Jedro

Tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik 20. 10. 2020 vložil na zapisnik.

2. Iz uvodnih razlogov je razvidno preverjanje tožnikove identitete. Ob vložitvi zahtevka je namreč povedal, da je rojen 12. 2. 1996 in ne 12. 4. 2001, kot izhaja iz izjav v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je pojasnil, da je ta datum navedel zato, ker je slišal, da je v Evropi lažje, če si mladoleten. Njegov potni list je izgubila družina v Turčiji, osebno izkaznico ima v Alžiriji.

3. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka. Iz njih je razvidno, da tožnik želi uveljavljati nova dejstva, in sicer da je njegovo družino obiskala policija v času, ko je bil v slovenskem zaporu. Znano ji je namreč bilo, da je tožnik zapustil državo, niso pa imeli podatkov, ali se je vrnil. Domači so pojasnili, da tožnik študira v Evropi. Kasneje so se v Alžiriji začele demonstracije, zaradi česar so preiskovali ljudi. Ob tem so ugotovili, da ima tožnik na facebooku objavljeno sliko, na kateri drži zračno puško. Prišli so na dom, vendar niso ničesar našli, tožnikov oče pa jim je povedal, da je puška last tožnikovega dedka. Zaradi suma, da se tožnik bori v Siriji, so želeli dodatne dokaze, da je res v Evropi. Po 15 dneh so ponovno prišli in od očeta zahtevali, naj se tožnik vrne; sumili so namreč, da je kradel med demonstracijami, za kar so ga okrivili trije, ki so res kradli. Policija je na podlagi odredbe preiskala vse njihove nepremičnine, vendar niso našli ukradenih stvari. Tožnika so obtožili, da je kradel stvari in nosil orožje brez dovoljenja. Do obtožb je prišlo maja ali junija 2019, zanje pa je zvedel šele ko je bil prepeljan v Center za tujce. Čeprav se je v času, ko je bil v zaporu, večkrat slišal z družino, mu za obtožbe prej niso povedali, ker so to slabe novice. Za navedeno tožnik nima dokazov, ker zadeva še ni prišla do sodišča, poslano mu ni bilo niti kakršnokoli vabilo. Njegov brat se s pomočjo odvetnika trudi dokazati, da je bil tožnik ves čas v Evropi. Tožnik ve, da je nošnja orožja v Alžiriji kaznivo dejanje, vendar mu ni znana višina zagrožene kazni. Meni, da ga zaradi objave slike prej niso iskali zato, ker mislijo da je zapustil državo in se je mogoče šel borit v Sirijo.

4. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito (vložena dne 30. 7. 2019) kot očitno neutemeljena zavrnjena z odločbo z dne 13. 9. 2019, katere zakonitost je sodišče potrdilo s sodbo I U 1545/2019 z dne 4. 10. 2019. 5. Tožena stranka je ocenila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novimi razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo (išče ga policija, ker je pred zapustitvijo Alžirije objavil sliko z orožjem na Facebooku, poleg tega je osumljen kraje med demonstracijami), ki so obstajali v času odločitve o prvi prošnji za mednarodno zaščito. Po presoji tožene stranke pa z navedbami, da "mu starši zanje niso povedali, ker pomenijo slabe novice", ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka. Po njenem mnenju je neverjetno, da je tožnik za navedene razloge izvedel po namestitvi v Centru za tujce. Tožena stranka ni verjela, da družina tožniku ni povedala, da ga išče policija, saj ji je bilo znano, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar bi to lahko bil dodaten razlog za utemeljitev njegove prošnje. Poleg tega bi tožnik lahko predložil na facebooku objavljeno sliko, na kateri nosi orožje, in odredbo za hišno preiskavo, na podlagi katere naj bi policisti preiskali družinske nepremičnine. Ob upoštevanju tožnikovih izjav, da so policisti vedeli, da je zapustil državo in se vanjo ni vrnil, pri čemer so jim tudi njegovi starši pojasnili, da je tožnik šel študirat v Evropo, po presoji tožene stranke ni jasno, zakaj bi policija tožnika obtožila kraje, ki naj bi se zgodila v času, ko ga ni bilo v Alžiriji in je bilo policiji to znano. Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče, da izjave o kraji med demonstracijami in slika, na kateri je tožnik s puško, niso razlogi, ki bi po ZMZ-1 pomembno povečevali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj jih ni mogoče povezati ne z razlogi preganjanja ne z resno škodo.

6. Zato po oceni tožene stranke ni opravičljiva tožnikova obrazložitev, zakaj v predhodnem postopku ni navedel dejstev in okoliščin, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, in zakaj v tem postopku ni predložil vsaj slike in odredbe o preiskavi nepremičnin glede na trditve, da ostalih dokazov ne more predložiti, ker se postopek na sodišču še ni začel. Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel dostaviti dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka.

