplačilu tega dodatka ni upoštevala, da je tožnik služboval na vojaški dolžnosti že v JLA, lahko tožnik premalo izplačani dodatek za stalnost uveljavlja kot čisto denarno terjatev neposredno pred delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008 obračuna razliko dodatka za stalnost v znesku 3.518,06 EUR bruto, odvede davke in prispevke in od posameznih v izreku navedenih bruto zneskov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov dospelosti (prvi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za izplačilo razlike dodatka za stalnost za 1. 8. 2008 in zakonske zamudne obresti od razlike med bruto in neto zneskom (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v skupnem znesku 471,78 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen, da se mu pri določitvi višine dodatka za stalnost upošteva tudi obdobje službovanja na vojaški dolžnosti v nekdanji JLA, sporno pa je, od kdaj je tožnik upravičen do tega dodatka. Pri določitvi višine dodatka za stalnost v odločbi opr. št. ... z dne 16. 11. 2004 se je kot izhodišče vzela višina dodatka za stalnost, določena z dokončno in pravnomočno odločbo iz leta 2002. Zaradi tega bi bil tožnikov zahtevek, v kolikor tožbe ne bi bilo potrebno zavreči, neutemeljen. Tožnik zoper navedeni odločbi ni ugovarjal, zato sta postali pravnomočni in dokončni. V spornem obdobju je tožnik plačo prejemal v skladu z odločbo iz leta 2004, zaradi česar je neutemeljen njegov zahtevek za plačilo razlike iz naslova dodatka za stalnost. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 101/2009 z dne 3. 9. 2009. Obdobje službovanja v nekdanji JLA na vojaški dolžnosti se tožniku pri določitvi višine dodatka za stalnost priznava od 1. 8. 2008 dalje, kakor to izhaja iz odločbe tožene stranke, opr. št. ... z dne 7. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo poseglo tudi v to odločbo, saj je bila z njo zavržena tožnikova zahteva za izplačilo dodatka za stalnost za čas od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008. V skladu s tretjim odstavkom 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), bi tožnik ugovor zoper odločbo moral vložiti v roku 15 dni od dneva, ko mu je bila vročena in šele, če minister oziroma pooblaščena oseba o ugovoru ne bi odločila v roku, ali pa, če tožnik z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi lahko v nadaljnjih 30 dnevih zahteval varstvo pravic pred pristojnim sodiščem. Tožnik s tožbo dejansko izpodbija odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2004, čeprav je zahtevek oblikoval tako, da je videti kot denarni zahtevek, zato bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči kot prepozno. Tožena stranka se pri tem sklicuje na ustaljeno sodno prakso, razvidno iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 1300/2008 z dne 8. 10. 2008. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v tem sporu za čisto denarno terjatev. Tožnik zahteva razliko v dodatku za stalnost, ki ne more biti priznana neposredno na podlagi zakona ali drugega splošnega akta, temveč bi bil dodatek za stalnost lahko odmerjen le z odločbo, ki je dokončna in pravnomočna. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sklepov pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 474/2007 z dne 12. 10. 2007 in opr. št. Pdp 1300/2007 z dne 8. 10. 2008. Zaradi navedenega je podana kršitev ustavne načela enakosti pred zakonom, pa tudi kršitev pravice do sodnega varstva in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj sodišče prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse ni obrazložilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je povsem nesubstancirano, saj tožena stranka ne navaja, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo oziroma ki jih ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na ugovor odstopa od sodne prakse in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen, da se mu pri določitvi višine dodatka za stalnost upošteva tudi obdobje službovanja na vojaški dolžnosti v nekdanji JLA, sporno pa naj bi bilo, od kdaj je tožnik upravičen do tega dodatka. Tožena stranka meni, da je tožnik do tega dodatka upravičen šele od 1. 