Jedro

Res je sicer, da beseda „popravek“ implicira, da je bilo nekaj, kar je bilo objavljeno, napačno in se to s popravkom popravlja, vendar v resnici ne gre za to. Gre za to, da ima upravičenec pravico trditi, da je nekaj, kar je prizadelo njegov interes, napačno, in da za to v skladu z zakonom (torej kratko, ne-žaljivo in osredotočeno na bistvo) ponudi svoje razloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice za objavo popravka na prispevke »Bogatenje v zdravstvu«, »Pogovor s predsednikom vlade«, »Dogajanje v zdravstvu kot sod smodnika« in »Pogovor z ministrico Kolar Celarc«, ki so bili objavljeni v informativnih oddajah X na ... TV 21., 22., 23. in 24. novembra 2016, z vsebino, kot je navedena v točki I izreka izpodbijane sodbe. Glede na takšno odločitev je toženki naložilo tudi povračilo tožničinih stroškov, in sicer v znesku 954,97 EUR.

2. Toženka se zoper to sodbo pritožuje iz razloga napačne uporabe prava in kršitev postopka, predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožničinega zahtevka, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Trdi, da tožnica pred vložitvijo tožbe ni zahtevala objave obravnavanega popravka. Sicer je preko svoje pooblaščenke 25. 11. 2016 res zahtevala popravek, v dopisu 30. 11. 2016 pa je odvetnica zahtevala drug oz. drugačen popravek in tedaj ni predložila pooblastila. Šteti je bilo treba, da popravek zahteva odvetnica sama, ki pa z objavami ni bila prizadeta, zato zahtevi za popravek ni bilo ugodeno. Sicer pa se tudi ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da zahtevani popravek ni žaljiv; pravi, da je tak, da novinarki očita vrsto neresnic in izkrivljenih tolmačenj in grob poseg v tožničin ugled. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 536/2004 in sodbi tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1803/2012 in II Cp 1818/2010. Ob tem navaja, da ni imela možnosti dokazovati resničnosti tega, kar je objavila in da se na ta način kar predpostavlja, da je ravnala protipravno oz. da je storila civilni delikt. Po njenem mnenju ne gre za popravek v smislu 26. čl. Zakona o medijih (ZMed), podana pa sta izključitvena razloga po 5. in 2. alineji 31. čl. ZMed.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni storilo nobenih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, odločilna dejstva (kaj, kdaj in kako je bilo objavljeno) pa niso bila sporna.

6. Takoj je treba kot golo sprenevedanje zavrniti pritožbeno tezo, da tožnica popravka, o katerem je spor, sploh ni (ustrezno) zahtevala. Kot toženka že sama navaja, je bila tožničina zahteva z dne 25. 11. 2016 posredovana preko pooblaščene odvetnice, in ta je nato na zavrnitev zahteve odgovorila 30. 11. 2016 z nekoliko modificiranim predlogom popravka, ki pa se je še vedno nanašal na iste objave oz. na posamezne trditve v istih televizijskih oddajah. Potrebe, da bi bilo tudi temu dopisu spet priloženo tožničino pooblastilo, ni bilo nobene, možnosti, da bi kdo mislil, da popravka ne zahteva tožnica, pač pa njena pooblaščenka sama, pa tudi ne.

