Jedro

Kljub tožnikovem zatrjevanju, da je bil zaradi očitne napake organa (v zvezi z neuporabo spornega stanovanja) njegovi pravni prednici NUSZ nezakonito odmerjen, organ okoliščine, ali gre v obravnavanem primeru za očitno napako, niti ni ugotavljal. Pri obravnavi tožnikove zahteve, podane na podlagi 90. člena ZDavP-2, je namreč izhajal iz napačne razlage te določbe, saj je zahtevo zavrnil že iz razloga, ker zatrjevane napake ni bilo mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, s čimer ta po njegovo ni mogla biti očitna. Kot že povedano pa sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ tožnikovi zahtevi kasneje ugodil in sporno odločbo o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil. Dokazi, ki jih je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopkov, tj. dokazi v zvezi z dejanskim krajem prebivanja njega in njegove pokojne partnerke oziroma najemanjem stanovanja na drugem naslovu niso (subjektivno) novi dokazi, saj bi jih lahko tožnikova pravna prednica predložila že v postopkih odmere NUSZ. Upoštevaje datum pogodb in dejstvo, da v stanovanju ni več živela, je namreč že v času postopka odmere NUSZ vedela za omenjene listine, za katere tožnik trdi, da dokazujejo, da sta najela in uporabljala drugo stanovanje, vendar jih takrat organu ni predložila.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba št. DT 4224-14555/2019-5 (07-130-19) z dne 22. 1. 2020 odpravi in se zadeva tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se tožba (zoper sklep št. DT 4224-14555/2019-5 (07-130-19) z dne 22. 1. 2020) zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo, razveljavitev in spremembo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Škofja Loka, in sicer za leto 2010 (odločba št. DT 4224-01715/2010-SK z dne 30. 3. 2010); za leto 2011 (št. DT 4224-01730/2011-SK z dne 13. 4. 2011); za leto 2012 (št. DT 4224-01754/2012-SK z dne 18. 6. 2012); za leto 2013 (št. DT 4224-01750/2013-SK z dne 29. 3. 2013); za leto 2014 (št. DT 4224-001814/2014-SK z dne 15. 5. 2014); za leto 2015 (št. DT 4224-001846/2015-SK z dne 14. 4. 2015) in za leto 2016 (št. DT 4224-1164/2016-001649 z dne 14. 3. 2016). Z izpodbijanim sklepom pa je zavrgel še tožnikov predlog za obnovo postopkov odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki so bili končani z navedenimi odločbami in sklenil, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, pri čemer organu posebni stroški postopka niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in sklepa.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sklepa izhaja, da je tožnik prvostopenjskemu organu podal zahtevo po odpravi, razveljavitvi in spremembi pravnomočnih odločb, s katerimi je bilo za leta od 2010 do 2016 tožniku oziroma njegovi pravni prednici odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ); hkrati je podredno predlagal, da prvostopenjski organ v skladu z določbami 89. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) začne obnovo predmetnih postopkov. Navedeni izredni pravni sredstvi je vložil, ker stanovanja, za katerega mu je bil odmerjen NUSZ1, s pokojno partnerko že od konca leta 2007 nista več uporabljala. Čeprav navedeni zakon pojma očitne napake ne opredeljuje, prvostopenjski organ v skladu s stališči sodne prakse ugotavlja, da v predmetnih odločbah o odmeri NUSZ ni bila storjena takšna očitna napaka, ki bi jo bilo moč ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka in zaradi katere bi bilo potrebno odločbe odpraviti z uporabo izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2. Občina je podatke za odmero NUSZ pridobila po postopku, predpisanem v 218.c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Če se tako pridobljeni podatki ne ujemajo z dejanskim stanjem, pa ne gre za očitno napako, saj bi bilo za njeno ugotovitev in odpravo potrebno izvesti ugotovitveni postopek. Ob upoštevanju navedenih stališč Upravnega sodišča, meni, da v predmetnih odločbah o odmeri NUSZ taka napaka ni bila storjena. Tožnik s svojimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z odmero NUSZ za sporna leta, kar pa bi lahko storil le z uporabo rednih pravnih sredstev; postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 namreč ni predviden.

