Up-505/03 - 5

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 150/02 z dne 6. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1229/99 z dne 15. 6. 2001 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 200/97 z dne 9. 10. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika glede plačila regresa za letni dopust, zavrnilo pa je njegov zahtevek na ugotovitev, da mu je delovno razmerje trajalo do uvedbe stečajnega postopka ter posledično zavrnilo njegove denarne zahtevke iz tega naslova. Ugotovilo je, da je pritožniku zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi sklepa vršilke dolžnosti direktorice delodajalca, zato ga disciplinska komisija s svojim kasnejšim sklepom ni mogla in smela razveljaviti. Višje delovno in socialno sodišče je delno ugodilo pritožbi delodajalca glede prisojenega regresa ter delno ugodilo pritožbi pritožnika in razveljavilo sodbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za povračilo potnih stroškov, v preostalem delu pa je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Zoper zavrnilni del sodbe druge stopnje je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik vlaga zoper vse tri sodne odločbe ustavno pritožbo in zatrjuje kršitev 22., 23. in 26. člena Ustave.

Navaja, da je bil nezakonito razrešen kot direktor s strani vršilke dolžnosti direktorice, ki tedaj ni bila niti imenovana niti vpisana v sodni register. Posledično naj bi mu tudi nezakonito prenehalo delovno razmerje, odločbe o prenehanju delovnega razmerja pa naj ne bi prejel. Pritožnik oporeka imenovanju vršilke dolžnosti direktorice in opozarja na njena številna nezakonita dejanja, ki naj bi bila predmet kazenske preiskave in ovadbe, vendar zaradi procesnih ovir niso bila nikdar obravnavana. Vrhovnemu sodišču očita, da ni zavzelo jasnega stališča glede razlage sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča na Ptuju št. 47/94 z dne 27. 6. 1995 o potrditvi prisilne poravnave v stečaju v zvezi s poplačilom drugih terjatev iz delovnega razmerja, ki so bila prerekana.

Ustavnemu sodišču predlaga, naj zaradi ekonomičnosti postopka združi njegovo zadevo z zadevami št. Up-255/03, Up-496/02 in Up-337/03, ker se nanašajo na isto družbo in odgovorno osebo, izpodbijane odločbe pa naj razveljavi.

B.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo oporeka pravilnosti odločitev sodišč in med drugim ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v pritožbenem in revizijskem postopku. Takšne navedbe pa ustavne pritožbe ne utemeljujejo. Pritožnik zmotno meni, da Ustavno sodišče lahko presoja pravilnost sodne odločbe, izdane v delovnem sporu. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, zato se ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Teh pa pritožnik ni izkazal. Ustavno sodišče se tudi ni opredeljevalo do pritožnikovih navedb o izvedbi stečaja in prisilne poravnave in v zvezi s tem zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic, ker navedeno ni bil predmet obravnavanja izpodbijanih odločb.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23. in 26. člena Ustave, kar utemeljuje s sklicevanjem na nejasno stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom stečajnega senata št. St 47/94 glede izplačila kilometrine in potnih stroškov. Ta očitek bi lahko bil upošteven z vidika 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), vendar je v celoti neutemeljen in preuranjen.

V reviziji se Vrhovno sodišče na ta sklep stečajnega senata ni sklicevalo, Višje delovno in socialno sodišče pa je pritožbi pritožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek za povračilo potnih stroškov, razveljavilo ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. O upravičenosti pritožnikovega tožbenega zahtevka na izplačilo potnih stroškov ter o uporabi sklepa stečajnega senata št. St 47/94 bo sodišče torej še odločalo. Ostale navedbe pritožnika o kršitvah ustavnih pravic so pavšalne in jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

5.Ker gre za različne zadeve, Ustavno sodišče ni sledilo predlogu pritožnika, naj združi oziroma istočasno obravnava njegovo ustavno pritožbo z zadevami št. Up-255/03, Up-496/02 in Up-337/03.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan