Jedro

Določbe 111. člena OZ predstavljajo konkretizacijo pravil vračanja v primeru, ko se reparacijski zahtevki aktivirajo zaradi odstopa od pogodbe, in posebej urejajo položaj, ko se vračajo denarni zneski. Za takšen položaj je v 5. odstavku 111. člena OZ izrecno določeno, da je tisti, ki vrača denarne zneske, (vselej) dolžan plačati tudi obresti od dneva, ko je prejel izplačilo. Pri tem pa je glede na zgodovinsko in teleološko razlago določbe 111. člena OZ mogoče zaključiti, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe, dolžna plačati (zgolj) obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, opredeljeno kot možnost uporabe tujega kapitala – ne pa zakonske zamudne obresti, ki pomenijo civilno kazen za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 3.981,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 09. 2007 dalje do plačila, in sicer takrat, ko bo tožeča stranka toženima strankama vrnila bremen prosto lastninsko pravico na stanovanju, št. B/62/2, v II. nadstropju, s pripadajočo kletjo, vhod B, R. 2a, T., v izmeri 57,30 m2, vpisanem v vl. št. 2521, podvložek 2521/28 k.o. X. V presežku je zahtevek zavrnilo. V umaknjenem delu (za znesek 390,54 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je ustavilo postopek. Pobotni ugovor toženih strank je zavrglo ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.123,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki po naloži tudi plačilo stroškov tega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(2) Poudarja, da je tožena stranka nesporno prejela zneske posojila že leta 1999 in jih je vse do vložitve tožbe koristila brezobrestno. S tem je bila nedvomno neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, saj je njen denar koristila brez vsakršnega nadomestila. Glede očitka sodišča, da tožeča stranka ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da sta bili toženi stranki nepošteni v trenutku prejema teh zneskov, pa poudarja, da nepoštenost tožene stranke izhaja iz dejstev, navedenih v sami tožbi. Tožena stranka je namreč prejela posojilo, ki ga ni vrnila, pri čemer je že od izdaje sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1219/2002 seznanjena z ničnostjo pogodbe med pravdnima strankama. Razen tega se je tožena stranka pri sklenitvi kombinacije prodajnih pogodb zavedala, da gre za posojilo in da v danem primeru ne gre za realne prodajne pogodbe, temveč zgolj za zavarovanje posojila. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke razsodilo napačno tudi zato, ker toženima strankama ni naložilo, da nadomestita vrednost dosežene koristi, to pa je vračilo prejete glavnice iz posojila, povišano za obresti. Če je sodišče menilo, da toženi stranki nista dolžni vrniti posojila, povišanega za zakonske zamudne obresti od prejema posojila, pa bi moralo, ob upoštevanju prvega in tretjega odstavka 190. člena OZ, toženima strankama naložiti vsaj vračilo prejetega posojila, obrestovanega s takrat veljavno obrestno mero komercialnih bank. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bil predmet pritožbenega preizkusa le zavrnilni del sodbe, saj se pritožba tožene stranke, zaradi neplačane takse za pritožbo, šteje za umaknjeno.

6. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vtoževala vračilo kapitalizirane glavnice, ki jo je tožena stranka prejela na podlagi kombinacije ničnih, med strankama vzajemno sklenjenih prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice, ter zakonskih zamudnih obresti od takšne kapitalizirane glavnice od dneva vložitve tožbe do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je takšnemu reparacijskemu zahtevku ugodilo zgolj delno, in sicer za višino neobrestovane glavnice, zmanjšane za že opravljena delna plačila, ter za zakonske zamudne obresti od tako ugotovljenega zneska od 26. 09. 2007 (tj. od dneva pred vložitvijo tožbe) do plačila, in sicer pod pogojem, da bo tožeča stranka toženima vrnila bremen prosto lastninsko pravico na stanovanju, ki je bila predmet ničnega pravno poslovnega razpolaganja. V presežku – torej tudi za zakonske zamudne obresti od prejema posameznih zneskov glavnice do plačila – pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrdila dejstev o nepoštenosti nasprotne stranke v času prejema takšnih zneskov.

