Jedro

Tožnikovi razlogi niso taki, ki bi se v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 šteli za takšen dejanski stan, ki bi narekoval odločitev, kot jo predlaga tožnik oz. da bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo, da je tožnik s svojimi projekcijami izkazal težko popravljivo škodo. Sklicevanje tožnika na pravne posledice, ki bodo nastale zaradi dodatne davčne obremenitve, predvsem v okviru nedoseganja plana in nezmožnosti poravnavanja tekočih obveznosti, ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, ki je izpolnitev davčnih obveznosti na podlagi izvršljivih odločb sama po sebi niti ne predstavlja. Tožnik pa tudi ni izkazal okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1222/2012-17-09-220-12 z dne 27. 5. 2013 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). Skupaj s tožbo je vložil zahtevo za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe, ki je bila zavržena s sklepom tega sodišča z dne 2. januarja 2014. Tožnik je 10. 6. 2014 ponovno vložil zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe na pravni podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik od naslovnega sodišča zahteva, da do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe, in sicer za čas od 3. 7. 2014 dalje. V obrazložitvi navaja, da bi mu izvršitev izpodbijane odločbe povzročila težko popravljivo škodo. Izpolnjenost tega pogoja je razvidna iz priloženega pojasnila o nastanku težko popravljive škode, ki ga je pripravil tožnik 4. 6. 2014 (v nadaljevanju pojasnilo), skupaj s prilogami (bilanca stanja, izkaz poslovnega izida na dan 30. 4. 2014, izsek - str. 35 iz potrjenega (sprejetega) načrta finančnega prestrukturiranja tožnika, ki je bil potrjen v postopku prisilne poravnave nad tožnikom in S-BON AJPES za tožnika, pripravljen na dan 28. 5. 2014). Tožnik navaja, da bi v primeru, da bi prišlo do izvršitve izpodbijane odločbe v znesku 7.366.313,65 EUR, nastopile okoliščine, v katerih bi tožnik takoj ali v relativno kratkem času po izvršitvi postal insolventen, s čimer bi mu nastala težko popravljiva škoda v posledici nezmožnosti nadaljnjega poslovanja. Izvršitev bi imela dvojni negativni učinek in sicer nezmožnost doseganja planiranih poslovnih rezultatov (zmanjšanje prihodkov in denarnega toka) in nezmožnost poravnanja tekočih obveznosti.

Doseganje planiranih poslovnih rezultatov, ki je bila ena od ključnih poslovnih predpostavk za uspešno sanacijo tožnika in s tem za uspešno zaključeno prisilno poravnavo, je povečanje števila naročnikov na lastnem optičnem omrežju (FTTH). Tožnik na strani 35 sprejetega načrta finančnega prestrukturiranja opisuje projekcije poslovanja do leta 2020, ki je izključno vezana na ustvarjanje prihodkov na način, da svoje storitve prodaja. Poudarek prodaje pa je na povečanju števila naročnikov na lastnem optičnem omrežju FTTH, saj so stroški tega bistveno nižji od stroškov najete uporabe VDSL omrežja. Iz priloženega izkaza poslovnega izida je razvidno, da tožnik tudi v 2014 posluje z izgubo 1.096.674,00 EUR, vendar pa ustvarja EBITDA v višini 4.365.311,00 EUR, kar mesečno predstavlja 1.091.327,75 EUR. Ta podatek je bistvenega pomena, saj pomeni prosta sredstva, ki jih lahko tožnik namenja za investicije, ki so nujen pogoj za rast podjetja. Tožnik je do sedaj relativno uspešno sledil projekcijam iz potrjene prisilne poravnave.

Glede na finančno stanje se tožnik trenutno ni sposoben dodatno zadolžiti pri bankah ali drugih finančnih institucijah. To dokazuje priložena bilanca stanja na dan 30. 4. 2014, iz katere je razvidno, da ima povsem enake dolgoročne in kratkoročne finančne obveznosti do bank kot po stanju 31. 12. 2012 oz. 31. 12. 2013. Posledično tožnik investicije v omrežje vrši iz ustvarjenega prostega denarnega toka ter preko zadolževanja preko svojih dobaviteljev s podaljševanjem ročnosti prevzetih obveznosti. Iz bilance stanja izhaja, da ima na dan 30. 4. 2014 21.416.240,00 EUR kratkoročnih poslovnih obveznosti, medtem ko jih je imel na dan 31. 12. 2012 samo za 10.290.454,00 EUR, kar pomeni, da se je pri svojih dobaviteljih zadolžil za dodatnih 11.124.786,00 EUR. Tožnik bi z rubežem denarnih zneskov doživel takojšen izpad 7-mesečnega prostega denarnega toka, ki ga ne bi mogel nadomestiti z bančnim kreditom, dodatne zadolžitve v tej višini pri dobaviteljih poslovanje ne bi prineslo, saj dobavitelji na to ne bi pristali. Posledično bi rubež zagotovo povzročil trajnejše prenehanje investicijskih vlaganj v TK omrežje in zmanjšanje priklapljanja novih naročnikov. Posledično bi to vplivalo na višino v bodoče ustvarjenih prihodkov in realiziranega denarnega toka. Kot dokaz prilaga tabelo plana za leto 2014 ob predpostavki, da letno investira 15.000.000,00 EUR in plana brez investicije. Slednje bi pomenilo, da bi se število naročnikov zmanjšalo za približno 10.317. Iz navedenih podatkov tožnik prikazuje načrtovano poslovanje (tabela na str. 5 tožbe). Tožnik navaja, da izhaja, da bi že na račun neizvedenih vlaganj pri samem poslovanju izgubil za 2.332.276,00 EUR prihodkov in posledično ustvaril za enak znesek slabši poslovni izid. Gre za enoletni učinek, ki pa bi povzročil trajni izpad prihodkov in s tem tudi poslovnega izida. Ob zmanjšanju prihodkov posledično pride do zmanjšanja denarnega toka, ki bi imel zopet vpliv na redno poravnavanje obveznosti. Nezmožnost rednega poravnavanja tekočih obveznosti bi bila tako povzročena iz dveh razlogov.

Rubež zneska iz izpodbijane odločbe bi avtomatično pomenil, da bi tožnik za isti znesek takoj povečal svoje obveznosti do dobaviteljev, kar bi bilo v nasprotju s sklenjenimi pogodbami z dobavitelji ter bi bili zato dobavitelji upravičeni nemudoma začeti z izvršilnimi postopki zoper tožnika, kar bi povzročilo nove blokade bančnih računov, s tem pa nove povečane težave pri poravnavanju tekočih obveznosti. Blokade bančnih računov bi imele kaskadni učinek oz. učinek domino efekta. Vsaka nova blokada bi povzročila več dodatnih novih. Tožnik je zaradi narave svoje dejavnosti izrazito ranljiv za morebitne blokade bančnih računov, kar potrjuje tudi priložen S.BON AJPES na dan 28. 5. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik v 7. bonitetnem razredu (SB7).

Zaradi opisanega zmanjšanja bodočih prihodkov in bodočega denarnega toka v posledici nezmožnosti novega investiranja v TK omrežje, bi to dodatno zapiralo likvidnostne škarje tožniku, saj kratkoročna sredstva ne bi več zadoščala za redno servisiranje kratkoročnih obveznosti. Sklepno tožnik povzema, da bi se zaradi zmanjšanega obsega poslovanja (v posledici neizvršenih vlaganj in priklopov novih naročnikov) ter nerednega plačevanja obveznosti (v posledici blokade bančnih računov), bi se pojavile nove blokade računov, izguba dobrega imena pri dobaviteljih in tudi pri naročnikih, kar bi povzročilo nenadzorovan in nepredvidljiv domino efekt (zmanjšanje poslovanja, prenehanje investiranja, zmanjšanje kratkoročnih sredstev, povečanje poslovnih obveznosti). Tožnik je prepričan, da bi s tem nastopilo stanje insolventnosti, ki bo vodilo v stečaj podjetja. Da je to dejanska možna posledica takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe je še toliko verjetneje iz razloga, ker je družba šele 24. 2. 2012 zaključila postopek prisilne poravnave, s katerim se je zavezala poplačati upnikom 44 % vrednosti deveto leto, tj. 24. 2. 2021. Upniki na novo zmanjševanje svojih terjatev zagotovo ne bi pristali, temveč bi namesto tega predlagali stečaj družbe. Stečaj družbe oz. učinek stečaja družbe bi med drugim bil ta, da bi delovno mesto pri tožniku izgubilo preko 300 zaposlenih.

