Jedro

Tožeča stranka je Nigerijec, ki ima liberijske korenine, zaradi česar je bila diskriminirana, kot je sicer izpovedala tudi na osebnem razgovoru, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi do navedenih navedb tožeče stranke sploh ni opredelila in tako tudi ni navedla, ali navedeno smatra (oz. zakaj ne) kot razlog preganjanja po 27. členu ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-741/2016/20 (1312-03) z dne 29. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema navedbe tožeče stranke, kot jih je podala ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države Nigerije je navedla, da je bila vpletena v zemljiški spor, ki ga je imela mama s sorodniki, in je odšla v Libijo oz. kasneje v Evropo, da bi imela boljše življenje. Pri podaji prošnje je navedla, da pripada etnični skupini Yoruba, kot tudi njena mati. Sicer je rojena v Nigeriji, njena mama je Nigerijka, v Liberiji ni nikoli živela, oče pa je bil Liberijec (pripadnik plemena Congolese). Za mednarodno zaščito še ni zaprosila v nobeni državi članici EU (je v Švici, vendar je nato prošnjo umaknila). Po očetu ima liberijsko državljanstvo. Leta 2015 je odšla iz Nigerije v Liberijo z namenom, da si najde ženo. Skupaj z ženo sta se vrnila v Nigerijo, kjer je živela do decembra leta 2014, ko je državo zapustila. Iz Nigerije je odšla do Nigra in od tam Libijo, kjer je bila približno leto dni. Iz Tripolija je ilegalno z ladjo odšla na Sicilijo, kjer je bila dva tedna in od tam preko Rima in Milana do Benetk. Od tu je z vlakom odšla v Gorico, od koder je odšla z avtobusom do slovenske meje, kjer je odšla do policijske postaje in izrazila namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. V Libiji se je odločila, da bo v Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito, ker ji je Slovenija všeč. V Libiji za mednarodno zaščito ni zaprosila, ker je tam vojna, v Italiji pa ni hotela ostati. Tja bi odšla na počitnice, živela pa tam ne bi. Brez dokumentov potuje, ker v Afriki potujejo brez dokumentov.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožeče stranke, kot jih je podala na osebnem razgovoru. Med drugim je (na vprašanje, če je v izvorni državi imela kdaj težave na podlagi narodnosti ali zaradi svoje veroizpovedi) izpovedala, da zaradi veroizpovedi ni imela težav, imela pa je težave zaradi etnične diskriminacije, zaradi očetovih korenin. Morda ne razume dobro pomena diskriminacije.

3. Dalje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožeča stranka po odhodu iz izvorne države oz. kasneje iz Libije, bivala v Italiji, od koder je odšla v Švico in tam zaprosila za mednarodno zaščito, kjer pa je prošnjo kasneje umaknila in se odpravila v Slovenijo. Po oceni tožene stranke za mednarodno zaščito ni zaprosila, kakor hitro je to bilo mogoče, hkrati pa ni podala utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storila v kateri od navedenih držav, ki jih je prečkala. V primeru resnične življenjske ogroženosti tožeča stranka ne bi izbirala države, ki bi jo ščitila.

4. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega osebnega dokumenta s sliko, ki bi nesporno izkazovala njeno identiteto, prav tako ni z ničemer dokazala osebnih podatkov, ki jih je navajala ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tako njena istovetnost ni nesporno ugotovljena, prav tako pa tudi ne izvorna država tožeče stranke. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da pri tožeči stranki obstajata tako notranja kot zunanja nekonsistentnost, zaradi navedenega tožeči stranki ni mogoče verjeti, njene izjave pa so neverodostojne.