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je tožena stranka spregledala razloge, zaradi katerih tožnik ni mogel podati navedb že v prošnji. Pojasnjuje, da je v Sloveniji prestajal zaporno kazen v času demonstracij v izvorni državi. V zaporu je imel okrnjen dostop do zunanjega sveta, interneta ni imel. Ves čas je delal, da bi lahko plačal redke klice domov. Petkrat je manj kot 30 sekund govoril z materjo, ki je neizobražena in ne ve, kaj pomenijo hišne preiskave. Pogovori so bili kratki in splošni. Mati mu naj ne bi povedala za dedkovo smrt, čeprav naj bi bil tožnik nanj navezan. O zaprtju očeta je tožnik izvedel šele, ko je prišel iz zapora. Od pisem, ki jih je tožnik poslal domov, naj bi bilo prejeto le eno.

8. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je fotografija z orožjem postala sporna šele ob upoštevanju kraj na demonstracijah in po opravi hišnih preiskav pri tožnikovi družini. V nadaljevanju pojasnjuje, da njegove navedbe niso nerazumne glede na vprašljivo funkcionalno pismenost in nepoznavanje uradnih postopkov. Normalno naj bi bilo, da ne tožnik ne njegova mati nista hotela obremenjevati drug drugega, saj v nekaj sekundah ne bi bilo možno ničesar rešiti in bi po nepotrebnem povzročala dodaten stres.

9. Tožnik še navaja, da pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni imel pravnega zastopnika. Sklicuje se na zapisnik z dne 20. 10. 2020, iz katerega je razvidno, da na vprašanje, če ga želi, ni odgovoril nikalno, ampak, da ga nima. Prav tako naj bi na izrecno vprašanje, ali ima kakšne pripombe glede prevajanja, odgovoril, da ima pripombe, vendar iz zapisnika ni razvidno, kakšne. Meni, da sta mu bili kršeni pravica do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume, in pravica do pravnega zastopnika. Tolmač naj bi se nanj drl, tožnik pa naj ne bi razumel vsega. Pravnega zastopnika je tožnik želel in dobil v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja. Ne loči namreč med različnimi upravnimi postopki in sodnim postopkom, zaradi česar ni razumel, da bi pravnega zastopnika lahko zahteval že ob podaji zahtevka. S tem bi svoja stališča pravočasno utemeljil, imel pa bi tudi pomoč pri pridobivanju ustreznih dokazil. 10. Sicer pa naj bi tožnik že poskušal dobiti podatke in listine na ambasadi na Madžarskem. Tja naj bi dvakrat telefoniral, vendar dokumentacije ni prejel. Po njemu znanih podatkih naj bi bil v izvorni državi ogrožen zaradi suma, da se je odšel borit v Sirijo. To naj bi policija sklepala na podlagi fotografije tožnika z zračno puško in obremenilnih izjav nekaj ljudi, ki so kradli med demonstracijami in to naprtili tožniku. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11. Iz pripravljalne vloge, prejete na naroku za glavno obravnavo, je med drugim razvidno, da se tožnik ne spozna na postopke in ne ve, da bi ambasada sprožila postopek vrnitve, saj je državo zapustil zakonito s potnim listom. Navaja še, da je fotografijo z zračno puško objavil pred leti. Preden je šel v zapor, kjer ni imel dostopa do interneta, pa jo je zbrisal. Zato je za dogajanje v času njegove odsotnosti, torej za dedkovo smrt, očetovo zaporno kazen, policijsko preiskavo in sume, izvedel šele oktobra letos. Pojasnjuje še, da ni imel pravnega zastopnika ob razgovoru.

12. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Meni, da se tožnik spreneveda z izjavami, da se je z materjo slišal le petkrat, medtem ko je bil v zaporu. Če bi bile navedbe o preiskavi nepremičnin resnične, bi mati to vedela. Zato je po mnenju tožene stranke absurden izgovor, da tožniku družina ni povedala, da ga išče policija, ker bi to pomenilo slabe novice. Prav tako tožnikove izjave, da je policija vedela, da je odšel iz države in da se ni vrnil, nasprotujejo njegovim izjavam, da ga policija obtožuje kraje med demonstracijami, do katerih pa je prišlo po tožnikovi zapustitvi izvorne države. Tožena stranka se ne strinja niti s tožbenimi navedbami glede zastopanja in tolmačenja. Glede na tožnikove izjave o tem, da je v Alžiriji iskana oseba, se toženi stranki zdi absurdna tožbena navedba, da se je tožnik na alžirski ambasadi skušal pozanimati o možnosti pridobiti uradno potrdilo o osebnih podatkih.