8. Ne glede na končno pravilnost takšne odločitve, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. Pri uporabi določbe 193. člena OZ je namreč spregledalo pravilo vračanja iz 198. člena OZ, v skladu s katerim je dolžan tisti, ki je tujo stvar uporabljal v svojo korist, povrniti imetniku tudi korist, ki jo je imel od uporabe. Skratka, od trenutka, ko je prejemnik denarnega zneska postal nepošten, je odvisen zgolj tek zakonskih zamudnih obresti kot civilne kazni za zamudo z izpolnitvijo, ne pa tudi tek obresti kot odmene za uporabo tujega denarja. Le-to je neupravičen prejemnik denarnega zneska vselej dolžan plačati od dneva prejema izplačila. Pravilnost takšne uporabe pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega je nenazadnje razvidna tudi iz posebne ureditve pravnih razmerij, ki nastanejo zaradi razveze pogodbe, v 111. členu OZ. Navedene določbe predstavljajo konkretizacijo pravil vračanja v primeru, ko se reparacijski zahtevki aktivirajo zaradi odstopa od pogodbe, in posebej urejajo položaj, ko se vračajo denarni zneski. Za takšen položaj je v 5. odstavku 111. člena OZ izrecno določeno, da je tisti, ki vrača denarne zneske, (vselej) dolžan plačati tudi obresti od dneva, ko je prejel izplačilo. Pri tem pa je glede na zgodovinsko in teleološko razlago določbe 111. člena OZ (3) mogoče zaključiti, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe, dolžna plačati (zgolj) obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, opredeljeno kot možnost uporabe tujega kapitala – ne pa zakonske zamudne obresti, ki pomenijo civilno kazen za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

9. Glede na to, da OZ ne opredeljuje, katera obrestna mera se pri tem upošteva, pa je zagotovitev ustrezne trditvene podlage in dokazne ponudbe za ugotovitev njihove višine ali bolje primernega nadomestila za uporabo tujega kapitala v smislu dosežene koristi zaradi njegove uporabe procesno (trditveno in dokazno) breme imetnika – v konkretnem primeru tožeče stranke. Ker tožena stranka navedenega tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni storila, temveč je vseskozi vztrajala pri zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi za obdobje pred vložitvijo tožbe, pa njenih sicer pavšalnih pritožbenih trditev, da bi ji moralo sodišče v okviru obrestnega zahtevka za navedeno obdobje prisoditi vsaj obresti, ki jih za denarne vloge plačujejo komercialne banke, ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

10. V zvezi z očitki, da je sodišče prve stopnje prezrlo trditve tožeče stranke o nepoštenosti tožene stranke v trenutku prejema vtoževane glavnice (zaradi česar naj bi neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prejema posameznega zneska do vložitve tožbe), saj naj bi njena nepoštenost izhajala že iz zatrjevanih okoliščin, da je le-ta prejela znesek posojila, ki ga ni vrnila, pa sodišče druge stopnje opozarja, da je morebitna nepravilna izpolnitev tožene stranke po kombinaciji ničnih prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice (katerih namen je bil odobritev posojila in njegovo zavarovanje) neodločilna za presojo njene nepoštenosti glede dolžnosti vrnitve neupravičeno pridobljenega denarnega zneska zaradi odpadle pravne podlage. V slednjem primeru gre namreč za reparacijsko obveznost kondikcijske narave – ne pa za pogodbeno obveznost – zato so za presojo zamude z njegovo izpolnitvijo relevantne zgolj okoliščine, ki omogočajo zaključek, da je tožena stranka vedela ali bi vsaj morala vedeti, da ni upravičena do prejetih zneskov in je zaradi tega le-te dolžna vrniti, pa tega ni storila. Obstoja navedenih okoliščin v trenutku prejema posameznih zneskov vtoževane glavnice pa tožeča stranka – kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje – tekom postopka ni zatrdila. Zgolj iz dejstva, da je sodišče pravnomočno ugotovilo ničnost kombinacije sklenjenih prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice, namreč ni mogoče sklepati, da je bila takšne ničnosti bodisi zavedna bodisi bi je morala biti zavedna tudi tožena stranka ob prejemu zneskov po pogodbi.

11. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške s pritožbo kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki pa sodišče druge stopnje stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) ZOR je namreč v 132. členu „govoril“ o zakonskih zamudnih obrestih, zakonodajalec pa je s sprejemom OZ takšno dikcijo opustil in v 5. odstavku 111. člena OZ določil (zgolj) še obveznost plačila „obresti“. Opisana sprememba zakonskega besedila ni bila naključna. Juhart (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Ljubljana: GV Založba, 2003. str. 592) namreč pojasnjuje, da so bile v 277. členu ZOR zamudne obresti za civilne obveznosti določene v višini obrestne mere, po kateri so se v kraju izpolnitve obrestovale hranilne vloge na vpogled. Takšna višina obrestne mere pa po mnenju avtorja kaže, da je imel zakonodajalec v mislih zamudne obresti kot nadomestilo za neupravičeno uporabo tujega kapitala, ne pa tudi kazenskega učinka zaradi prepoznega plačila. To funkcijo so zamudne obresti v jugoslovanskem in kasneje slovenskem pravnem sistemu dobile šele s spremembami pravne ureditve, ko je bilo določanje obrestne mere zamudnih obresti preneseno v poseben zakon, kar velja tudi po sprejemu OZ. Le-ta pa je posledično takšni ureditvi ustrezno prilagodil tudi posebne določbe o pravilih vračanja v primeru razdora pogodbe.