3. Predlog za obnovo predmetnih postopkov odmere NUSZ pa zavrača, ker dejstva in dokazi, ki jih je v njem navedel tožnik (najemna pogodba z dne 12. 12. 2007, izpis elektronskih sporočil družbi A., pogodba o plačilu akontacije za ureditev stanovanja ob izselitvi z dne 12. 12. 2007), niso nova dejstva oziroma dokazi, ki bi bili lahko razlog za obnovo postopka. Navedena dejstva in dokazi so bila namreč tožniku oziroma njegovi pravni prednici znani že pred izdajo odločb, s katerimi jima je bil odmerjen NUSZ. Če davčna zavezanka ni pravočasno poskrbela za uskladitev in popravo podatkov v evidencah občine, ki so bili javno objavljeni, kot tudi za vložitev pravnih sredstev zoper odmerne odločbe NUSZ za stanovanje na naslovu ..., Škofja Loka, tudi tožnik kot njen pravni naslednik trpi posledice opustitve teh dejanj.

4. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se sklicuje na razloge prvostopenjsega organa in dodaja, da je iz kopij odločb in vročilnic razvidno, da so bile vse sporne odločbe o odmeri NUSZ, ki se nanašajo na stavbno zemljišče na naslovu ..., Škofja Loka, poslane tožnikovi pravni prednici na naslov ..., Škofja Loka in so ji bile vročene, in sicer za leta 2011, 2015 in 2016 osebno, za leta 2010, 2012, 2013 in 2014 pa s fikcijo vročitve (vložene v hišni predalčnik). Tako ne drži, da tožnik oziroma njegova pravna prednica ni imela možnosti vložitve pritožbe.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

5. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da obveznost plačila NUSZ za leta 2010 do 2016 ni nastala, saj sam oziroma njegova pokojna zunajzakonska partnerka (od katere je podedoval domnevne obveznosti do toženke) v stanovanju št. 3 na naslovu ..., Škofja Loka, za uporabo katerega je organ odmeril NUSZ, nista živela že od konca leta 2007. Ker torej že od tega obdobja nista več najemala stanovanja, na katerega se nanaša obveznost plačila NUSZ, tudi ni bila podana pravna podlaga za njegovo odmero. Nadalje navaja, da mu sporne odločbe o odmeri NUSZ sploh niso bile vročene (niti pokojni zunajzakonski partnerki), saj so bile očitno vročane na naslov, kjer nista več prebivala, tj. ..., Škofja Loka. Napačno pa je tudi stališče toženke, da bi moral tožnik trpeti negativne posledice, ker se s pokojno zunajzakonsko partnerko ni udeležil javne razgrnitve, kjer bi se lahko pozanimala, ali sta morda zavezanca za plačevanje NUSZ iz predhodnega socialnega stanovanja. Nepravilna ugotovitev dejstev s strani toženke, in sicer v zvezi s krajem njunega prebivanja, predstavlja očitno napako. Ob okoliščini, da prebiva v drugem (socialnem) stanovanju, namreč ne prebiva v stanovanju, za katerega mu je bil NUSZ odmerjen. V zvezi s stališčem drugostopenjskega organa, da niso podani dokazi, ki bi jih lahko šteli kot nove dokaze in ki jih brez svoje krivde ni mogel predložiti toženki, dodaja, da sam preden ni postal pravni naslednik prvotne zavezanke za plačilo NUSZ ni bil stranka postopka, zaradi česar dokazov tudi ni mogel predložiti. Te je predložil takoj po prejetju sklepa o davčni izvršbi. Meni, da je upravičen do uporabe izrednih pravnih sredstev, saj kot stranka v rednem postopku ni sodeloval. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbe, navedene v izreku izpodbijanega akta odpravi ter zadevo vrne toženki v nov postopek in odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

6. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, katere sta v svojih odločitvah navedla že prvostopenjski in drugostopenjski organ. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba je delno utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je odločitev organa, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo, razveljavitev in spremembo odločb o odmeri NUSZ med leti 2010 do 2016, navedenih v izreku izpodbijanega akta ter zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopkov, v katerih so bile izdane navedene odločbe o odmeri NUSZ. Čeprav je tožnik v tožbenem predlogu sodišču sicer predlagal, naj tožbi ugodi in odpravi odločbe, s katerimi je bil njemu oziroma njegovi pravni prednici odmerjen NUSZ ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje (kar ne bi bilo mogoče, saj sodišče ne odloča o zakonitosti pravnomočnih odločb), je sodišče – upoštevaje jasne tožbene navedbe – štelo, da tožnik predlaga odpravo v uvodu te sodbe navedenega upravnega akta.

**K I. točki izreka**

9. Uvodoma se sodišče opredeljuje do zakonitosti odločitve organa, tj. odločbe, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo, razveljavitev in spremembo odločb o odmeri NUSZ med leti 2010 do 2016, navedenih že v izreku izpodbijanega akta.

10. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da za odmero predmetnega NUSZ ni bila podana pravna podlaga, saj sam, skupaj s sedaj že pokojno partnerko, že od konca leta 2007 ni več živel v stanovanju, za uporabo katerega mu je organ odmeril NUSZ2. Nepravilno ugotovljeno dejstvo v zvezi s krajem prebivanja oziroma rabe stanovanja tako predstavlja očitno napako, zaradi katere bi moral organ njegovi zahtevi, podani na podlagi 90. člena ZDavP-2, ugoditi.

11. Izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe ureja ZDavP-2 v 90. členu. Prvi odstavek tega člena določa, da če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek zavezanca za davek zavrne.

12. Toženka pravilno navaja, da ZDavP-2 pojma očitne napake ne opredeljuje. Vendar kot navaja Vrhovno sodišče v svoji sodbi in sklepu X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 pojma očitnosti napake ni mogoče pretirano omejiti, upoštevaje okoliščino, da v splošni ureditvi upravnih postopkov tako izredno pravno sredstvo ni predvideno. Namen takšnega sredstva je namreč prav v tem, da omogoča odpravo previsoke obdavčitve ali obdavčitve brez pravne podlage, ki neutemeljeno in nepravično bremeni davčnega zavezanca.

13. Zato ne drži stališče organa iz izpodbijanega akta, da vsaka morebitna izvedba ugotovitvenega postopka izključuje uporabo tega izrednega pravnega sredstva, saj bi to pomenilo, da se 90. člen ZDavP-2 glede očitno napačne ugotovitve dejanskega stanja omejuje zgolj na primer procesne kršitve protispisnosti, torej nasprotja med ugotovitvami iz same odločbe oziroma v postopku izvedenih dokazov in dejstev, ki so vsebovani v dokumentih zadeve. Nobena določba ZDavP-2 v povezavi s tem izrednim pravnim sredstvom pa ne omejuje davčnega organa pri izvedbi vseh procesnih dejanj, ki so za njegovo uporabo potrebna.

14. Očitna napaka v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja je tako tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti. Tako ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz navedenega pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Za očitno napako ne bo šlo niti le v primeru, ko bo to mogoče odpraviti zgolj z vpogledom v uradne evidence, ampak tudi v drugih primerih, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled)3. 15. Kljub tožnikovem zatrjevanju, da je bil zaradi očitne napake organa (v zvezi z neuporabo spornega stanovanja) njegovi pravni prednici NUSZ nezakonito odmerjen, pa organ okoliščine, ali gre v obravnavanem primeru za očitno napako, niti ni ugotavljal. Pri obravnavi tožnikove zahteve, podane na podlagi 90. člena ZDavP-2, je namreč izhajal iz napačne razlage te določbe, saj je zahtevo zavrnil že iz razloga, ker zatrjevane napake ni bilo mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, s čimer ta po njegovo ni mogla biti očitna. Kot že povedano pa sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ – če bi se izkazala za resnično – tožnikovi zahtevi kasneje ugodil in sporno odločbo o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil. 16. V konkretnem primeru je tožnik organu očital, da je v odmernih odločbah napačno ugotovil, da je tožnikova pokojna partnerka (pravna prednica) skupaj z njim uporabljala oziroma najemala stanovanje na naslovu ..., Škofja Loka, za katerega ji je bil NUSZ odmerjen. Po njegovem sta namreč v relevantnih letih odmere NUSZ oba bivala v drugem stanovanju, in sicer na naslovu ..., Škofja Loka, za kar je v zahtevi priložil tudi dokazila.

