Jedro

Bistveno je, da je bil voziček poškodovan, zavarovanec toženke pa delavcem ni zagotovil jasnih navodil glede dolžnosti pregledovanja vozičkov. V navodilih za ravnanje s poškodovanimi RC vozički je predviden le postopek odstranitve poškodovanih vozičkov, ne vključujejo pa poučitve delavcev o identifikaciji okvar na vozičkih – torej obveznosti pregledovanja vozičkov. Od delavke je bilo nerealno pričakovati, da bo sama preverjala izpravnost delovne opreme, ki je imela skrito napako (izpadli vijak), predvsem glede na dejstvo, da imajo delavci toženkinega zavarovanca predpisan normativ, ki ga morajo dosegati (čim prejšnja izpraznitev vozička in pribava novega).

Procesni zakon daje možnost predlaganja dokazov tudi v pritožbenem postopku, a le z izjemo: če ga stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti/navesti že prej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 839,05 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici priznalo odškodnino v višini 36.697,23 EUR - od tega 26.160 EUR za nepremoženjsko škodo - skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Toženki je naložilo tudi plačilo rente za mesec junij 2015 v znesku 45,69 EUR, od 1. 7. 2015 pa v mesečnem znesku 68,54 EUR (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 8.596,89 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga toženka pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Toženka oporeka temelju odškodninske odgovornosti. Sodišče je napačno navedlo, da pri zavarovancu toženke ni jasno vzpostavljen sistem odstranitve poškodovanih vozičkov in da je bil to ključni vzrok za tožničino poškodbo pri delu. Iz vseh navodil in pričanj izhaja, da toženka redno pregleduje izpravnost vozičkov, da se od delavcev pričakuje določena samostojnost pri delu in ni mogoče pričakovati, da bi imeli posebnega delavca, ki bi pregledoval vozičke in zaznaval morebitne skrite napake. Napako na vozičku je lahko povzročila tožnica z nepravilnim rokovanjem, kar je bil tudi vzrok za nesrečo. Tožnica naj bi prehitro spustila vrata, nato pa se ni pravočasno odmaknila. Če bi previdno ravnala, je voziček kljub neizpravnosti ne bi poškodoval. Pritožnica oporeka tudi višini prisojene odškodnine. Ta je glede na obstoječo sodno prakso previsoka. Še posebej izstopa znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Iz poročila detektiva, ki je tožnico krajše obdobje opazoval, izhaja, da tožnica dejansko prebiva na Z. ulici v L. in ne v T., kjer je uradno prijavljena. Vsak dan brez težav prehodi 4 km, kar je že za zdravega človeka veliko. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da tožnica daljše hoje ne zmore.

Pretiran je znesek v višini 11.160 EUR, ki je bil tožnici prisojen iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica tako močnih bolečin, kot jih je zatrjevala, ni utrpela. Sodišče ji je neutemeljeno prisodilo višjo odškodnino, kot se za tovrstne poškodbe prisoja v podobnih primerih. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da se je tožnica zdravila od 21. 8. 2012 do 14. 5. 2015, ko je opravila zadnji pregled pri ortopedu, tako da je zdravljenje potekalo manj kot štiri leta. Ni pa jasno, zakaj je bila tožnica v bolniškem staležu štiri leta.

Odškodnina za strah v znesku 2.000 EUR je pretirana, saj tožnica ni izkazala takšne intenzitete strahu, ki bi upravičevala prisojo tako visoke odškodnine. Ni podlage za ugotovitev o pojavu strahu pri tožnici po opravljenih preiskavah, ker naj bi v prihodnosti potrebovala endoprotezo kolena. Nobene podlage ni bilo za prisojo tako visokega zneska odškodnine, saj je tožnica izpovedala, da se resnosti poškodbe ni zavedala.

Tožnica je dokazovala izgubo zaslužka s tremi kopijami plačilnih list pred škodnim dogodkom in s plačilno listo za oktober 2012, ki naj bi izkazovala višino nadomestila za čas bolniškega staleža, s poizvedbami pri ZPIZ in z izvedencem finančne stroke. Toženka je podala vrsto ugovorov, ki jih je sodišče zavrnilo brez postavitve izvedenca finančne stroke. Z izračuni pa je sodišče preseglo trditveno podlago in se spustilo na strokovno področje druge stroke. Tožnica bi morala predložiti listinske dokaze za celotno obdobje, ne samo za tri mesece. Tožničina plača je pred nesrečo znašala le 611,12 EUR, zato tožnica ni prikrajšana. Renta pa bi morala biti določena le do izpolnitve tožničinih pogojev za starostno pokojnino.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Toženka je prekludirana glede poročila detektiva, da tožnica ne biva na prijavljenem naslovu ter da vsak dan brez težav prehodi 4 km, kar je več od izvedenčeve ocene tožničinih zmožnosti za hojo. Toženka je predložila nedovoljen dokazom, s katerim je bilo poseženo v tožničino zasebnost. Tožnici je bila kršena pravica do zasebnosti, določena v 35. in 37. členu Ustave Republike Slovenije. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva v zadevi in uporabilo materialno pravo. Dokazna ocena je tako glede temelja kot tudi višine prisojene odškodnine notranje skladna, logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca. Delodajalec ni poskrbel za brezhibno stanje in kvalitetno delovanje delovnega pripomočka. Sporni RC voziček, ki ga je tožnica vsakodnevno uporabljala pri svojem delu, ni bil ustrezno vzdrževan. V točkah 16 do 23 je prvo sodišče natančno opisalo delodajalčevo opustitev, vzročno zvezo in nastale posledice. Delodajalčeva krivdna odgovornost se jasno odraža v opustitvi dolžnega ravnanja. Zavarovanec toženke ni poskrbel za ustrezno seznanjenost delavcev glede obveznosti pregledovanja vozičkov. Izpovedbe prič niso skladne, kar tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da zavarovanec toženke t. i. identifikacije poškodovanih RC vozičkov ni uredil na jasen in zakonsko ustrezen način, ki bi preprečil takšne nezgode. Toženka s svojimi posplošenimi navedbami ni uspela dokazati tožničinega (so)prispevka k škodnem dogodku. Bistveno je, da je bil voziček poškodovan, zavarovanec toženke pa delavcem ni zagotovil jasnih navodil glede dolžnosti pregledovanja vozičkov. V navodilih za ravnanje s poškodovanimi RC vozički je predviden le postopek odstranitve poškodovanih vozičkov, ne vključujejo pa poučitve delavcev o identifikaciji okvar na vozičkih – torej obveznosti pregledovanja vozičkov – na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Od delavke je bilo nerealno pričakovati, da bo sama preverjala izpravnost delovne opreme, ki je imela skrito napako (izpadli vijak), predvsem glede na dejstvo, da imajo delavci toženkinega zavarovanca predpisan normativ, ki ga morajo dosegati (čim prejšnja izpraznitev vozička in pribava novega).

7. Neutemeljena je tudi graja, ki jo pritožba usmerja v višino prisojene odškodnine. Odškodnina za telesne bolečine v višini 11.160 EUR predstavlja povsem ustrezno odmeno. Prvostopenjsko sodišče v 43. do 47. točki obrazložitve pojasnjuje, da je znesek resda višji od podobnih primerov iz sodne prakse, kjer je bila prisojena odškodnina v višini od 5 do 8 povprečnih plač. Vendar je bil v obravnavani zadevi tožničin čas okrevanja bistveno daljši kot v primerljivih zadevah, kjer je bil oškodovancem opravljen operativni poseg; ta je okrevanje bistveno skrajšal. Tožnica je bila daljši čas izpostavljena bolečinam, v bolniškem staležu je bila skorajda štiri leta, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri višje odškodnine. Pritožbeno sodišče v tem delu popolnoma pritrjuje navedbam in razlogom prvostopenjskega sodišča. Neutemeljene so toženkine navedbe, da trajanje bolniškega staleža ne more biti odločilen faktor pri odmeri višine odškodnine, temveč le trajanje zdravljenja, nevšečnosti med zdravljenjem in intenziteta bolečin v času zdravljenja. Pregled pri ortopedu, ki ga je tožnica opravila 14. 5. 2015, je pokazal hitro napredujočo artrozo levega kolena. Napredovanje artroze pa so spremljale srednje hude bolečine Tožnica je v obdobju enega leta, kolikor je trajal Sudeckov sindrom, trpela srednje hude bolečine. Zaradi napredujoče artroze bo tožnica tudi vnaprej trpela zmerne bolečine. Tožničine nevšečnosti in dolgotrajno okrevanje, ki so ga spremljale stalne telesne bolečine – te bodo prisotne tudi v prihodnosti – tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičujejo prisojo odškodnine v odmerjenem znesku. Toženka svojega ugovora niti ni ustrezno substancirala, saj ni izpostavila primerljivih zadev, v katerih bi bil oškodovancem za to obliko nepremoženjske škode priznan nižji znesek.

8. Toženka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine za sekundarni strah, ki jo je prvo sodišče ocenilo na znesek 2.000 EUR. Tožnici je bila ob upoštevanju njene trditvene podlage prisojena odškodnina le za sekundarni strah. Iz tožbene naracije izhaja, da je prestajala intenzivni sekundarni strah, ki se je odrazil v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Prestajala ga je še v času vložitve tožbenega zahtevka, saj ji težave z levo nogo ostajajo in jih bo treba še naprej zdraviti. Tožnica sicer ni natančno opisala komplikacij, ki so posledica škodnega dogodka. Te je v svojem mnenju podrobneje pojasnil izvedenec medicinske stroke. Tožnica je sicer res izpovedala, da se resnosti poškodbe ni zavedala. To pa še ne pomeni, da se pri njej po pregledih pri specialistih in njihovih pojasnilih ni pojavil strah za izid zdravljenja, na katerega opozarja izvedenec. Pri tožnici je namreč prisotna napredujoča artroza, zaradi katere bo v naslednjih letih potrebna endoproteza kolena. Zato je prvostopenjsko sodišče – tudi ob upoštevanju zadeve VSL II Cp 78/2003 – tožnici prisodilo ustrezen znesek.

