Jedro

A. A. bi lahko izpovedala le o postopku, povezanem z zavrnitvijo računa tožeče stranke, v katerem je sodelovala, in navodilih, ki jih je v zvezi s komunikacijo glede zavrnitve računa prejela od takratne zakonite zastopnice B. B. O tem, kakšen delež s strani tožeče stranke dobavljene embalaže je bil dejansko neustrezen pa glede na to, da pri pregledih embalaže ni bila prisotna, ni mogla sama zaznati.

Dokazi so namenjeni dokazovanju resničnosti trditev pravdnih strank. Če pravdne stranke konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih ne podajo, sodišče ne sme izvajati dokazov, ki bi dokazovale obstoj nezatrjevanih dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 4.752,63 EUR s pripadki (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 528,07 EUR s pripadki (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati izvršilne stroške v višini 153,42 EUR ter pravdne stroške v višini 1.320,55 EUR, oboje s pripadki (III. in IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se je iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožila proti navedeni sodbi. Sodišču prve stopnje je očitala kršitev določil pravdnega postopka, ker je spremenilo svoj dokazni sklep in ni zaslišalo priče A. A. Trdila je, da ji je bila s tem postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do izjave in kontradiktornosti postopka ter tudi onemogočena popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da neutemeljeno ni dopustilo dokazov, ki jih je na narok 13. 12. 2021 prinesla priča B. B. Pavšalno je nasprotovala stroškovni odločitvi. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala plačilo za dobavljeno embalažo po računu št. 7E z dne 7. 1. 2019 v višini 5.280,70 EUR. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Zatrjevala je, da je bila dobavljena embalaža neustrezna, da je imela stvarne napake, zaradi česar je uveljavljala znižanje plačila za 90 odstotkov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka pravočasno in pravilno grajala stvarne napake in da so bile stvarne napake na določenem delu embalaže prisotne. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zaradi uničenja embalaže ne more zanesljivo ugotoviti, kakšen delež embalaže je bil dejansko neustrezen. Zato je na podlagi določila 215. člena ZPP zaključilo, da je bilo neustrezne 10 odstotkov embalaže. Takšen odstotek neustrezne embalaže je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje priznala (drugi odstavek 214. člena ZPP).

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko sodišče svoj dokazni sklep spremeni (četrti odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v tem primeru svoj prvotni dokazni sklep, da bo zaslišalo pričo A. A., na tretjem naroku za glavno obravnavo spremenilo. Svojo določitev je v četrti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki o „nepojasnjenosti“ razlogov za takšno postopanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ob zaslišanju priče B. B. ugotovilo, da je bila A. A. računovodkinja, ki bo vedela izpovedati o zavrnitvi računa in komunikaciji ob tem.

7. V tem primeru je tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 46) navedla, da bodo v zvezi z dobavo prve pošiljke kartonske embalaže, kvaliteto posredovane kartonske embalaže ter zavrnitvijo posredovane kartonske embalaže, kakor tudi glede dogovora med pravdnima strankama, da bo tožeča stranka sporno embalažo odpeljala in naredila ponatis embalaže, lahko izpovedale priče C. C., takratna zakonita zastopnica tožene stranke B. B. in A. A. Tožena stranka v zvezi z navedenimi dokaznimi predlogi ni pojasnila, kakšno vlogo so imele predlagane priče pri konkretni zadevi in niti kako so se s pravno odločilnimi dejstvi seznanile. Upoštevajoč informacije, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo ob sprejetju dokaznega sklepa, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je A. A. seznanjena o pravno odločilnih dejstvih na podlagi lastnih zaznavanj. Priča je namreč katera koli fizična oseba, ki je ne glede na starost, sposobnost zaznavanja in stopnjo duševnega razvoja zmožna pred sodiščem izpovedovati o svojih zaznavah o pravno pomembnih dejstvih, pa ni stranka, zakoniti zastopnik ali sodnik. Priče izpovedujejo o dejstvih, ne da bi (pravno upoštevno) izražale svoje mnenje o zadevi.1 Zato je A. A. kot pričo vabilo na drugi narok za glavno obravnavo. Na ta narok za glavno obravnavo priča ni pristopila niti ni svoje odsotnosti opravičila. Sodišče prve stopnje jo je nato vabilo še na tretji narok za glavno obravnavo. Priča se tudi tega naroka za glavno obravnavo ni udeležila. Tokrat je svojo odsotnost opravičila in v dopisu sodišču prve stopnje pojasnila, da pri toženi stranki ni več zaposlena ter da je dela opravljala po navodilih nadrejenih (glej list. št. 105).