5. Tožena stranka na podlagi prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožečo stranko in predložene dokumentacije ugotavlja, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da je tožeča stranka kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedla strah groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora. Institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno preganjanju, ki ga je oseba imela v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, takega preganjanja pa tožeča stranka v svoji prošnji ni niti uveljavljala. Za podelitev statusa begunca morajo biti tudi kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih tako obstaja utemeljen strah pred preganjanjem, ki povzroči, da oseba zapusti svojo izvorno državo. Tožeča stranka pa utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Dejanj, kot jih je opisala tožeča stranka in ki naj bi bila povod za zapustitev izvorne države, namreč ne gre šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena. Tožena stranka pripominja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza (8. odstavek 27. člen ZMZ-1), ki pa je tožeča stranka s svojimi izjavami ni dokazala. Tožena stranka je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca, saj gre v obravnavani zadevi izključno za zasebno zadevo med družino tožeče stranke in sosedi, ki si želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. 6. V nadaljevanju obrazložitve še tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka ne more navajati, da je eden izmed razlogov preganjanja tudi pripadnost posebni družbeni skupini, ki jo v konkretnem primeru predstavljajo "revni državljani Nigerije, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije", saj ZMZ-1 v 5. odstavku 27. člena določa, da se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Premoženje po presoji Upravnega sodišča v sodbi I U 944/2016 ni značilnost, ki bi bila nespremenljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje, ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju "posebne" družbene skupine. Pri tem je treba upoštevati, da je pri razlagi pojma posebna družbena skupina", kot ga opredeljuje Ženevska konvencija in posledično ZMZ-1, potrebno izhajati iz tega, da konvencija ni bila sprejeta z namenom, da se nudi zaščito vsem osebam, ki so podvržene preganjanju, temveč zgolj tistim, pri katerih preganjanje temelji na kateremkoli izmed razlogov, ki so taksativno določeni; da se podlage preganjanja posebna družbena skupina" ne sme razlagati tako široko, da bi zaradi tega ostale podlage preganjanja postale nepotrebne ali odvečne; in da bi preširoka razlaga pojma posebna družbena skupina" oslabila ravnotežje med zaščito prosilca in omejeno odgovornost držav nuditi zaščito, kot so se jo zavezale nuditi skladno s Konvencijo. Skupina ljudi, to so potencialne žrtve krvnega maščevanja, se glede na vse navedeno torej ne more opredeljevati kot posebna družbena skupina, ki bi lahko predstavljala podlago preganjanja in posledično utemeljevala podelitev statusa begunca njenim članom.

7. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožeča stranka ni upravičena do statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka je presojala, ali bi tožeči stranki ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožeča stranka je navedla, da so se njene težave začele leta 2012 zaradi spora med mamo in njeno družino, ki naj bi se začel, ker se je poročila z Liberijko in ne z Nigerijko in ker naj bi zemljo prodala in se vrnila v Liberijo. Mamina družina je zaradi zemlje ubila mamo in ženo, zaradi česar je zapustila Nigerijo, da bi pozabila na težave in začela novo življenje. Mamina družina je tudi njej začela groziti s smrtjo. O lastništvu zemlje obstajajo dokumenti, ki pa so jih vzeli mamini sorodniki. Verjame, da bo ta zemlja nekoč spet njena, ker verjame v boga. V prihodnosti si bo to zemljo pridobila. Mama in žena sta umrli zaradi magije. Po zemlji so nekaj potresli. Ni šlo za bolezen, ki bi se lahko pozdravila v bolnišnici. Kraje dokumentov ni prijavila policiji, ker ta po mnenju tožeče stranke ne bi storila ničesar, saj bi rekla, da gre za družinska nesoglasja. Spora ni skušala rešiti v plemenski skupnosti, saj se s poglavarjem sploh ne pogovarjajo.

8. Iz opisane situacije po mnenju tožene stranke ni mogoče sklepati, da policija ne bi bila sposobna ali da ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je tožeča stranka sama izjavila, da smrtnega dogodka in groženj policiji sploh ni prijavila. Iz navedenega razloga pa ni mogoče logično izpeljati zaključka, da zaščita tožeči stranki ne bi bila nudena, saj tožeča stranka pomoči, po lastnih navedbah, na policiji sploh ni iskala. Isto velja za plemensko skupnost. 9. Tožena stranka še ugotavlja, da je tožeča stranka rojena v Nigeriji, in sicer nigerijski materi in liberijskemu očetu in je avtomatično nigerijski državljan (skladno z zakonodajo), navkljub državljanstvu Liberije, ki naj bi ga imela po očetovi strani.

10. Po mnenju tožene stranke pri tožeči stranki ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi jo razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije, ki so v zemljiškem sporu, zato pri tožeči stranki glede na njene posebne osebne okoliščine v povezavi z vsemi preučenimi informacijami v tej odločbi ni mogoče ugotoviti, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljena resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožeča stranka ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

11. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da v primeru tožeče stranke tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1 (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada). V delu izvorne države tožeče stranke namreč ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov - civilistov, kakršna je tožeča stranka. Poleg tega pa je tožena stranka tudi v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz istega dela izvorne države znano, da splošna varnostna situacija v delu izvorne države tožeče stranke ni takšna, da bi sama sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 12. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb samega postopka (1. - 3. točka 27. člena ZUS-1). Meni, da so ugotovitve tožene stranke v odločbi pomanjkljive ter da ne dosegajo standarda resnične ugotovitve dejanskega stanja. Resda je tožeča stranka pri podaji svoje prošnje 18. 3. 2016 in na osebnem razgovoru v veliki meri res navajala okoliščine, povezane z zemljiškim sporom, vendar pa te navedbe, do katerih se je kot izključnih opredelila tožena stranka, niso bila osamljena navajanja tožeče stranke. Prav tako je tožeča stranka omenila, da je imela težave, ker je pripeljala nevesto iz Liberije ter da je imela težave zaradi očetovih liberijskih korenin, celo omenila je, da je bila na podlagi očetovih korenin diskriminirana, čeprav ni bila sama prepričana v pomen besede diskriminacija. Tako gre v obravnavani zadevi za veliko več kot pa zgolj za izključno zasebno zadevo tožeče stranke in njenih družinskih članov po mamini strani, ki bi si želeli polastiti podedovano zemljo. Iz jasnih navedb tožeče stranke, katere oče je Liberijec iz plemena Congolase, izhaja, da obstajajo pri tožeči stranki določene oblike preganjanja zaradi njene narodnosti in pripadnosti določeni etnični skupini. Tožeča stranka očitno ne more pričakovati v Nigeriji zadostne zaščite s strani državnih organov, do neke vrste, kot je tudi sama opisala, ji je celo onemogočen dostop do pravnega varstva, v katerega ne verjame in ga po lastnem prepričanju korupcije v državi ne želi uveljaviti, saj meni, da v njenem primeru ne bi bil učinkovit. Tožeča stranka je diskriminirana na podlagi svoje narodne pripadnosti oz. pripadnosti etnični skupini, in sicer dovolj resno, da se v državi Nigeriji ni počutila več dovolj varne in je zbežala iz države. Takšna ugotovitev dejanskega stanja pa je nedvomno povezana z izpolnjevanjem pogojev po 26. členu ZMZ-l. Tožečo stranko je lahko v Nigeriji resnično strah, ker ima liberijsko državljanstvo. Ugotavljanje dejanskega stanja tožene stranke izključno v okviru zasebne zadeve tožeče stranke v okviru in izključno njenega spora s sorodniki je pomanjkljivo. Tožena stranka je nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Presoja tožene stranke je izrazito splošne narave in nepopolna.

13. Napačne so tudi ugotovitve tožene stranke v zvezi z državljanstvom tožeče stranke. Slednja je ves čas postopka navajala, da ima državljanstvo Liberije. Tožena stranka na podlagi Ustave Zvezne Republike Nigerije in na podlagi rojstva tožeče stranke v Nigeriji avtomatično in nepravilno tožeči stranki pripiše nigerijsko državljanstvo. Po Ustavi Zvezne Republike Nigerije pridobijo državljanstvo tisti, katerih starši so bili rojeni v Nigeriji. Ustava govori o obeh starših, ki so bili rojeni pred ali na dan neodvisnosti, 1. oktobra 1960 v Nigeriji, in ne samo eden od staršev, kot je v primeru tožeče stranke, saj je bil oče liberijski državljan, tako kot je tožeča stranka, dvojno državljanstvo v Nigeriji pa je zgolj izjema in težko je verjeti, da ima tožeča stranka dvojno državljanstvo.

14. Na podlagi takšnih neugotovljenih okoliščin s strani tožene stranke nedvomno obstajajo posebne okoliščine, ki tožečo stranko razlikujejo od drugih prebivalcev Nigerije. Tožeča stranka bi zaradi vsega navedenega lahko utrpela resno škodo, v kolikor bi se morala vrniti v Nigerijo. Zato tožeča stranka v tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena izpodbijana odločba, v kateri tožena stranka ocenjuje, da je tožeča stranka nigerijski državljan, tožeča stranka pa navedenemu nasprotuje in pojasnjuje, da je liberijski državljan, saj je njen oče Liberijec iz plemena Congolase.

18. Sodišče sicer pripominja, da bi - če bi dejansko tožeča stranka imela državljanstvo Liberije, bila neutemeljena njena prošnja za mednarodno zaščito, saj lahko skladno z Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) prosilec zaprosi za mednarodno zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, tj. v državi, katere državljanstvo ima državljan tretje države1 (17. točka 2. člena ZMZ-1 v zvezi z 20. členom ZMZ-1), pri čemer sama zatrjuje, da je liberijski državljan, varstvo pred preganjanjem pa uveljavlja v zvezi z Nigerijo, kjer prebiva.

19. Vendar pa sodišče sledi toženi stranki, da je tožeča stranka nigerijski državljan, kot izhaja iz njenih navedb v izpodbijani odločbi, da Ustava Zvezne Republike Nigerije2 določa, da je državljan Nigerije po rojstvu med drugim tudi vsakdo, ki je rojen v Nigeriji po datumu neodvisnosti (tj. 1. 10. 1960)3 in katerega vsaj eden od staršev4 oz. vsaj eden od starih staršev je bil rojen v Nigeriji (1.b odstavek 25. čl. navedene Ustave). Tožeča stranka pa sama zatrjuje in izpoveduje, da je rojena v Nigeriji 4. 1. 1979 in da je njena mati Nigerijka, zato sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka skladno z navedenim členom Ustave nigerijski državljan po rojstvu.