Glede javne koristi v primeru odložitve izvršitve odločbe tožnik navaja, da ne bodo prizadete. Tožnik je v postopku, ki se je vodil v zvezi z odlogom plačila pri Davčnem uradu Ljubljana sklenil sporazum o zavarovanju plačila davčnega dolga v obliki notarskega zapisa z zastavno pravico na tožnikovem telekomunikacijskem omrežju FTTH Jesenice, z vsemi sestavnimi deli, v ocenjeni vrednosti preko 9 mio EUR. S tem je v celoti zavarovana javna korist, kolikor bi se izkazalo, da so tožnikove navedbe neutemeljene. Izdana odločba Davčnega urada Ljubljana z dne 3. 7. 2013 sedaj ni ovira za izdajo sklepa naslovnega sodišča, saj je poslednji odlog dolga odobren do 3. 7. 2014. Pri tem opozarja na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS iz 9. točke sklepa I Up 12/2014. Tožnik od naslovnega sodišča zahteva, da do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe, in sicer za čas od 3. 7. 2014 dalje.

Sodišče je poslalo zahtevo tožnika v odgovor toženi stranki, ki nanj v postavljenem roku ni odgovorila.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 32. členu ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načeli sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (oz. na ustrezen način uredi sporno razmerje). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop in mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

Tožnik v svoji zahtevi poudarja in podrobno navaja razloge, s katerimi dokazuje, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do njegove insolventnosti in bi mu nastala težko popravljiva škoda, ki se kaže v nezmožnosti nadaljnjega poslovanja, v okviru katere navaja nezmožnost doseganja planiranih poslovnih rezultatov in nezmožnost poravnavanja tekočih obveznosti, za kar podrobneje pojasni oba učinka, kar bi posledično pripeljalo družbo v stečaj in izgubo delovnih mest preko 300 zaposlenih.

Navedbe glede nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov (zmanjševanje prihodkov in denarnega toka) so seveda točne, vendar pa se sodišču postavlja vprašanje, ali je doseganje oz. nedoseganje plana investicij po potrjenem načrtu finančnega prestrukturiranja iz projekcije poslovanja do leta 2020 lahko enačiti z nastankom težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik v okviru nedoseganja plana navaja razloge, da banke ne odobravajo novih posojil, kar je razumljivo v postopkih prisilne poravnave in da financira investicije v omrežje iz prostega denarnega toka (EBITDA) ter povečevanja kratkoročnih poslovnih obveznosti (neplačevanje dobaviteljem), za katere pa hkrati navaja, da ima z njimi sklenjene dogovore glede tega.

Rubež v znesku, kot je tožniku naložen z izpodbijano odločbo, bi tožnika vsekakor prizadel, kot bi tak znesek praktično prizadel vsako podjetje. Po drugi strani pa gre za davčno obveznost, kar pomeni, da je iz tega naslova v preteklosti imel neke ugodnosti s strani proračuna, kot sedaj varčuje (investira) na račun dobaviteljev. Sodišče tudi ugotavlja, da pri tem povečanju dolga do dobaviteljev, ki ga tožnik navaja, tudi ne izhaja zagotovo, da so ta sredstva res bila namenjena investicijam ali pa zgolj niso bila poravnana zaradi nelikvidnosti, čeprav tožnik navaja, da so bili odlogi plačil usklajeni z dobavitelji preko podaljševanja ročnosti.

Glede trditve tožnika, da se mu bo prihodek zmanjšal v letu 2014, če ne bi bilo novih investicij, za 2.332.276,00 EUR, pa sodišče ocenjuje, da ta podatek v preglednici na strani 5 tožbe pomanjkljiv. Logično bi namreč bilo, da so ob zmanjšanem prihodku po planu brez investicij, zmanjšani tudi ostali odhodki, iz preglednice, ki jo tožnik ponuja, pa ti ostajajo nespremenjeni, kar ni realno. Zmanjšan obseg poslovanja zaradi neizvedenih investicij pomeni obenem tudi nižji obseg stroškov blaga, materiala, storitev, nabave, skoraj zagotovo pa tudi nižje stroške dela, amortizacije ipd..., nič od tega pa tožnik v tej projekciji ni upošteval. Tožnik na strani 3 tožbe navaja, da ima na dan 30. 4. 2014 za 21.416.240,00 EUR kratkoročnih poslovnih obveznosti in da jih je imel 16-mesecev prej (31. 12. 2012) le 10.290.454,00 EUR, iz česar izpelje zaključek, da se je v obdobju leta 2013 in prvih 4-mesecih leta 2014 pri dobaviteljih zadolžil za dodatnih 11.124.786,00 EUR. Vendar pa sodišče ugotavlja, da navedeno ni potekalo linearno, saj iz bilance stanja izhaja, da se je v letu 2014 v 4-mesecih ta dolg celo zmanjšal za 22.327 mio EUR na 21.416 mio EUR.