8. Na tretjem naroku je priča B. B. na vprašanje sodnice kakšno vlogo je imela A. A. pojasnila: „_Ona je računovodkinja bila na tem, je bila v bistvu seznanjena s to problematiko, ker je ona tudi komunicirala po mailu z njimi, ko jim je pojasnjevala, ko smo dobili opomin še enkrat postopek, vse kaj je bilo dogovorjeno in tako naprej“_ (list. št. 118). Nadalje je na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, kdo je komuniciral s tožečo stranko pojasnila, da: „_Samo D. D. pa računovodkinja je komunicirala z njimi, ampak vse v bistvu z mojim vedenjem in mojimi navodili in usklajevanji“_ (list št. 120). Prav tako se je po izvedenih zaslišanjih ostalih prič izkazalo, da A. A. pri dobavi prve pošiljke embalaže in pri internih in skupnem pregledu le-te ni sodelovala.

9. Glede na navedeno bi tako A. A. lahko izpovedala le o postopku, povezanem z zavrnitvijo računa tožeče stranke, v katerem je sodelovala, in navodilih, ki jih je v zvezi s komunikacijo glede zavrnitve računa prejela od takratne zakonite zastopnice B. B. O tem, kakšen delež s strani tožeče stranke dobavljene embalaže je bil dejansko neustrezen pa glede na to, da pri pregledih embalaže ni bila prisotna, ni mogla sama zaznati. Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje A. A. Dodatno pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je o tem, kakšen delež embalaže je bil neustrezen po oceni tožene stranke, že prepričalo iz izpovedbe B. B. 10. Sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. V tem primeru okoliščine glede zavrnitve računa in komunikacije med pravdnima strankama o tem, niso bile odločilen razlog. Pravno odločilen razlog je bil, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, kakšen je bil dejanski odstotek neustrezne embalaže. Zato je o tem odločilo na podlagi določila 215. člena ZPP. Iz navedenega člena izhaja, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. V skladu z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V tem primeru je bila tožena stranka tista, ki je uveljavljala ugovor znižanja plačila. Zato je bila ona dolžna konkretno zatrjevati in dokazati dejanski odstotek neustrezne embalaže. 11. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je embalaža, ki jo je dobavila tožeča stranka, imela napake in da je imelo napake po njeni oceni 90 odstotkov dobavljene embalaže. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo neustrezne embalaže, upoštevajoč dogovorjeni način tiskanja, le 10 odstotkov. Pojasnila je, da upoštevajoč način tiskanja, ki je bil izbran in se uporablja tudi pri izdelavi škatel, ki jih je tožena stranka tožeči stranki predložila kot vzorec, zaradi tehničnih omejitev prihaja do manjših odstopanj, ki so glede na izbrano tehnologijo tiskanja znotraj običajne tolerance. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne more z zanesljivostjo ugotoviti, koliko embalaže je bilo dejansko neustrezne. Lahko je je bilo 10 odstotkov, 90 odstotkov ali kakršenkoli odstotek vmes. Pravdni stranki sta namreč podali vsaka svojo oceno o odstotku neustrezne embalaže glede na njune različne standarde ustreznosti. Dejansko je bil med pravdnima stranka spor, kaj se sploh šteje kot neustrezna embalaža glede na dogovorjeno tehnologijo tiskanja. Torej, katere napake so pri dogovorjeni tehnologiji tiskanje še običajne in se tolerirajo. Ko bi bilo to ugotovljeno (z izvedencem ustrezne stroke), bi bilo nato treba preveriti, kolikšen odstotek embalaže je dejansko ustrezen. Ker je tožena stranka embalažo odpeljala na odpad, tako ugotovitev dejanskega odstotka (ne)ustrezne embalaže ni več mogoča. Zato je tudi vsakršno izvajanje dokazov v tej smeri nepotrebno in neprimerno.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni dopustilo izvedbe dokaza z vpogledom v listine, ki jih je na narok prinesla priča B. B. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in prepričljivo obrazložilo. Pojasnilo je, da bi izvedba dokazov, ki so bili predloženi na tretjem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bila glavna obravnava zaključena, podaljšala postopek (rok za izjavo nasprotne stranke, materialno procesno vodstvo, predložitev prevodov). Nadalje je pojasnilo, da tožena v zvezi z navedenimi dokazi med postopkom pred sodiščem ni zatrjevala pravno odločilnih dejstev ter da izpovedba priče skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ne more nadomestiti manjkajočih trditev strank. Pritožbeno sodišče se z prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in še dodaja.

13. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so dokazi namenjeni dokazovanju resničnosti trditev pravdnih strank. Če pravdne stranke konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih ne podajo, sodišče ne sme izvajati dokazov, ki bi dokazovali obstoj nezatrjevanih dejstev. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila le, da naj bi bilo 90 odstotkov embalaže neuporabne. Da je iz tega razloga naročila isto količino embalaže istih dimenzij pri drugem dobavitelju, ni trdila. Niti ni trdila, da bi pri drugem dobavitelju naročila novo embalažo. To iz njenih trditev v odgovoru na tožbo z dne 26. 8. 2020 (list. št. 43 do 47) in pripravljalne vloge z dne 21. 6. 2021 (list št. 86 do 87) ne izhaja. Že upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni dopustilo izvedbe dokazov z vpogledom v na tretjem naroku predložene račune. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče dodaja, da so navedeni dokazi za dokazovanje neustreznosti embalaže tožeče stranke neprimeren dokaz. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je bila dobavljena embalaža tožeče stranke dejansko neustrezna.

14. Poleg navedenega so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da bi dopustitev izvedbe dokazov, ki jih je tožena stranka predložila na tretjem naroku za glavno obravnavo, v delu, ki se nanaša na listine predložene v slovenskem jeziku, podaljšala postopek in zato ni izpolnjen pogoj za upoštevanje po prvem naroku za glavno obravnavo predloženih dokazov (tretji odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi namreč zaradi zagotovitve pravice do izjave moralo dati tožeči stranki rok, da se do predloženih dokazov opredeli, pri čemer je zmotno stališče tožene stranke, da ker račun predstavlja verodostojno listino, tožeča stranka v zvezi z njim verjetno ne bi imela kaj dodati. Tožeča stranka ima lahko namreč glede računa in njegove vsebine številne (utemeljene) pripombe (količine, velikosti izdelkov, …). Do podaljšanja trajanja postopka bi prav tako prišlo zaradi listin predloženih v tujem jeziku. Ker listinam v tujem jeziku ni bil priložen overjen prevod (drugi odstavek 226. člena ZPP), bi moralo sodišče prve stopnje opozoriti toženo stranko na to pomanjkljivost in ji na njeno zahtevo tudi dati primeren rok za predložitev overjenih prevodov. To pa logično povzroči podaljšanje trajanja postopka. Da navedenih dokazov brez svoje krivde ne bi mogla predložiti najkasneje na prvem naroku za glavo obravnavo, pa tožena stranka ni trdila.

15. Pritožbeni očitki proti stroškovni odločitvi so nekonkretizirani. Tožena stranka je le pavšalno zatrjevala, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno izvedlo oceno stroškov posamezne stranke. Ker tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, kaj konkretno je sodišče napačno upoštevalo pri stroškovni odločitvi, je pritožbeno sodišče slednjo preverilo le v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP, pri čemer ni zaznalo nobenih kršitev.

16. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi stroške svoje pritožbene stroške.

1 J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, komentar k 229. členu, str. 434 in 435.