9. Pritožbenih navedb in poročila detektivske agencije, ki naj bi izkazovali, da lahko tožnica dnevno prehodi več kot 1 km (celo 4 km), skladno z določbo 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Procesni zakon daje možnost predlaganja dokazov tudi v pritožbenem postopku, a le z izjemo: če ga stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti/navesti že prej. Toženka je za nezmožnost vročitve pisanja tožnici v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem (I Pd 645/2015) izvedela že 24. 1. 2019, zadnji narok v obravnavani zadevi pa je bil opravljen 20. 3. 2019. Toženka je imela za predložitev dokaza na razpolago dovolj časa, zato je glede tega dokaza podana prekluzija, kar pomeni, da se pritožbeno sodišče nanj ne more opreti. Poleg tega se postavlja tudi vprašanje njegove zakonitosti, do česar pa se pritožbeno sodišče zaradi prekludiranosti niti ne bo opredeljevalo.

10. Pritožnica meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka, pri tem se sklicuje na poročilo detektivske agencije, ki pa ga – upoštevaje prej izpostavljene okoliščine – ni moč upoštevati. Drugih očitkov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost ocene prvega sodišča, pritožba niti ne ponudi. Pritožbeno sodišče je zato sledilo ugotovitvam prvega sodišča o tožničinih omejitvah, ki so posledica škodnega dogodka. Tožnica ima zaradi poškodb trajne anatomske posledice: okvara stranske in prednje križne vezi s posledično nestabilnostjo levega kolenskega sklepa, artroza levega kolenskega sklepa ter atrofija stegenskih mišic levega stegna. Ni sposobna teka ali hitre hoje, ne zmore opravljati fizičnih del oz. hišnih opravil, ki zahtevajo počepanje in klečanje, prikrajšana je za rekreacijo. Tudi v službi ne more več opravljati del v takšnem obsegu, kot jih je pred nezgodo. Vse navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičuje prisojo odškodnine v višini 12.000 EUR.

11. Toženkin ugovor, da tožnica ni ponudila dovolj listinskih dokazov za izračun višine izgubljenega dohodka, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 61. in 62. točki obrazložitve o tem podalo prepričljiva pojasnila. Utemeljeno se je oprlo na podatke o tožničinih dohodkih pred nastankom škodnega dogodka. Ugotovilo je, da je tožnica pred njim prejemala povprečno 794 EUR. Pri izračunu, ki je razmeroma preprost in ne terja pomoči strokovnjaka finančne stroke, je bilo upoštevano tudi nadomestilo za invalidnost. Slednje je bilo tožnici priznano s 1. 1. 2015. Utemeljeno pa niso bili upoštevani podatki ZPIZ-a o dohodkih, ki so predstavljali podlago za izračun nadomestila za invalidnost. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da je v njih zajeto tudi nadomestilo dohodka zaradi obravnavane poškodbe, poleg tega pa izkazujejo povprečno mesečno pokojninsko osnovo za najugodnejšo dvajsetletno obdobje (od leta 1981 do 2013). Zato ti podatki ne morejo predstavljati podlage za ugotavljanje izgube na dohodku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

12. Toženka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče izplačevanje rente omejiti na določen čas – le do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Renta je bila pravilno odmerjena. Tožnica je predložila ustrezno listinsko dokumentacijo, ki je omogočala izpeljavo enostavne računske operacije. Nobenega utemeljenega razloga pa tudi ni za časovno omejevanje izplačevanja rente, saj ima toženka v 175. členu Obligacijskega zakonika podlago za spremembo/odpravo rente zaradi spremenjenih okoliščin.

13. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno navedbo pritožbenega roka v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je skladno z določbami ZPP-E in ustaljeno sodno prakso upoštevalo, da je rok za pritožbo 30 dni. Vročilnica izkazuje, da je toženka prejela prvostopenjsko sodbo 11. 4. 2019. To pomeni, da sta tako pritožba z dne 29. 4. 2019 kot njena dopolnitev z dne 10. 5. 2019 pravočasni. Stranka namreč ne sme trpeti škodnih posledic napačnega pravnega pouka.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih kršitev, jo je potrdilo in zavrnilo toženkino pritožbo (353. člena ZPP).

15. Ker toženka v postopku s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku, v skladu s 165. členom ZPP v povezavi s 154. in 155. členom istega zakona, povrniti stroške pritožbenega postopka, nastale s sestavo odgovora na pritožbo. Ti znašajo 839,05 EUR ter obsegajo nagrado za sestavo pritožbe, materialne stroške in 22 % DDV.