17. Pravilna ugotovitev navedenega dejstva je bila za odmero NUSZ pravno relevantna, upoštevaje prvi odstavek 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84), ki določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Hkrati pa bi ugotovitev takšne nepravilnosti glede dejanskega stanja predstavljala očitno napako, upoštevaje, da za ugotovitev kraja prebivanja tožnikove pravne prednice v letih sporne odmere NUSZ oziroma ugotovitev dejstva, ali je bila ta v spornem času najemnica stanovanja, za katerega je organ odmeril NUSZ, organu ne bi bilo treba izvesti zahtevnega ugotovitvenega postopka. Zadoščal bi zgolj vpogled v listine in ustrezne evidence.

18. Ker pa je organ – ob že pojasnjeni napačni uporabi predpisa – že v samem izhodišču zavrnil tožnikovo zahtevo s pojasnilom, da ne gre za očitno napako, tudi v nadaljevanju ni izvedel ugotovitvenega postopka, ali je zatrjevana očitna napaka podana in bi bila posledično sporna odmera NUSZ nezakonita. Že iz navedenega razloga je sodišče tožbi v delu, v katerem je organ zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo, razveljavitev in spremembo odločb o odmeri NUSZ za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Škofja Loka za leta od 2010 do 2016, ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in izpodbijan upravni akt v tem delu odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V ponovljenem postopku bo moral organ vsebinsko odločiti o tožnikovi vlogi ob upoštevanju pravnih stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tako bo moral organ upoštevati, da s strani tožnika zatrjevana nepravilna ugotovitev dejanskega stanja predstavlja očitno napako v smislu cit. določila ZDavP-2, zaradi česar bo moral pred morebitno odpravo, razveljavitvijo ali odpravo odločb o odmeri NUSZ še ugotoviti, ali je ta zares podana.

19. Ob tem pa sodišče – glede na navedbe strank – še pojasnjuje, da ničesar ne spremeni okoliščina, da je podatke, ki so bili podlaga za odmero NUSZ, organ pridobil s strani občine v skladu z določili ZGO-1. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so namreč (lahko) predmet preizkusa šele na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo tožene stranke, torej tudi izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2. Neizpodbojna domneva o resničnosti podatkov občine in tudi v primeru opustitve pravočasnega predloga zavezanca za NUSZ občini za spremembo navedenih podatkov ni vzpostavljena in ne izključuje možnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev za izpodbijanje dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odmero NUSZ temu zavezancu. Tudi, če je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ. Glede na drugi odstavek 90. člena ZDavP-2 je edina predpisana posledica za davčnega zavezanca ta, da mu v primeru nastale očitne napake, ki jo je zakrivil sam zavezanec, ne pripadajo zakonske zamudne obresti od nepravilno odmerjenega davka, torej tudi NUSZ4. Za uporabo 90. člena ZDavP-2 tudi ni relevantno, ali bi lahko davčni zavezanec za odpravo napak pri ugotovitvi dejanskega stanja predhodno že uporabil pritožbo kot redno pravno sredstvo5. **K II. točki izreka**

20. Sodišče v nadaljevanju kot neutemeljene zavrača še tožbene navedbe, ki jih je tožnik podal v zvezi z odločitvijo organa, tj. sklepom, s katerim je na podlagi prvega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel njegov predlog za obnovo postopkov, v katerih so bile izdane sporne odmerne odločbe NUSZ. Po stališču tožnika bi moral organ dokaze, ki jih je navedel v svojem predlogu, upoštevati kot nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogel predložiti toženki, saj sam v postopku, v katerem so bile izdane odmerne odločbe NUSZ, ni bil udeležen.

