Jedro

Tudi če je tožnik namenoma prižgal kombi in s tem proizvajal dim in smrad, toženec ne bi smel reagirati tako, kot je in reševati spora z uporabo fizične sile. Prižiganja avtomobila (tožnik je bil avtomehanik in je na svojem dvorišču popravljal pokvarjena vozila), ni mogoče šteti kot soprispevka, zato je v celoti podana odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v 1. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša za 1.097,29 EUR (na 2.743,23 EUR), razveljavi v 2. točki izreka (glede pravdnih stroškov) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.645,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.892,91 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče brez potrebe in podlage sprejelo toženčev ugovor glede deljene odgovornosti po členu 171 OZ, saj je napačno ocenilo, da je ravnanje obeh pravdnih strank vzrok za nastanek škodnega dogodka ter se opredelilo glede deleža, s katerim sta pravdni stranki prispevali k nastanku le-tega. Za kakršnokoli deljeno odgovornost ne obstajajo nobeni dokazi. Opozarja na izpovedbo toženčeve žene K. R. iz kazenskega postopka, da je toženi J. R. „skočil čez ograjo“ in zelo hitro pritekel do vozila, v katerem je sedel tožnik F. K., odprl vrata na šoferski strani ter začel z vso silo udarjati po tožniku F. K. Res so se v bližini vozila, ki ga je tožnik popravljal, nahajali izpušni plini, kar pa je bilo tudi razumljivo, saj je tožnik popravljal pokvarjena vozila in šlo je za stanje, kakršno se je že velikokrat pred tem zgodilo. Če bi toženec korektno ravnal, potem zanesljivo ne bi smel zaradi neke bagatelne zadeve ravnati tako grdo. Toženec je očitno pozabil, da tudi ropot in smrad od njegove kosilnice tožniku ni dišal. Navedba sodišča, da je bilo toženčevo ravnanje dejansko izzvano s strani tožnika, je docela neutemeljena in napačna. Tožeča stranka opozarja, da ni toženec do tistega dne nikoli imel nobenega strahu za svojega otroka, gre za evidentni in nasilni napad toženca na tožnika ter temu zanesljivo ni mogoče pripisati nobene sokrivde za nastali dogodek. Tudi sicer je sodišče napačno ocenilo poškodbe, ki jih je utrpel tožnik F. K.. Tožeča stranka nato povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke prim. J. Z., dr. med., iz izvedeniškega mnenja in navaja, da je izvedenec ugotovil tudi „stanje po pretrganju stranske vezi na mezinčevi strani MCP sklepa palca levice in posledično nestabilnost tega sklepa“, da je pravilno ugotovil, da so bolečine in težave obstajale tudi po zaključku bolniškega staleža, da so bile težave hudo moteče vsaj do 8 mesecev, tožnik je potreboval 8 do 10 mesecev, da se je na oslabljeno roko privadil. Povzema še bolečinska obdobja in nevšečnosti tožnika. Sodišče je zmotno ravnalo, ko je za vse številne nelagodnosti ter pretrpljene telesne bolečine v času zdravljenja priznalo tožniku le skromnih 900,00 EUR, takšna odškodnina je tudi v nasprotju s sodno prakso. Sodišče je napačno odločilo tudi, ko je priznalo tožniku za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le znesek 200,00 EUR, sodišče ni odločilo izvedeniškemu mnenju ustrezno in primerno. Tudi odškodnina zaradi prestajanja strahu, je napačna, tudi iz tega naslova bi sodišče moralo priznati tožniku toliko, kot je zahteval. Priznana odškodnina za nematerialno škodo je veliko prenizka. Tudi pri izgubi na zaslužku je sodišče napačno zaradi sokrivde tožniku prisodilo le 625,94 EUR.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v tem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrže oziroma zavrne, podredno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno izpodbija tudi pravdne stroške. Vztraja na ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka, saj je prepričana, da je tožnik tožbo vložil po triletnem zastaralnem roku, od takrat dalje, ko je vedel za storilca in za obseg škode. Čuti se prikrajšana zaradi neenakopravnega obravnavanja pravdnih strank. Na predlog tožnika je bil angažiran izvedenec dr. C., z mnenjem se je toženec v celoti strinjal. Ta izvedenec je potrdil, da je bil obseg škode tožnika znan ob zaključku njegovega zdravljenja in z zaključkom bolniškega staleža, torej 21.8.2001 ali kvečjemu 10.9.2001. Sodišče je na predlog tožnika nato postavilo novega izvedenca in sicer dr. J. Z., ki je mnenje naredil ne samo na podlagi medicinske dokumentacije v spisu, ampak predvsem na podlagi lastnih ugotovitev ob osebnem pregledu tožnika. S tem mnenjem ni soglašal toženec, predlagal je, da se postavi nov izvedenec, sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo. To, da je izvedenec Z. na glavni obravnavi znal pojasniti svoje stališče, še ne pomeni, da je to razlog, da se je utemeljen dokazni predlog toženca zavrnil. Ob enakopravnem obravnavanju obeh pravdnih strank bi moralo sodišče postaviti tretjega izvedenca. Tožena stranka ne soglaša z izvedeniškim mnenjem izvedenca J. Z., saj to ne temelji na podatkih spisa in izvedenih dokazih, tudi ne izhaja iz trditvene podlage tožbe in drugih navedb tožnika. Tožeča stranka bi morala pravočasno podati trditveno podlago o svojih težavah po zaključku zdravljenja in podati svoj dokazni predlog, da naj izvedenec medicinske stroke obseg škode in datum sanacije škode ugotovi z osebnim pregledom. Izvedensko mnenje v tem delu ne bi smelo biti upoštevano. Po drugi strani izvedenec ni zadovoljivo odgovoril na ključno vprašanje, kdaj je bilo po njegovem mnenju končano zdravljenje pri tožniku, določene poškodbe za sabo puščajo posledice za vse življenje, vendar to ne pomeni, da zdravljenje ni pred tem že zaključeno. Ugotovitev izvedenca, da naj bi tožnik ob kritičnem dogodku utrpel poleg odrgnine palca in zvina palca leve roke še pretrganje stranskih vezi na mezinčevi strani MCP sklepa palca levice ne potrjuje noben podatek v spisu in ga niti ne vsebuje zatrjevanje tožnika. Tožnik je prekludiran za tovrstne navedbe in se izvedenec ne sme opreti na poškodbe, ki jih tožnik sam ni zatrjeval. Zelo dvomljiva je tudi navedba izvedenca, da naj bi pretrganje stranskih vezi na palcu levice utrpel tožnik prav ob škodnem dogodku, saj je do pregleda minilo že več kot 8 let. Tožnik opravlja delo samostojnega avtomehanika in ob takem delu je možno praktično dnevno trpeti takšno poškodbo. Tožnik je bil tudi poškodovan v letu 2004 kot motorist, lahko je tudi ob tem padcu utrpel na novo ugotovljeno poškodbo. Ni možno spregledati, da je tožnik sam izpovedal, da je po koncu bolniškega staleža začel delati kot avtomehanik, čeprav ga je včasih po malem bolelo v prstu, kar pomeni, da je bila do takrat znana celotna škoda na njegovem zdravju in sam tožnik je zakrivil situacijo, če se je prenehal zdraviti. Nadaljnje zdravljenje poškodbe torej ni bilo potrebno in je bila celotna škoda znana koncem njegovega bolniškega staleža. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP in je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, kar se tiče zastaranja tožbenega zahtevka. Podrejeno tožena stranka meni, da je odškodnina po posameznih postavkah in tudi v skupnem znesku dosojena previsoko in ne sloni na dejanskih poškodbah in posledicah pri tožniku, tudi ni skladna z dosedanjo sodno prakso. Podrejeno graja še dosojene pravdne stroške, saj se stroškovni del sodbe ne da preizkusiti, kar nima ustreznih navedb, je pa jasno, da je tožnik kvečjemu uspel z 19,92 % svojega tožbenega zahtevka. Tožniku so bili stroški napačno dosojeni, odločeno bi moralo biti, da mora tožnik tožencu povrniti del pravdnih stroškov in ne obratno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja in višine prisojene odškodnine: Tožeča stranka se utemeljeno pritožuje glede temelja odškodninske odgovornosti. Ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 171. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). V tej zadevi se sicer skladno z 1060. členom OZ uporablja še Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, ZOR), torej 205. člen v zvezi s 192. členom, vendar deljena odgovornost ne pride v poštev, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo toženčevo ravnanje izzvano s strani tožnika in je zato temu pripisati del odgovornosti za nastalo škodo, vendar je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Tudi če je tožnik namenoma prižgal kombi in s tem proizvajal dim in smrad, toženec ne bi smel reagirati tako, kot je in reševati spora z uporabo fizične sile, kot je navedlo pravilno tudi sodišče prve stopnje. Ob tehtanju ravnanj obeh pravdnih strank pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je podan soprispevek tožnika v višini 40 %. Prižiganja avtomobila (tožnik je bil avtomehanik in je na svojem dvorišču popravljal pokvarjena vozila), ni mogoče šteti kot soprispevka, v zadevi je v celoti podana odgovornost tožene stranke. Da je podana njena odgovornost, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, ni pa, kot je že navedeno, podan soprispevek tožnika in v tem delu ima pritožba prav, da je sodišče napačno ocenilo ravnanje tožnika. Odziv toženca je bil prekomeren in je šlo za (fizični) napad s strani tožene stranke.

