Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, sodišče pa se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih tožbenih navedb in ni izvedlo predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, št. U 104/2001-8 z dne 6.9.2002 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 14.3.2001, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 19.9.2000, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca za čas od 8.3.1943 do 8.9.1943 in interniranca za čas od 9.9.1943 do 15.5.1945 ter iz navedenega statusa izvirajoče pravice, in odločila, da se tožniku navedeni status žrtve vojnega nasilja ne prizna. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ odločil v nasprotju s 1. in 2. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN). Tožnik je bil mobiliziran v italijansko vojsko ter sprejet v posebni delovni bataljon do kapitulacije Italije, potem pa je bil kot italijanski vojak zajet od Nemcev in poslan v Nemčijo kot vojni ujetnik, kar vse je razvidno iz listin v spisih. Po določbah ZZVN se status žrtve vojnega nasilja prizna le osebi, ki je bila kot civilna in ne kot vojaška oseba zajeta oziroma odpeljana s strani okupatorja zaradi razlogov iz 2. člena ZZVN.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla že tožena stranka, ti razlogi pa so skladni s podatki spisa in z določbami ZZVN, na katere se je sklicevala tožena stranka. Tožnik pa v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko kazalo na to, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Ugotovitve tožene stranke o tem, da je bil tožnik mobiliziran v italijansko vojsko ter da je bil kot vojak razporejen v posebni delovni bataljon in da je bil kot italijanski vojak po kapitulaciji Italije v nemškem ujetništvu temelji na listinski dokumentaciji, na katero se je tožena stranka v svoji odločbi sklicevala. Tožnik resničnosti podatkov, ki so v listinah ne izpodbija, pač pa se sklicuje na izpoved priče, ki naj bi potrdila to, kar je razvidno že iz listin. Ker pa se izpoved priče ne sklada z dejstvi, ki izhajajo iz vseh priloženih listin, je po presoji prvostopnega sodišča neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot je navedel že v tožbi je bil 8.3.1943 odpeljan s strani italijanskih okupacijskih sil. V tistem času ni bil vojaški obveznik, tako tudi ni bil vpoklican v italijansko vojsko, ampak je bil nasilno zajet še z drugimi osebami iz njegove vasi z namenom opravljanja prisilnega dela. Razporejen je bil v delovni bataljon, ki je bil del italijanske vojske, vendar je bil navedeni bataljon sestavljen iz prisilnih delavcev, ki so opravljali fizična dela za potrebe italijanske vojske. Navedbe tožene stranke, ko ga označuje "kot italijanskega vojaka" so povsem napačne in žaljive, predvsem pa so rezultat napačnega sklepanja. Res je, da je bil v obdobju od kapitulacije Italije do konca vojne najprej v nemškem ujetništvu, nato pa v ujetništvu zavezniških sil, vendar kot interniranec in ne kot vojak. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta napačno ugotovila dejansko stanje, saj iz listinske dokumentacije izhaja le, da je bil tožnik zajet, ne pa tudi, da je bil zajet kot italijanski vojak. Ker je bil zajet kot civilna oseba, kot prisilni delavec, ne pa kot vojaška oseba, meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Odločba tožene stranke posega tudi v njegove že pridobljene pravice, ki so mu bile kot žrtvi vojnega nasilja priznane s prvostopno upravno odločbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker je bil mobiliziran v delovni bataljon italijanske vojske kot vojak, ne pa kot civilna oseba, poslana na prisilno delo v Italijo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na oceno predložene listinske dokumentacije, potrdila Arhiva Republike Slovenije in fotokopije tožnikove delovne knjižice. Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo na podlagi predloženih dokazov ugotovljeno, da tožniku gre status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, sodišče pa se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih tožbenih navedb. V tožbi je navajal, da nikoli ni bil italijanski vojak, da ni nosil uniforme in da nikoli ni opravljal vojaških obveznosti, ampak je bil zajet v delovni bataljon kot civilna še mladoletna oseba. V tožbi pa je predlagal tudi zaslišanje dveh prič, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo.

Ker se sodišče prve stopnje do navedenih tožbenih navedb ni opredelilo in ni izvedlo predlaganih dokazov, pa bi jih moralo, saj je tudi od njih odvisna ugotovitev ali mu gre položaj žrtve vojnega nasilja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (4.odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo na podlagi 74. člena ZUS in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.