21. Razloge za obnovo, zaradi katerih lahko zavezanec predlaga obnovo postopka, določa 260. člen ZUP6, in sicer prva točka prvega odstavka 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

22. Kot pravilno ugotavlja že organ pa dokazi, ki jih je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopkov, tj. dokazi v zvezi z dejanskim krajem prebivanja njega in njegove pokojne partnerke oziroma najemanjem stanovanja na drugem naslovu (najemna pogodba z dne 12. 12. 2007, izpis elektronskih sporočil družbi A. d.o.o., pogodba o plačilu akontacije za ureditev stanovanja ob izselitvi z dne 12. 12. 2007), niso (subjektivno) novi dokazi, saj bi jih lahko tožnikova pravna prednica predložila že v postopkih odmere NUSZ (drugi odstavek 261. člena ZUP). Upoštevaje datum pogodb (december 2007) in dejstvo, da v stanovanju ni več živela, je namreč že v času postopka odmere NUSZ vedela za omenjene listine, za katere tožnik trdi, da dokazujejo, da sta najela in uporabljala drugo stanovanje, vendar jih takrat organu ni predložila. Da se negativne posledice opustitve navajanja takšnih dokazov s strani pravne prednice ne bi smele nanašati tudi na tožnika pa ne drži. Čeprav ima odločba kot konkretni in posamični akt praviloma učinek le med nosilcem oblasti in stranko, saj ne more zavezovati ali spreminjati položaja tistih subjektov, ki niso bile stranke v upravnem postopku, pa odločba veže tudi pravnega naslednika stranke (kot v tem primeru tožnika), če gre za pravico ali obveznost, ki lahko prehaja na pravnega naslednika; za kar v primeru odmere NUSZ gre.

23. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu, tj. glede odločitve o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo spornih postopkov odmere NUSZ neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot to izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

24. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi (delno) ugoditi in izpodbijani upravni akt v tem delu odpraviti, je sodišče o tožbi v delu, v katerem izpodbija odločbo, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 25. Tožbo zoper sklep je sodišče zavrnilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje, tj. da so bile k predlogu za obnovo predložene listine, ki so bile v času izdaje odločb o odmeri NUSZ že sklenjene in s tem pravni prednici tožnika poznane, ni bilo sporno sporno. Med strankama je bilo sporno le pravno vprašanje, ali s strani tožnika predlagani dokazi v zvezi s prebivališčem oziroma najemanjem stanovanja predstavljajo dopustne nove dokaze. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar v zvezi s tem, katere opomine in sklepe o izvršbi je prejel po smrti svoje partnerke, o tem, da je domnevne obveznosti podedoval od zunajzakonske partnerke B. B., in da od 18.12.2007 živi v drugem stanovanju (navedbe pod točko II. tožbe), kar ne sodi v relevantno dejansko stanje. Tako je lahko sodišče tudi o preostanku tožbe odločilo brez glavne obravnave. Pri tem je upoštevalo, da tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) šteje, da tam, kjer ni vprašanj verodostojnosti ali ugovarjanih dejstev, ki zahtevajo zaslišanje in lahko sodišča pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi listin v spisu, šteje, da obravnava ni potrebna.7 Upoštevalo je tudi, da je ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku8. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.9 Tak je tudi obravnavani primer.

**K III. točki izreka**

26. Sodišče je tožbi zoper odločbo in sklep FURS št. DT 4224-14555/2019-6 (07-130-19) z dne 22. 1. 2020 ugodilo v delu zoper odločbo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva, ni bila rešena na obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

1 Oziroma njegovi pokojni partnerki kot pravni prednici. 2 Oziroma njegovi pokojni partnerki kot pravni prednici. 3 Glej omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča. 4 Glej že navedeno odločbo Vrhovnega sodišča. 5 Takšno stališče sprejelo že Vrhovno sodišče v navedeni odločbi. 6 Prvi odstavek 89. člena ZdavP-2 pa določa, kdaj lahko začne obnovo po uradni dolžnosti davčni organ. 7 Glej Döry v.Sweden, no.28394/95,par.37, Saccoccia v Austria, no.69917/01, par.73 in 79. 8 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 9 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge