Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023 v delovnem razmerju pri toženki tudi od 30. 1. 2024 do 30. 5. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da jo za to obdobje prijavi v obvezna zavarovanja in ji obračuna mesečno plačo 1.000,00 EUR neto, s pripadajočimi obrestmi. Zavrglo je tožbo za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2024 ter za plačilo dajatev od prisojenih neto plač. Toženki je naložilo, da tožnici povrne odmerjene stroške postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija dokazno oceno glede kršitve, ki je bila tožnici v pisnem opozorilu očitana v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Vztraja, da je storila tudi v odpovedi navedene kršitve. Glede očitanega barvanja lista navaja, da ob 16.45 uri, ki jo je A. A. zabeležil na pobarvanko kot uro dogodka, tožnica ni koristila odmora za malico. Prostor, v katerem je barvala, je bil odprt in viden toženkinima strankama. V zvezi z nadaljnjim odpovednim očitkom pritožba navaja, da v marcu 2023 bolniški list za toženko ni imel pomena, ker je tožnica tedaj, ko je zbolela, že izpolnila svojo delovno obveznost. To pa ni veljalo za bolniški stalež v decembru 2023, ko je zbolela na dneva, ko bi morala priti na delo. S šifro, ki jo je tožnica poslala A. A., si toženka ni mogla pomagati, ker je uporabna le za podjetja, ki delujejo v Italiji. Glede očitka, ki se nanaša na neizdani račun, pritožba navaja, da je glede na izpoved priče tožnica sama pospremila stranki v ambulanto oziroma v trgovino in iz nje, ne da bi pri tem kontaktirala prodajalko ali A. A. Le on bi lahko odobril, da se pregled ne zaračuna. Da toženka ni zaračunala pregleda, čeprav ni bil opravljen nakup, se je glede na izpoved A. A. zgodilo le v primeru stranke, ki je imela tako okvaro, da ji ni bilo mogoče pomagati z nobenim korekcijskim pripomočkom. Nadalje pritožba poudarja, da med strankama ni potekalo dogovarjanje glede razpoložljivosti, temveč je tožnica le enostransko sporočala, kdaj bo prišla na delo. Vztraja pri navedbah o neprimernem odnosu tožnice. Pogodbo o zaposlitvi bi sodišče moralo sodno razvezati na dan poteka odpovednega roka, saj je bila tožnica ves čas sodnega postopka zaposlena za 32 ur tedensko, torej ni bila brez pravic iz zavarovanja ali v kakršnikoli stiski, do polnega delovnega časa pa ji je manjkalo le 8 ur. S prisojeno reparacijo je tožnica preplačana vsaj za 500,00 EUR mesečno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu optometristka. Toženka ji je 15. 1. 2024 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče izčrpno utemeljilo svojo odločitev. K pritožbenim navedbam odločilnega pomena podaja naslednjo obrazložitev.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Prvi očitek v odpovedi se je nanašal na to, da je tožnica kljub prisotnosti dveh strank v trgovini mirno barvala list, ki je namenjen otrokom strank in se ni zmenila za stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je barvala med koriščenjem odmora za malico, v sprejemnici, kjer je ni videla nobena stranka. Tožničinega ravnanja ni štelo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tej presoji pritožba neutemeljeno nasprotuje. Navaja, da ob 16.45 uri, ki jo je A. A. zabeležil na pobarvanko kot uro dogodka, tožnica ni koristila odmora med malico. Iz izpovedi B. B. in C. C. (prodajalki v optiki) res izhaja, da je tožnica odmor med malico običajno koristila okoli 12.00, 12.30 ure, kar pa še ne utemeljuje drugačne dokazne ocene tožničinega ravnanja. Ta je namreč potrdila, da je običajno odšla na koriščenje odmora med 12.00 in 13.00 uro, a je obenem pojasnila, da za malico ni vedno zapustila toženkinih prostorov. Upoštevaje tudi izpoved C. C., da ona na dan tožnici očitane kršitve ni bila na delu, ter dejstvo, da se izpoved B. B. v ničemer konkretno ni nanašala na očitano barvanje, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnica barvala v času koriščenja odmora za malico in ne med delovnim časom (ob 16.45 uri).