20. Tožeča stranka sicer zatrjuje drugače, da postaneš po rojstvu nigerijski državljan le, če sta oba tvoja starša Nigerijca, vendar tega ne izkaže, saj za navedeno, razen zaslišanja sebe - kar pa je neprimeren dokaz za dokazovanje vsebine navedenega člena Ustave in ga zato sodišče tudi ni izvedlo - tožnik v tej zvezi ne predlaga nobenih (dodatnih pravno relevantnih) dokazov.

21. Sodišče tako skladno z besedilom 25. čl. Ustave Zvezne Republike Nigerije sledi toženi stranki, da je tožeča stranka nigerijski državljan.

22. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izrecno izpostavila, da je kot edini razlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka v svoji prošnji za mednarodno zaščito, navedla strah groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora, zato meni, da utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Tožena stranka meni, da dejanj, kot jih je opisala tožeča stranka in ki naj bi bila povod za zapustitev izvorne države, namreč ne gre šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena.

23. Prav tako tožena stranka meni, da pri tožeči stranki ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi jo razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije, ki so v zemljiškem sporu, zato pri tožeči stranki glede na njene posebne osebne okoliščine v povezavi z vsemi preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljena resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 oz. da bi bila tožeča stranka ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

24. Sodišče pa ugotavlja, da se tožena stranka ni opredelila do okoliščine, da ima tožeča stranka „liberijske korenine“ (saj je njen oče Liberijec iz plemena Congolase), pri čemer je tožeča stranka tudi zatrjevala, da je bila zaradi svojih korenin v izvorni državi diskriminirana, do navedenega razloga pa se tožena stranka sploh ni opredelila, kot v tožbi opozarja že tožeča stranka.

25. Eden izmed razlogov preganjanja po 4. odstavku 27. člena ZMZ-1 je tudi narodna pripadnost. Po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Le-ta namreč določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

26. Tožeča stranka je Nigerijec, ki ima liberijske korenine, zaradi česar je bila diskriminirana, kot je sicer izpovedala tudi na osebnem razgovoru, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi do navedenih navedb tožeče stranke sploh ni opredelila in tako tudi ni navedla, ali navedeno smatra (oz. zakaj ne) kot razlog preganjanja po 27. členu ZMZ-1, ravno tako pa tudi ni preverjala in se ne opredelila do tega, ali v izvorni državi za takšne osebe, kot je tožeča stranka (torej Nigerijce z liberijskimi koreninami), obstaja utemeljen razlog, da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. 27. To pa je vprašanje, ki ga bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku raziskati in se do njega opredeliti. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo o tem, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, kakšne posledice je tožeča stranka zaradi svojih liberijskih korenin utrpela v izvorni državi oz. bi lahko utrpela ob vrnitvi v izvorno državo. Tožena stranka se namreč v obrazložitvi odločbe sploh ne opredeljuje do tega, ali tožeči stranki v zvezi s tem verjame. V kolikor tožena stranka tem navedbam tožeče stranke ne sledi, bi morala to obrazložiti, če pa bi se postavila na stališče, da so te njene navedbe resnične, pa bi morala v odločbi obrazložiti oziroma se opredeliti do tega, ali pomenijo preganjanje v smislu 27. čl. ZMZ-1 oz. ali bi tožeča stranka ob vrnitvi v izvorno državo, če ji status begunca ne bi bil podeljen, lahko utrpela resno škodo v smislu 28. čl. ZMZ-1 zaradi svojih liberijskih korenin.

28. V izpodbijani odločbi tako tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljala dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo pogojev za priznanje statusa begunca oz. statusa subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je zato v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

29. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj za ugotovitev kršitve, ki ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali napačen sklep o dejanskem stanju, ni bilo treba izvajati dokazov. Poleg tega ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi prve alineje 2. točke 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov (kot v konkretnem primeru) očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Oziroma države, v kateri je oseba brez državljanstva imela stalno prebivališče, pri čemer pa navedeno v konkretnem primeru ne velja za tožnika, ki zatrjuje, da ima (liberijsko) državljanstvo. 2 Glej http://www.nigeria-law.org/ConstitutionOfTheFederalRepublicOfNigeria.htm#Chapter_3, 25. člen. 3 Ibidem, 2. odstavek 25. člena Ustave Zvezne Republike Nigerije. 4 Besedna zveza „either of parents“ namreč pomeni „eden od staršev“.