8. 2008, ko mu je bil dodatek v višini 0,33 % od osnovne plače priznan tudi za leta, ko je služboval v JLA. Tožnik pa dodatek za ta leta v višini 0,5 % osnovne plače uveljavlja za čas od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008, torej za čas, ko je bila pravica do tega dodatka določena z odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 16. 11. 2004. Zmotno je pritožbeno stališče, da iz sodne prakse pritožbenega sodišča izhaja, da bi tožnik ta dodatek lahko vtoževal le v primeru, če bi predhodno, v rokih, določenih z zakonom, izpodbijal citirano odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2004. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 101/2009 z dne 3. 9. 2009, saj v obeh zadevah ne gre za primerljivi situaciji. V zadevi, o kateri je bilo odločeno s sodbo opr. št. Pdp 101/2009 je bil vojaku z odločbo delodajalca dodatek za stalnost določen v skupnem odstotku, ki pomeni zmnožek med dodatkom v višini 0,5 % osnovne plače in celotnim številom let, ki jih je tožena stranka pri tem upoštevala. Tako je bilo za obdobje od 29. 6. 2002 določeno, da gre vojaku dodatek za stalnost v višini 3,5 % osnovne plače. Ob takšni odločbi delodajalca bi tožnik iz citirane zadeve sodno varstvo dejansko moral zahtevati v 30 dneh po tistem, ko je tožena stranka zavrnila njegov ugovor zoper odločbo, s katero je bil določen dodatek za stalnost v navedeni višini. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ravnalo prav, ko je v zadevi, o kateri je odločalo s sodbo, opr. št. Pdp 1012/2009, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal za obdobje, za katerega je bila skupna višina dodatka za stalnost določena z dokončno in pravnomočno odločbo. Povsem drugače pa je v tem sporu, saj tožniku ni mogoče očitati, da ni ugovarjal odločbi tožene stranke, opr. št. ... z dne 16. 11. 2004, saj je bil z njo dodatek za stalnost povsem pravilno določen v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaške dolžnosti nad 5 let. Takšna določba je povsem v skladu z določbo prvega odstavka 98. f člena ZObr o tem, da pripadniku stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnove plače. Med strankama ni bilo nesoglasja glede tega, ali je tožnik upravičen do dodatka v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leta dela na vojaški dolžnosti nad pet let, zato pravnomočna in dokončna odločba tožene stranke z dne 16. 11. 2004 ni predstavljala ovire za tožnikovo tožbo, saj tožnik z njo ni zahteval drugačnega ali višjega dodatka, kot pa bi mu bil priznan s to odločbo. Izpodbijana sodba bi bila v nasprotju s citirano sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 101/2009 le v primeru, če bi tožnik zahteval plačilo razlike iz naslova dodatka za stalnost za čas, ko je veljala odločba tožene stranke ... z dne 27. 11. 2002, s katero je bilo odločeno, da tožniku od 13. 6. 2002 pripada dodatek za stalnost v višini 3 % osnovne plače, za čas od 10. 7. 2002 pa dodatek za stalnost v višini 3,5 % osnovne plače. Vendar pa je bilo z izpodbijano sodbo odločeno le o tožnikovem zahtevku za obračun in plačilo razlike dodatka za stalnost za obdobje, ko je veljala odločba tožene stranke iz leta 2004. Glede te razlike pa je tožnik lahko vložil tožbo neposredno na sodišče, saj je z denarnim zahtevkom zahteval plačilo v skladu s pravnomočno in dokončno odločbo tožene stranke.