9. Pritožba vztraja, da je bil prostor, v katerem je tožnica barvala, odprt in viden toženkinima strankama. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko oceno o večji prepričljivosti tožničine izpovedi, da je nobena stranka ni videla pri barvanju. Če bi namreč držalo utemeljevanje A. A., ki je označil kot neprofesionalno ravnanje delavca, ki barva medtem, ko stranka kupuje očala, bi kot lastnik in nadrejeni tedaj zagotovo posredoval in tožničino ravnanje prekinil, tako pa je, kot je izpovedal, "imel fokus na stranki". Pritožba sicer zatrjuje, da se je A. A. počutil neprijetno in pred strankama ni hotel karati tožnice, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni prepričljivo, saj je kot problematično izpostavil prav to, da sta stranki videli tožnico barvati, torej bi bilo v tem primeru logično pričakovati, da bo tožnici to na mestu preprečil, pa tega ni storil. Iz dokaznega postopka ne izhaja niti to, da bi tožnici neposredno po odhodu strank predočil, da je njeno ravnanje štel za nedopustno. Upoštevaje ugotovljene okoliščine je tako pravilna prvostopenjska ocena, da tožničino (enkratno) ravnanje ni predstavljalo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Očitka v odpovedi, ki se nanaša na to, da tožnica v najkrajšem možnem času ni predložila bolniškega lista za odsotnost z dela za 27. in 28. 12. 2023, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je takoj, ko je zbolela (26. 12. 2023), A. A. o tem obvestila in mu kot dokazilo poslala del (šifro) bolniškega lista, ki ga je izstavil italijanski zdravnik. S tem je postopala na enak način kot v preteklosti, t. j. marca 2023, ko ji je A. A. ob nastopu bolniškega staleža celo sporočil, da bolniškega lista ne potrebuje. Nedovoljeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) predstavlja pritožbena navedba, da v marcu 2023 bolniški list za toženko ni imel pomena, ker je tožnica tedaj, ko je zbolela, že izpolnila svojo delovno obveznost, to pa naj bi ne veljalo za bolniški stalež v decembru 2023, ko je zbolela na dneva, ko bi morala priti na delo. Tudi sicer je ključno, da niti iz trditev niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka dala tožnici jasna navodila glede obveznosti predložitve bolniškega lista. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nasprotno: čeprav je toženka vedela, da ima tožnica (tuja državljanka) zdravnika v tujini, ji nikoli ni podala nobenih navodil v zvezi s predložitvijo dokazil o upravičeni odsotnosti z dela, temveč je vprašanja glede bolniškega staleža urejala z njo le neformalno. Tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedi A. A. (za katero sicer ne obstaja trditvena podlaga), da si s šifro, ki mu jo je poslala tožnica, toženka ni mogla pomagati, ker je ta uporabna le za podjetja, ki delujejo v Italiji, je neuspešno. Kot je namreč prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, ni razumljivo, zakaj ni v tem primeru toženka takoj, ko ji je tožnica poslala šifro (26. 12. 2023), to pozvala k predložitvi celega bolniškega lista. Tega je tožnica (ki je glede na pritožbeno navedbo pri toženki ponovno nastopila delo 4. 1. 2024) poslala toženki takoj, ko je s prejemom vabila na zagovor izvedela, da je za toženko to sporno (10. 1. 2024).

11. Nadaljnji očitek se nanaša na to, da je tožnica opravila pregled dvema italijanskima znancema, a kljub temu, da nato nista opravila nakupa, ni naročila sodelavkama, naj jima izdata račun za pregled, niti jima ni zaračunala pregleda sama. V zvezi s tem očitkom sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo kršitve, ki bi utemeljevala podajo odpovedi. Pritožba poudarja, da je glede na izpoved priče tožnica sama pospremila ti stranki v ambulanto oziroma v trgovino in iz nje, ne da bi pri tem kontaktirala prodajalko ali A. A. Sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni verjelo, saj je A. A. v zvezi z obravnavanim dogodkom nenazadnje potrdil, da je za primer nakupa odobril popust za stekla, torej je bil z obiskom teh strank seznanjen in je tudi komuniciral s tožnico. Čeprav pritožba poudarja, da bi le A. A. lahko odobril, da se pregled ne zaračuna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitno dopustil, da strankama računa za pregled nista bila izdana. Kot je namreč ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ob odhodu obeh strank A. A. (ki je bil glede na lastno izpoved tedaj prisoten) ni problematiziral tega, da pregleda nista bila plačana. V zvezi s tem pritožba spregleda tudi pomembne prvostopenjske ugotovitve, da tožnica ni bila pristojna za sprejem odločitve o tem, komu se zaračuna pregled, da ni izdajala računov in da ni imela dostopa do blagajne. Delo na blagajni je opravljala prodajalka C. C., B. B.), vendar izvedeni dokazi ne potrjujejo niti tega, da bi ob odhodu strank, ki nista nič kupili, prodajalka kakorkoli aktivno postopala v smeri izvršitve svoje obveznosti (izstavitev računa za pregled). Kot je še ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tudi sicer toženka včasih naredila izjemo in stranki ni zaračunala pregleda, čeprav se ta ni odločila za nakup. Pritožba temu oporeka s sklicevanjem na pojasnilo A. A., da se je to zgodilo le v primeru stranke, ki je imela tako okvaro, da ji ni bilo mogoče pomagati z nobenim korekcijskim pripomočkom, zaradi česar ni bilo upravičeno, da bi ji zaračunali pregled. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba ne drži, saj je A. A. izpovedal, da je toženka tej stranki zaključila pregled in predpisala očala (ta so korekcijski pripomoček), te storitve pa ji ni zaračunala.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o neutemeljenosti odpovednega očitka, ki se nanaša na to, da tožnica ni pravočasno javljala razpoložljivosti. Pravilen je namreč zaključek, da je glede na ustaljeno prakso med strankama tožnica razpoložljivost za delo javljala tedensko (med petkom in nedeljo) za prihodnji teden, potem ko je prejela urnik dela pri italijanskem delodajalcu. To je bilo v skladu z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi o fleksibilnem delovnem času (razporeditvi po dogovoru). Glede pritožbene navedbe, da med strankama ni potekalo dogovarjanje glede razpoložljivosti, temveč je tožnica enostransko sporočala, kdaj bo prišla na delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predložene korespondence ne izhaja, da bi toženka predlagala drugačen urnik, kot ji ga je tožnica tedensko posredovala. Pritožba izpostavlja tudi primere, ko je tožnica javila toženki, zakaj je na napovedan dan ne bo na delo (težave z mačko, gradbena dela), vendar navedeno ni predmet očitkov v odpovedi, zato te pritožbene navedbe niso odločilnega pomena.

13. Pravilna je prvostopenjska obrazložitev, da očitek o neprimernem odnosu tožnice do sodelavcev in strank v odpovedi ni bil časovno in vsebinsko konkretiziran, zato ga ni bilo mogoče obravnavati. Iz enakega razloga pritožbene navedbe o neprimernem odnosu niso upoštevne.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno. Pritožba se zavzema za sodno razvezo na dan poteka odpovednega roka (31. 1. 2024) in navaja, da je bila tožnica ves čas sodnega postopka zaposlena za 32 ur tedensko, torej ni bila brez pravic iz zavarovanja ali v kakršnikoli stiski, do polnega delovnega časa pa ji je manjkalo le 8 ur. Te pritožbene navedbe, s katerimi je toženka v prvostopenjskem postopku sicer oporekala le prisoji kakršnegakoli denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, niso utemeljene. Glede na tožbene trditve je bilo toženki znano, da je bila tožničina primarna zaposlitev v Italiji. S tem skladna je navedba odgovora na tožbo, da je tožnica večino časa (tekom delovnega razmerja s toženko) opravljala delo pri drugem delodajalcu v Italiji. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je imela primarno zaposlitev v Italiji za 32 ur tedensko. Takšno stanje je ostalo očitno nespremenjeno tudi po prenehanju delovnega razmerja s toženko, saj je tožnica v izpovedi potrdila, da je v Italiji še vedno zaposlena za 32 ur tedensko. Ker je bila tožnica pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja pri toženki obenem zaposlena tako pri njej kot pri delodajalcu v Italiji, dejstvo, da je po 30. 1. 2024 še vedno ostala zaposlena pri delodajalcu v Italiji, ne predstavlja utemeljene okoliščine za določitev drugačnega datuma sodne razveze. Za čas do 30. 5. 2024 ji je zato sodišče prve stopnje pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki upoštevaje pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Ker je bila ta pogodba sklenjena za krajši delovni čas 16 ur tedensko z dogovorjenim plačilom 1.000,00 EUR neto, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj bi tožnici manjkalo le 8 ur tedenske delovne obveznosti in da bi bilo zato lahko toženki naloženo kvečjemu plačilo nadomestila plače v višini 500,00 EUR neto mesečno.

15. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Toženka v sporu ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 280,o0 EUR. Povračilo stroška za preučitev pritožbe in sestanek s stranko ji ne pripada, saj je vključen v že priznane stroške.