Jedro

Sodba ni pravna podlaga iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Kot pravno podlago, na katero se opira zahtevek, je mogoče šteti le predpis oz. njegovo posamično določbo, s katero stranka utemeljuje svoj zahtevek. Drugačne – čeprav za tožnika ugodne – razlage iste zakonske določbe, ki jo je sodišče sprejelo v zvezi z drugo upravno zadevo, ni mogoče šteti za spremenjeno pravno podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano v revizijskem postopku po določbi 102. člena Zakona o vojnih invalidih v zvezi s 24. členom Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), odpravila odločbo Upravne enote Kranj št. 130-281/2009-12 z dne 4. 12. 2009 in zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ prve stopnje z odpravljeno odločbo ugodil ponovni tožnikovi zahtevi za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, in sicer kot obvezniku delovne dolžnosti, ki je v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem ... izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, pri čemer je prvostopenjski organ odločitev utemeljil na podlagi j) točke 7. alineje 2. člena ZVV.

Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, zaradi česar bi moral upravni organ prve stopnje ponovno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnjuje, da je tožnik 13. 8. 2007 vložil enako zahtevo in da mu je upravni organ z odločbo z dne 4. 9. 2007 priznal status vojnega veterana – obveznika delovne dolžnosti, ki je v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem ... izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Drugostopenjski organ je nato v revizijskem postopku s svojo odločbo z dne 31. 3. 2008 odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje in odločil, da se tožniku ne prizna statusa vojnega veterana. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. U 1022/2008-6 z dne 22. 10. 2008 tožnikovo tožbo zavrnilo. Ponovno vloženo zahtevo tožnik utemeljuje z novo pravno podlago, in sicer s sodbo tega sodišča opr. št. U 677/2008 z dne 19. 9. 2009, kar je prvostopenjski organ tudi upošteval in se pri tem skliceval na določbo 6. člena ZUP. Upravni organ druge stopnje v zvezi z navedenim ugotavlja, da sodba, ki je bila izdana v drugi zadevi uveljavljanja statusa vojnega veterana, ne predstavlja predpisa, po katerem odloča upravni organ v skladu z načelom zakonitosti. Pravne posledice sodbe imajo učinek le v konkretni zadevi, v kateri je sodba izdana. Čeprav je sodna praksa pomemben pravni vir, ne nadomešča predpisov in ni pravna podlaga za odločanje v drugih upravnih zadevah. Pri tem poudarja, da je bilo v tožnikovi zadevi že pravnomočno odločeno, da se mu status vojnega veterana ne prizna. Novo zahtevo na podlagi istega dejanskega stanja bi zato bilo mogoče ponovno meritorno obravnavati le v primeru spremenjene pravne podlage, ne pa na podlagi sodbe, izdane v drugi upravni zadevi.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in navaja obširne razloge, zakaj je napačno stališče toženke, da podjetje A. ni podjetje iz j) točke 7. alineje 2. člena ZVV. Med drugim navaja, da je bilo navedeno podjetje, v katerem je bil delovni obveznik, dejansko „podizvajalec“ Cestnega podjetja ... pri izvrševanju aktivnosti postavljanja ovir z barikadami. Nadalje pojasnjuje, zakaj je nepravilen zaključek toženke, da družbe A. ni med podjetji, ki jih je Izvršni svet skupščine RS v maju 1991 na podlagi 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti s sklepom določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. Seznam je bil namreč pripravljen pred vojaško agresijo in ni mogel zajeti vseh nujno udeleženih podjetij. Poleg tega je A. prejela tudi dokument št. 06/16 z dne 5. 9. 1991, ki se izrecno sklicuje na smernice predsedstva in je bil poslan A. kot enemu od odgovornih izvajalcev za postavljanje ovir na Gorenjskem. Zaradi take odločitve toženke so se delavci A. znašli v neenakopravnem položaju v primerjavi z delavci Cestnega podjetja ..., čeprav so opravljali popolnoma enake naloge. Ker tožnik meni, da je v obravnavanem primeru tudi A. mogoče šteti za cestno podjetje oz. kot soizvajalca aktivnosti Cestnega podjetja ..., predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da potrdi prvostopenjsko odločbo z dne 4. 12. 2009 oz. da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje z ustreznimi navodili.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila v zadevi že izdana dokončna revizijska odločba z dne 31. 3. 2008, s katero tožniku status vojnega veterana ni bil priznan in ta odločitev potrjena s sodbo opr. št. U 1022/2008-6 z dne 22. 10. 2008. Ker je tožnikova nova zahteva temeljila na enakem dejanskem stanju in isti pravni podlagi kot pravnomočna zavrnilna odločba v isti zadevi, toženka v zadevi ni meritorno odločala. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na obširne tožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje svojo pravico do priznanja statusa vojnega veterana, sodišče uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu odločitev, s katero je upravni organ druge stopnje v postopku revizije zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco. Predmet preizkusa je torej procesna odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z izdano zavrnilno odločbo z dne 31. 3. 2008 in da nova zahteva z dne 28. 10. 2009 temelji na isti dejanski in pravni podlagi, zaradi česar ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.

V skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) organ s sklepom zavrže zahtevo, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z izdano zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je ponovno zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana utemeljeval s spremenjeno pravno podlago, razvidno iz sodbe tega sodišča opr. št. U 677/2008z dne 19. 9. 2009 (pravilno: 15. 9. 2009 – opomba sodišča). Kot je pravilno utemeljil upravni organ in se sodišče z njegovimi razlogi v celoti strinja, sodba ni pravna podlaga iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Kot pravno podlago, na katero se opira zahtevek, je mogoče šteti le predpis oz. njegovo posamično določbo, s katero stranka utemeljuje svoj zahtevek. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik v obeh primerih svojih zahtev (z dne 13. 8. 2007 in 28. 10. 2009) zahteval priznanje statusa vojnega veterana kot obveznika delovne dolžnosti, ki je v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem ... izvajal naloge /.../, torej na podlagi iz točke j) 7. alineje 2. člena ZVV (Uradni list RS, št. 63/95 in naslednji), v kateri so določeni pogoji za priznanje statusa vojnega veterana obveznikom delovne dolžnosti. Drugačne – čeprav za tožnika ugodne – razlage iste zakonske določbe, ki jo je sodišče sprejelo v zvezi z drugo upravno zadevo, ni mogoče šteti za spremenjeno pravno podlago.

Glede na navedeno je pravilno stališče upravnega organa druge stopnje, da v zadevi ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za vsebinsko obravnavanje ponovne tožnikove zahteve, ki temelji na istem pravnem (določbi j) točke 7. alineje 2. člena ZVV) in dejanskem stanju. Teh ugotovitev tožnik v tožbi niti ne izpodbija in navaja le razloge, zaradi katerih bi bilo treba njegovemu zahtevku po vsebini ugoditi. Pri tem sodišče še dodaja, da je v takem primeru mogoče poseči v pravnomočno zavrnilno odločbo le z uporabo izrednih pravnih sredstev, ki jih predvideva ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.