Pritožbe se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sklepov pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 474/2007 z dne 12. 10. 2007 in Pdp 1300/2008 z dne 8. 10. 2008. Iz obeh naj bi izhajalo, da bi bil dodatek za stalnost tožniku lahko odmerjen le z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke in da tožnik tega dodatka ne more zahtevati neposredno na podlagi zakona ali splošnega akta. Pritožbena navedba je tudi delno zavajajoča, saj je tožniku dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let bil določen z odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2004, kar pomeni, da vtoževane zneske tožnik zahteva na podlagi odločbe in ne le na podlagi zakona. Stališče, da se delavec ne more direktno s tožbo obrniti na sodišče z zahtevkom za višji znesek dodatka za stalnost, kot mu je bil priznan z dokončno in pravnomočno odločbo, če se za to varstvo ni prej obrnil na delodajalca, pa se nanaša na primere, ko je bil dodatek določen v odstotku, ki že upošteva število let službe, ki jih delodajalec pri tem priznava. Vendar pa tožena stranka v odločbi z dne 16. 11. 2004 ni navedla celotnega tako izračunanega odstotka dodatka za stalnost, temveč zgolj to, da ta znaša 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. V primeru takšnih odločb pa je tudi pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da je zahtevek za plačilo po višini opredeljenega dodatka za stalnost potrebno šteti za denarni zahtevek s kakršnim se delavec lahko obrne neposredno na sodišče (na primer sodba in sklep opr. št. Pdp 1180/2008 z dne 5. 3. 2009). V sodbi in sklepu Pdp 1180/2008, ki se nanaša na identične dejanske in pravne okoliščine, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je do uveljavitve odločb iz leta 2004 vojaku dodatek za stalnost bil določen v absolutnem odstotku, zato je bil upravičen le do takšne višine dodatka, da pa je zaradi spremenjenega načina določitve tega dodatka v odločbi iz leta 2004 njegova višina odvisna od števila let delovne dobe kot osnove za izračun tega dodatka, zato je doseženo število let delovne dobe dejansko vprašanje, ki se lahko ugotavlja neposredno v sodnem postopku. Vse navedeno pomeni, da izpodbijana sodba ne odstopa od sodne prakse, temveč je z njo v skladu.

Zavajajoče so pritožbene navedbe o tem, da je bila pri določitvi višine dodatka za stalnost v odločbi z dne 16. 11. 2004 kot izhodišče upoštevana višina dodatka za stalnost, določena z odločbo iz leta 2002. V odločbi z dne 27. 11. 2002 je bil dodatek za stalnost izračunan glede na število let opravljanja vojaške dolžnosti, ki jih je tožena stranka pri tem upoštevala (3 % dodatek za čas od 13. 6. 2002, pomeni, da je upoštevala šest začetih let dela na vojaški dolžnosti nad 5 let; dodatek v višini 3,5 % osnovne plače za čas od 10. 7. 2002 pa, da je upoštevala 7 tako začetih let). V odločbi z dne 16. 11. 2004 pa takšnega izračuna ni ne v izreku in ne v obrazložitvi.

Nobene zakonske podlage ni za odločitev tožene stranke, da tožniku obdobje službovanja v nekdanji JLA pri določitvi dodatka za stalnost priznava šele od 1. 8. 2008. Tudi v spornem obdobju od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008 je veljala enaka določba drugega odstavka 98. f člena ZObr o tem, da se v delovno dobo (za izračun dodatka za stalnost) všteva tudi poklicno opravljanje vojaške službe o formacijah teritorialne obrambe oziroma o drugih sestavah, izenačenih s teritorialno obrambo v skladu s predpisi. Glede vprašanja, kdaj se v to obdobje všteva poklicno opravljanje vojaške službe v JLA, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije povsem jasno stališče zavzelo že v sodbi, opr. št. VIII Ips 171/2005 z dne 31. 1. 2006. Navedlo je, da zato, ker ustavni zakon določa zagotavljanje pridobljenih pravic vojaškim osebam, ki „nadaljujejo delo“ oziroma „nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije“, je sodišče druge stopnje tudi glede dela na vojaški dolžnosti oziroma poklicnega opravljanja vojaške službe v smislu določbe 98. f člena ZObr predhodno delo tožnika v aktivni službi v JLA utemeljeno štelo za opravljanje vojaške službe v sestavah, ki so bile vsaj glede tožnikovih statusnih, socialnih in drugih pravic, torej tudi pravic, ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške službe, izenačene z delom v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Navedeno pomeni, da je bil tožnik tudi za sporno obdobje upravičen, da se mu pri izračunu dodatka za stalnost upošteva tudi njegovo predhodno delo v službi v JLA.