Neutemeljeni sta pritožbi obeh pravdnih strank glede višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo, tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko, tožena stranka pa, da je prisodilo previsoko odškodnino.

Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa ZOR v 200. členu, ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske (gmotne) škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram.

Tožena stranka višino odškodnine le pavšalno izpodbija, medtem ko tožeča stranka povzema ugotovitve iz izvedeniškega mnenja in vsebinsko pravzaprav tudi tožeča stranka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija, razen glede časa, potrebnega, da se je tožnik privadil na oslabljeno roko, ki je, kot je navedel izvedenec, znašal 8 – 10 mesecev (in ne 6 – 8, kot je zmotno povzelo sodišče prve stopnje). Pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti posebej tožeča stranka opozarja še na dodatno diagnozo izvedenca J. Z. „stanje po pretrganju stranske vezi na mezinčevi strani MCP sklepa palca levice in posledično nestabilnost tega sklepa“, pri čemer pa sama diagnoza ni odločilna, odločilne so s strani izvedenca in sodišča prve stopnje ugotovljene bolečine in nevšečnosti tožnika. Ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti pravilno ugotovilo, da pravična odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 900,00 EUR, ki predstavlja pravično in primerno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Telesne bolečine in nevšečnosti so upoštevane v zadostni meri, po drugi strani pa odškodnina v tej višini tudi ni previsoka, kot neutemeljeno navaja tožena stranka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obeh pravdnih strank glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeče stranke. Ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, ki v pritožbi ni izpodbijano, odškodnina, višja od s strani sodišče prve stopnje prisojene, tožniku ne gre, sodišče jo je odmerilo izvedeniškemu mnenju ustrezno in primerno, saj, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, tožnik hudih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni doživljal, težave je imel le pri moči prijema leve roke nekje pol leta, dokler se ni navadil, da predmete prijema na drugačen način oziroma si pomaga z desnico. Odškodnina, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR in so tudi drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odškodnine iz utrpelega strahu tožnika. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ko tožnik primarnega strahu ni utrpel, utrpel pa je sekundarni strah zaradi pogostih težav v palcu leve roke, v obsegu, ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je odškodnina v višini 600,00 EUR iz tega naslova pravična odškodnina v skladu z določilom 200. člena ZOR, drugačne pritožbene navedbe obeh pravdnih strank niso utemeljene.

Posebej glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikova škoda stabilizirala 8 do 10 mesecev po škodnem dogodku, to je najprej dne 23.3.2002, takrat je torej tožnik izvedel za škodo oziroma obseg nepremoženjske škode, tožbo je vložil 1.3.2005. Sodišče prve stopnje je v skladu z 1. odst. 376. člena ZOR ugovor tožene stranke o zastaranju zahtevka tožnika pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Glede izvedenca so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti tudi tretjega izvedenca, drugi izvedenec je namreč podal izčrpno in prepričljivo izvedeniško mnenje, odgovoril na vse pripombe tožene stranke in podal tudi popolne odgovore, ko je bil kot izvedenec zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje postavitev novega, tretjega izvedenca ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje ne dvomi o pravilnosti podanega izvedeniškega mnenja, vse pomanjkljivosti so bile odpravljene, zato mnenje še dodatnega izvedenca ni bilo potrebno (primerjaj 254. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).

