Jedro

Dejstvo, da posojilo ni bilo izročeno neposredno toženki kot posojilojemalki, ni pravno odločilno, saj velja, da je izpolnitev pogodbe po dogovoru oz. z odobritvijo posojilojemalca lahko opravljena tretji osebi, to pa ne vpliva na posojilojemalčevo obveznost vračila posojila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici v 8 dneh plačati 1.776,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 in 679,06 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 458. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo "razveljavi in jo spremeni" tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je med strankama prišlo do sklenitve posojilne pogodbe, saj bi moralo njuno razmerje presojati na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki urejajo razmerja med solastniki. Šlo je za skupno vlaganje ali skupni strošek nepremičnine v solastnini. Pravdni stranki sta bili namreč v času podpisa posojilne pogodbe solastnici nepremičnine, na kateri se je izvajalo asfaltiranje, za katerega je tožnica prispevala tudi delež toženke, tedaj solastnice. Toženka zatrjuje, da med pravdnima strankama ni bilo volje za sklenitev posojilne pogodbe. Ker je toženka solastni delež na nepremičnini odsvojila, je nesmiselno, da bi nosila strošek investicije v nekdaj skupno nepremičnino, saj je ne more uporabljati. Tožnica bi morala zahtevati povrnitev zneska od solastnika, kateremu je toženka nepremičnino odsvojila.

Toženka v zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče G. D., česar sodišče prve stopnje ni utemeljilo, vidi kršitev določb ZPP. Kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa v hkratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki solastnici in da je šlo za investicijo v solastnino, nato pa presoji razmerja, kot da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožnica. V 4. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagano zaslišanje priče G. D. in pravilnosti teh razlogov pritožnica sploh ne izpodbija. V nadaljevanju obrazložitve je celovito ocenilo izvedene dokaze (pri povzemanju vsebine teh tudi ni prišlo do napak oziroma nasprotij) v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv, temelji na ugotovljenih odločilnih dejstvih in ne nasprotuje razlogom sodbe. Obrazložitev vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki več kot zadoščajo zahtevam 3. odstavka 457. člena ZPP. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej nista bili storjeni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama 11. 10. 2014 sklenjena posojilna pogodba za glavnico 1.776,00 EUR. Tožnica je toženki posodila navedeni znesek tako, da je plačala vse stroške asfaltiranja na solastni nepremičnini, tudi tisti del, ki bi ga morala plačati toženka. Toženka pa se je zavezala, da bo posojeno vrnila in da "se vračilo izvrši ob prodaji nepremičnine". Ti dejanski zaključki (kot je bilo obrazloženo zgoraj) niso obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa izpodbijane sodbe glede na določbi 1. in 2. odstavka 458. člena ZPP, ker gre za spor majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati. Prav to skuša doseči pritožba, le da izpodbijanje dejanskih zaključkov poskuša prikazati (tudi) kot dopustne pritožbene razloge.

7. Sodišče prve stopnje je materialnopravno povsem pravilno pojasnilo, da to, da posojilo ni bilo izročeno neposredno toženki kot posojilojemalki, ni pravno odločilno, saj velja, da je izpolnitev pogodbe po dogovoru oz. z odobritvijo posojilojemalca lahko opravljena tretji osebi, to pa ne vpliva na posojilojemalčevo obveznost vračila posojila. 280. člen Obligacijskega zakonika (OZ) namreč določa, da je obveznost lahko izpolnjena tako upniku kot tudi osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom, ali jo je določil upnik sam, pri čemer je izpolnitev opravljena tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. 8. Toženka je res (a mimo pravočasnih trditev1 ) izpovedala, da so jo k podpisu pogodbe ostali solastniki "skoraj prisilili", pri čemer v pritožbi vztraja. A celo, če bi takšno nekonkretno in nejasno trditev2 pravočasno podala, ta ne bi utemeljila zaključka, da je pogodba izpodbojna (razveljavitve pogodbe tožnica tudi ni zahtevala)3 , še manj nična4 .

9. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da iz notarskega zapisa SV 10/2015 s 16. 4. 2015 (A7) izhaja, da je toženka svoj solastni delež na nepremičnini, na kateri je bilo izvedeno asfaltiranje, odplačno odsvojila. Argumentirano se je postavilo na stališče, da je treba sporazum o delitvi in ureditvi skupnega premoženja, nastalega v času trajanja zunajzakonske skupnosti, glede na namen dogovora o zapadlosti med pravdnima strankama (materialnopravno pravilno gre za odložni pogoj) obravnavati enako kot prodajno pogodbo, saj je tudi v primeru sporazuma šlo za veljavno sklenjen odplačni pravni posel. Namen tega dogovora je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala z denarjem, ki ga bo prejela ob odsvojitvi svojega dela nepremičnine. Takšna razlaga posojilne pogodbe je skladna z 2. odstavkom 82. člena OZ.

10. Res je, da toženka od sklenitve zgoraj navedenega sporazuma ni več solastnica nepremičnine, vendar to prav v ničemer ne vpliva na njeno obveznost, ki izhaja iz posojilne pogodbe. Določb SPZ o bremenih solastne stvari sodišče prve stopnje torej pravilno ni uporabilo.

11. Zaradi vsega opisanega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da toženka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1 V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožena stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), lahko vloži še pripravljalno vlogo v kateri le odgovori na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi (2. in 4. odstavek 452. člena ZPP). 2 Ni jasno, kako je nekoga mogoče skoraj prisiliti. 3 Razveljavitev pogodbe npr. lahko zahteva stranka, ki je pogodbo sklenila zaradi grožnje (45. člen OZ), bistvene zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ). 4 V primeru popolne odsotnosti soglasja, je pogodba neobstoječa, listina, ki takšno pogodbo navzven izkazuje (v kateri se prisiljena stran zavezuje vrniti neobstoječe posojilo), pa je nična.