Okoliščina, da je tožena stranka s sklepom, opr. št. ... z dne 7. 1. 2009, zavrgla tožnikovo zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v delu, ki se nanaša na izplačilo dodatka za stalnost v obdobju od 1. 8. 2004 do 31. 7. 2008 v ničemer ne vpliva na tožnikovo pravico, da se z denarnim zahtevkom za plačilo razlike obrne neposredno na sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri tožnikovem zahtevku za plačilo po višini opredeljene razlike v dodatku za stalnost za denarni zahtevek, s kakršnim se je tožnik lahko obrnil neposredno na sodišče. Tožnik, kakor je to že razloženo zgoraj, s tem zahtevkom ne zahteva nekaj drugega, kot mu je bilo priznano z odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2004, temveč nasprotno, zahteva plačilo v skladu s to odločbo. Uveljavljana sodna praksa je, da se določbe 100. a člena ZObr o predhodnem uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu kot pogoju za sodno varstvo, ne nanašajo na denarne terjatve. Zanje velja izjema iz četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 102/2007) o tem, da delavec takšno terjatev lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Določba 100. a člena ZObr je sicer res specialna določba v odnosu do celotnega ZDR, vendar pa, ker ZObr ne določa ničesar o denarnih terjatvah, je potrebno šteti, da je določb četrtega odstavka 204. člena ZDR specialni predpis tudi napram 100. a členu ZObr. Sicer pa je pritožbeno sodišče že sodbi Pdp 101/2009 z dne 3. 9. 2009, na katero se v pritožbi sklicuje tudi tožnik, zavzelo stališče, da je zahtevek za plačilo višjega dodatka za stalnost čisti denarni zahtevek, ki ga je dopustno neposredno uveljavljati pred pristojnim delovnim sodiščem.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči kot prepozno, češ da tožnik z njo dejansko izpodbija odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2004. Že zgoraj je razloženo, da tožnik te odločbe ne izpodbija, temveč nasprotno, zahteva plačilo v skladu s to odločbo. Glede uveljavljanja denarnih terjatev ne veljajo prekluzivni roki, kakršni so sicer določeni za uveljavljanje ostalih pravic iz delovnega razmerja, temveč le zastaralni roki, tožnik pa je tožbo vložil znotraj petletnega zastaralnega roka. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1300/2008 z dne 8. 10. 2008. Z njo je pritožbeno sodišče sicer res zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v višini dodatka za stalnost za čas, za katerega je bil ta dodatek s pravnomočno in končno odločbo določen v absolutnem odstotku (3 % oziroma 3,5 % osnovne plače) in ne le opisno (0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let), kot je bilo storjeno z odločbo, ki je v spornem obdobju veljala za tožnika.

Zavajajoča je pritožbena navedba, da razlika v dodatku za stalnost ne more biti priznana neposredno na podlagi zakona ali drugega splošnega akta, temveč bi bil ta dodatek lahko odmerjen le z odločbo, ki je dokončna in pravnomočna. Tožnik ne zahteva drugačnega plačila, kot pa mu je bilo priznano z odločbo z dne 16. 11. 2004, pri čemer ni bistveno, da skupna višina dodatka ob upoštevanju let delovne dobe v tej odločbi ni bila izračunana. Zadošča, da je z odločbo bilo določeno, v kakšni višini za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti ta dodatek tožniku pripada, stvar konkretnega izračuna pa je, koliko ta dodatek potem znaša v posameznem letu. Sicer pa je tožena stranka izrecno priznala pravilnost izračuna tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.