Sodišče tudi ugotavlja, da iz poslovnih listin (bilance stanja) izhaja, da ima tožnik že 2 leti dana kratkoročna posojila v višini 3.512 mio EUR, ki se ne spreminjajo, kar je skoraj 48 % davčnega dolga, o katerih pa tožnik ničesar ne pove.

Nedvomno je jasno, da izpad investicij v letu 2014 vpliva tudi na doseganje prihodkov v prihodnjih letih, kar zatrjuje tožnik, vendar izpad prihodkov oz. dobička v letu 2014 ni tako velik, kot je tožnik navedel, kot je sodišče že pojasnilo v točki 13. obrazložitve te sodbe. Sodišče ugotavlja, da znesek obveznosti iz izpodbijane odločbe pomeni v okviru obstoječih kratkoročnih obveznosti približno 29 % vseh obveznosti oz., da več kot 70% odpade na druge obveznosti, kar pomeni, da ta obveznost sorazmerno ni zelo velika, kot želi prikazati tožnik. Glede učinka blokade na dobavitelje oz., kjer naj bi bil kaskadni učinek, se sodišče strinja. Glede S.BON AJPES (7. bonitetni razred SB7) pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da je v tem bonitetnem razredu samo zaradi narave posla tožnika, ampak je tožnik sem uvrščen zaradi dosedanjega poslovanja in verjetno zgrešenih potez, ne pa zaradi dejavnosti kot take, kot navaja tožnik, saj to iz S.BON ne izhaja.

Glede na navedbe tožnika, da ima z dobavitelji urejene plačilne roke in da se jih drži, po drugi strani pa navaja, da bi bili dobavitelji upravičeni nemudoma začeti z izvršilnimi postopki, pomeni, da tožnik v tej zvezi prihaja sam s seboj v nasprotje.

V zvezi s tehtanjem javnega interesa in interesa davčnih zavezancev, glede katerega tožnik navaja, da javne koristi v primeru odložitve izvršitve odločbe ne bodo prizadete, saj je zavaroval plačilo davčnega dolga pri davčnem organu, pa sodišče nima podatka, do kdaj naj bi bilo to zavarovanje dano, sam tožnik pa navaja, da mu je davčni organ odložil izvršbo do 3. 7. 2014, kar verjetno pomeni, da je do tega dne dano tudi zavarovanje. Sicer pa sodišče poudarja, da je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, da je predpisal, da pritožba zoper sklep oz. odločbo prvostopenjskega organa ne zadrži izvršitve, glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čim prej izterja. Zato sodišče odložitev izvršitve odločbe v davčnih zadevah odloči le izjemoma, tj. če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih je zato treba tudi restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode oz. verjetnost njenega nastanka, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Možnost uvedbe stečaja oz. drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti zaradi izvršitve upravne odločbe glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. I Up 534/2013) samo po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja ali drugih zakonskih posledic, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda, ki naj bi zaradi davčne izvršbe nastala tožniku, štela za težko popravljivo. Takšne škode pa tožnik po mnenju sodišča ni izkazal, kljub priloženemu pojasnilu o nastanku težko popravljive škode in listin, kot so bilanca stanja, izkaz poslovnega izida, izsek potrjenega finančnega načrta prestrukturiranje tožnika in S.BON AJPES za tožnika.

Ker po povedanem sodišče ocenjuje, da tožnikovi razlogi, na katerih sloni zahteva za odlog izvršitve davčne odločbe, niso taki, ki bi se v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 šteli za takšen dejanski stan, ki bi narekoval takšno odločitev, kot jo predlaga tožnik oz. da bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo, da je tožnik s svojimi projekcijami izkazal težko popravljivo škodo, je sodišče njegovo zahtevo zavrnilo. Sklicevanje tožnika na pravne posledice na strani tožnika, ki bodo nastale zaradi dodatne davčne obremenitve, predvsem v okviru nedoseganja plana in nezmožnosti poravnavanja tekočih obveznosti, po presoji sodišča ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, ki je izpolnitev davčnih obveznosti na podlagi izvršljivih odločb sama po sebi niti ne predstavlja. Tožnik pa tudi ni izkazal okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 niso izkazani, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.