13. Dne 10. 11. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.1

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

17. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

18. Ob spoštovanju navedenih izhodišč izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke bi v dokaz svojih trditev moral predložiti na facebooku objavljeno sliko, na kateri nosi orožje, in odredbo za hišno preiskavo, na podlagi katere naj bi policisti preiskali družinske nepremičnine. Poleg tega je presodila, da niso jasni razlogi za policijske obtožbe v zvezi s krajo med demonstracijami, saj je upoštevala tožnikove izjave ob vložitvi zahtevka, da je bilo policiji znano, da je do tega prišlo v času tožnikove odsotnosti (iz izvorne države). Ne glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik navedenih dejstev ni zatrjeval pravočasno.

19. Tožnik le s posplošeno trditvijo v pripravljalni vlogi, "da je logično, da mu skušajo naprtiti odgovornost za dejanja, ki jih ni mogel storiti, saj mu to zaradi njegove odsotnosti ne bi škodilo" ne izpodbija presoje tožene stranke o nejasnosti razlogov za policijske obtožbe v zvezi s krajo med demonstracijami, zaradi česar sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato so zatrjevana dejstva v zvezi s policijskimi obtožbami in na to nanašajočo se preiskavo nepremičnin tožnikove družine (glede na v upravnem postopku ugotovljene okoliščine) malo verjetna (če je policija vedela, da tožnik v času demonstracij ni bil v Alžiriji, potem ni logično, da bi ga obtožila kraje, ki se je zgodila ravno takrat) in kot taka ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

20. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal niti verjetnosti svojih trditev v zvezi z ogroženostjo zaradi objavljene fotografije, na podlagi katere naj bi bil osumljen udeležbe v sirskih spopadih. Ob upoštevanju posebnih določb o zaostrovanju dokaznih standardov je njegova izpovedba o sporni fotografiji namreč lahko le posreden dokaz o okoliščinah, ki se nanašajo na s tem povezano verjetnost preganjanja v izvorni državi, medtem ko je imel tožnik možnost predložiti neposreden dokaz - sámo fotografijo, iz katere bi bil razviden obstoj zatrjevanih dejstev (orožje), ali v upravnem postopku navesti, na kak način je možen dostop do nje (preko svetovnega spleta). Poleg tega bi moral že v upravnem postopku in ne šele v postopku v upravnem sporu izkazovati (in izkazati) upravičenost razlogov za nezmožnost predložiti navedeno fotografijo. Zato je treba njegove tudi sicer posplošene in zato neizkazane trditve o nezmožnosti predložitve fotografije zaradi odstranitve s facebooka šteti za nedopustne tožbene novote (52. člen ZUS-15). Okoliščine v zvezi s fotografijo ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

21. Glede na navedeno tožnik ni izkazal verjetnosti svojih izjav v zvezi s fotografijo in krajo med demonstracijami, torej vsebinsko naveznih okoliščin preganjanja6. To logično pomeni, da ni izkazal pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ob takem stanju stvari pa sodišču ni bilo treba presojati, ali je tožnik izkazal, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

22. Tožnik kot bistveno izpostavlja še okoliščino, da je bila njegova utemeljitev razlogov v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka pomanjkljiva zato, ker ni imel pravnega zastopnika. Podana naj bi bila tudi kršitev pravil postopka zaradi nepravilnosti pri tolmačenju.

23. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je bil tožniku zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito z dne 20. 10. 2020 prebran v arabskem jeziku, da tožnik ni imel pripomb glede postopka, uradne osebe in tolmača ter da je v celoti razumel postopek. S tem povezani vprašanji uradne osebe in odgovora tožnika sta na koncu zapisnika. Zato je treba v tem okviru upoštevati tudi predhoden odgovor tožnika ("Da") na jasno vprašanje, ki ga je uradna oseba postavila na začetku zapisnika ("Ali razumete prevajanje preko tolmača v celoti oziroma ali imate kakšne pripombe v zvezi tega (pravilno bi se glasilo: v zvezi s tem)?"). Ker je zapisnik dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) tožbeni ugovor v zvezi z nepravilnostmi pri tolmačenju ni utemeljen.

24. Iz zapisnika še izhaja, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Že zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da ob vložitvi zahtevka ni imel pooblaščenca. Tudi sicer je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.7 Poleg tega je tožnik na jasno in nedvoumno vprašanje, ali pri podaji vloge želi prisotnost pravnega zastopnika, odgovoril, da ga nima. Zato je tožena stranka upravičeno štela, da prisotnosti pravnega zastopnika ni zahteval. 25. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Podobno tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 2 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Glasi se: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“ 6 Iz tožbenih navedb je razvidno, da naj bi bil tožnik v izvorni državi ogrožen zaradi suma, da se je odšel borit v Sirijo, na kar naj bi policija sklepala na podlagi fotografije tožnika z zračno puško in obremenilnih izjav nekaj ljudi, ki so kradli med demonstracijami in to naprtili tožniku. 7 Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).