Ni utemeljena pritožbena navedba, da izvedenec ni podal zadovoljivega odgovora, kdaj je bilo končano zdravljenje, tudi navedeno okoliščino je izvedenec prepričljivo pojasnil. Tožeča stranka je trditve o težavah po zaključku zdravljenja podala že v tožbi (primerjaj navedbe na strani 2 tožbe - težave po prenehanju bolniškega staleža), v zvezi s tem je predlagala tudi izvedenca medicinske stroke in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da se izvedenec ne bi smel opreti na poškodbe, ki jih tožnik (prvotno) ni zatrjeval. Ravno zaradi ugotovitve vseh poškodb je izvedenec tudi postavljen, pri čemer so za odločitev tako in tako odločilne posledice oziroma bolečine in nevšečnosti ter zmanjšanje življenjske aktivnosti, ne pa sama diagnoza. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bil tožnik za tovrstne navedbe, torej glede pretrganja stranske vezi na mezinčevi strani MCP sklepa palca levice prekludiran, saj je očitno, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati pred navedenim izvedeniškim mnenjem.

Sodišče druge stopnje končno tudi ne dvomi, da je navedena diagnoza izvedenca pravilna, saj je izvedenec natančno in prepričljivo pojasnil, kako je prišel do te diagnoze (glej dopolnitev izvedeniškega mnenja, zap. št. 76 in izpovedbo na list. št. 151, 152), pri čemer dejstvo, da je do pregleda minilo več kot 8 let nima vpliva, izključil pa je izvedenec tudi, da bi lahko do navedene poškodbe prišlo ob kakšnem drugem dogodku.

Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, zaradi nepravočasnega dokaznega predloga, se ob povedanem tudi izkažejo za neutemeljene.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje iz naslova nematerialne škode tožnika odškodnino pravilno odmerilo na 1.700,00 EUR (telesne bolečine 900,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200,00 EUR, strah 600,00 EUR). Ob upoštevanju priznane odškodnine za materialno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.043,23 EUR in česar tožena stranka v pritožbi konkretno ne izpodbija (glede odmere izpodbija le odškodnino za nematerialno škodo), tožeča stranka pa v zvezi z materialno škodo izpodbija le soprispevek, gre tožniku v celoti odškodnina iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode v višini 2.743,23 EUR. S strani sodišča prve stopnje v 1. odst. 1. točke izreka sodbe prisojeno odškodnino v višini 1.645,94 EUR je bilo zato ob povedanem potrebno zvišati za 1.097,29 EUR, saj v tem delu sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Glede stroškov pravdnega postopka: Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških pravdnega postopka. Ta v pritožbi navaja, da se odločitve o stroških ne da preizkusiti in njena pritožbena navedba je utemeljena, saj v tem delu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (2. točka izreka) razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP).

Pri obrazložitvi stroškovnega dela se sodišče sicer lahko sklicuje na stroškovnike in podatke v spisu, vendar pa mora pri tem izpolniti minimalni standard obrazložitve sodbe tudi v stroškovnem delu. Glede odmere stroškov mora zato pojasniti, za katera dejanja odvetnika je temu stroške priznalo (oziroma, za katera dejanja stroškov ni priznalo), kolikšen je skupen znesek odvetniških stroškov, koliko znašajo sodne takse, morebitni materialni stroški in davek na dodano vrednost ter celoten znesek stroškov. Nadalje je potrebno upoštevati vsebinske kriterije, pri tem je sodišče prve stopnje kriterij uspeha upoštevalo pri tožeči stranki, medtem ko stroškov tožene stranke sploh ni upoštevalo. Tudi te je potrebno odmeriti, upoštevati ustrezen kriterij in nato stroške ustrezno pobotati. Končno je sodišče pri odmerjanju stroškov dolžno upoštevati tudi 155. člen ZPP in stranki priznati samo tiste stroške, ki so za pravdo potrebni.

V ponovljenem postopku naj zato sodišče prve stopnje odmeri stroške obeh pravdnih strank ter upošteva njun uspeh v postopku glede na spremenjeno odločitev. Stroške pravdnih strank naj kritično presodi ter odmero stroškov ustrezno obrazloži. Sodišče druge stopnje je ob povedanem sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (kot izhaja iz izreka te sodbe in kot je obrazloženo že zgoraj), v stroškovnem delu pa jo je razveljavilo. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu je, iz že navedenih razlogov, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

V skladu z 4. odstavku 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.