7. Ocena sodišča prve stopnje, da zahtevani popravek ni žaljiv in da tedaj ni podan odklonitveni razlog za njegovo objavo po 5. al. 1. odst. 31. čl. ZMed, je pravilna in zakonita. Primerjava z judikati, ki jih navaja pritožnica, ji pri tem ne more pomagati. Ni dvoma glede tega, kar je izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 536/2004, da se niti na žaljivo objavo ni dopustno odzvati z žaljivim popravkom, saj so v tem primeru na voljo druga pravna sredstva. A tu ne gre za to, da bi se domnevna žaljivost popravka opravičevala z žaljivo objavo, pač pa za to, da popravek ni žaljiv. Zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1803/2012 in II Cp 1818/2010 pa nista primerljivi z obravnavano. V prvi je bil popravek kot žaljiv zavrnjen zaradi navedb, da je bil sporni objavljeni prispevek »izven vseh profesionalnih standardov« in »naročen«, v drugi pa, ker je vseboval navedbe, da je bil prispevek »senzacionalističen, pristranski in zavajajoč«. Za razliko od obeh omenjenih zadev danes obravnavana zahteva ne vsebuje direktnih očitkov ali implikacij o slabem ali neprofesionalnem delu novinarjev in v tem smislu ni vrednostno obarvana, pač pa je usmerjena ad rem, osredotoča se na domnevno neresničnost objavljenega. Označevanje spornih objav z vrsto neresnic in izkrivljenih tolmačenj in grobim posegom v tožničin ugled ne dosega standarda žaljivosti in v kontekstu vseh drugih okoliščin primera (gre za relativno obsežen popravek, saj so bile tudi sporne objave obsežne in večkratne oz. objavljene v več oddajah) ne pomeni take kritike novinarja, ki bi presegla še dopusten popravek v širšem smislu.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je popravek skladen z določbo 4. odst. 26. čl. ZMed, se pravi tak, da tožnica v njem navaja oziroma prikazuje druga oz. nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

9. Tako tudi ne drži, da bi bil podan odklonitveni razlog po 2. al. 1. odst. 31. čl. ZMed, ki je v tem, da popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Zahtevani popravek očitno zanika navedbe v objavah toženke in prikazuje druga in nasprotna dejstva ter bistveno dopolnjuje objavljeno sporno besedilo.

10. Pri presoji utemeljenosti zahteve do popravka je treba izhajati iz obrambne funkcije te ustavne pravice, ki vsakomur zagotavlja možnost, da po načelu auditur et altera pars zagovarja svojo resnico (40. člen Ustave). Drži sicer, kar moti pritožnico, da se pred objavo popravka ni mogla braniti z dokazovanjem tega, da so bile njene objave tiste, ki so vsebovale resnične informacije in obratno, da navedbe, ki jih vsebuje popravek, niso resnične. Vendar to po določbah ZMed ni predviden razlog za odklonitev zahtevanega popravka.(1) Res je sicer, da beseda „popravek“ implicira, da je bilo nekaj, kar je bilo objavljeno, napačno in se to s popravkom popravlja, vendar v resnici ne gre za to. Gre za to, da ima upravičenec pravico trditi, da je nekaj, kar je prizadelo njegov interes, napačno, in da za to v skladu z zakonom (torej kratko, ne-žaljivo in osredotočeno na bistvo) ponudi svoje razloge.

11. Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi II Ips 176/2016 poudarilo, da je način uresničevanja pravice do popravka tak, da posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem torej v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija. In ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Sodišče to stori z ustrezno presojo odklonitvenih razlogov v vsakem konkretnem primeru in s predhodno presojo, ali je bil prizadet upravičen interes posameznika.

12. V konkretnem primeru so podani vsi zakonski pogoji za objavo popravka, ker ni dvoma, da je bil tožničin interes prizadet, zatrjevani odklonitveni razlogi pa niso bili podani. Z objavo spornega popravka ne bo presežen prag dostopa do medija, ki ni že a priori vsebovan v pravici do objave popravka sami. Pritožbeno sodišče poudarja, da v konkretnem primeru poseg nikakor ni nesorazmeren. Trditve, s katerimi je bil prizadet tožničin interes, so bile objavljene v televizijskih oddajah štiri dni zapored, s popravkom pa bo sama dosegla le enkratno objavo. In končno, gre za posameznico, ki ima v primerjavi s toženkinim medijem neprimerljivo manj možnosti javnega dokazovanja lastne resnice.

13. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi izpodbijano sodbo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožnica sama.

Op. št. (1): Glede tega je jasna in ustaljena tudi sodna praksa, sodbo VS RS II Ips 737/2007: „Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka.“ Tej razlagi sledijo tudi vse kasnejše odločbe.