Jedro

Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 349/2021 z dne 18. 12. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka U. d.d., ..., MŠ: ..., je dolžna plačati tožeči stranki A. A., roj. ..., znesek 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2021 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Tožena stranka U. d.d., ... MŠ: ..., je dolžna plačati tožeči stranki A. A., roj. ..., stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega roka po izdaji sodbe, vse pod izvršbo.‶ Odločilo je še: ″II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti 298,66 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.‶ Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke v katerem je le-ta zahteval plačilo 1.500,00 EUR, ker je zahteval od tožene stranke plačilo odbitne franšize v tem znesku. Tožnik je sicer iz zavarovanja, sklenjenega med toženo stranko in Z. d.d. prejel odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, od tega pa ni prejel odbitne franšize, ki pa je po zavarovalni pogodbi znašala 1.500,00 EUR. Tožnik je s toženo stranko dne 9. 10. 2020 sklenil Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerjih in o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, v katerem se je v celoti odpovedal vsem zahtevkom, ki presegajo dogovorjeno obveznost iz tega dogovora. Ker pa tožnik ni dobil povrnjenega zneska odbitne franšize in mu je tožena stranka to plačilo zavrnila zaradi prej sklenjenega Dogovora z dne 9. 10. 2020, je vložil to tožbo. Sodišče je o tožbenem zahtevku odločilo v postopku v sporu majhne vrednosti (določbe od 442. do 458. člena ZPP). V zadevi je odločilo brez razpisa naroka. Odločilo je na podlagi listinskih dokazov, kajti nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predmetni zahtevek v zvezi z delom delavca pri delodajalcu oziroma je, kot to navaja toženka v dometu Dogovora z dne 9. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik sklenil Sodno poravnavo v zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 451/2019 dne 16. 9. 2021. Ta, sodišču predložena poravnava je dokazala zatrjevano odgovornost toženke, višino odškodnine in odbitno franšizo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je edino sporno le še to, ali je glede na sklenjen dogovor, toženka še dolžna plačati vtoževani znesek odbitne franšize. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s podpisom dogovora tudi izrecno potrdil, da ga je podpisal z lastno voljo, ne na podlagi grožnje ali prevare in ne v zmoti. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi bil v podpis dogovora kakorkoli prisiljen, da pred podpisom le-tega ni smel ali mogel prebrati, ali da mu je bilo za njegovo sklenitev karkoli dodatno obljubljenega. Posledice svoje neskrbnosti pa trpi vsak sam. Vsaka pogodbena stranka je dolžna izpolniti oziroma spoštovati svojo zavezo in sicer tako, kot se glasi in nič drugače. Če je ta (dovolj) jasno določena in ni zatrjevanih (ter izkazanih) dodatnih pravnorelevantnih dejstev in okoliščin ob sklepanju dogovora v smislu prisile, zvijače, zmote, ni namreč mogoča ali dopustna nobena (široka) razlaga v korist šibkejše stranke, kot je to v tožbi navajal tožnik. Nobena razlaga namreč ne sme biti v nasprotju z zapisanim, če je slednje dovolj jasno in določno, kar je po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru tudi bilo. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik lahko veljavno odpovedal tudi bodočim terjatvam, saj ne gre za kakšno zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati. Tožnik je imel v času sklepanja dogovora že odprto pravdo z zavarovalnico za plačilo celotne odškodnine iz delovne nezgode. Tožnika je zastopal pooblaščenec (odvetnik), in bi tako tožnik moral oziroma mogel vedeti in se zavedati, da bo imel v primeru uspeha tudi terjatev do toženke kot delodajalca. Tožnik je bil seznanjen z obstojem terjatve do toženke. Po presoji sodišča prve stopnje tako ni mogoče slediti tožnikovim trditvam, da se s podpisom dogovora ni odpovedal zahtevkom iz naslova plačila odškodnine iz škodnega dogodka (znesek odbitne franšize), saj je v trenutku podpisovanja tega dogovora moral in mogel vedeti, da bi oziroma bo moral ta znesek terjati od delodajalca. V konkretnem primeru je bila dikcija dogovora jasna, pa tudi tožnik dosega standard povprečnega delavca, zato sodišče prve stopnje ni moglo slediti navedbam tožeče stranke, da je potrebno konkreten primer primerjati z judikatom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 274/2010. Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik dovoljeno (prosto) razpolagal s svojim (predmetnim) zahtevkom in se je pred vložitvijo te tožbe s sklenitvijo dogovora veljavno odpovedal svoji pravici oziroma zahtevku do plačila takoimenovane odbitne franšize, zato je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Za odločitev je kot materialno pravno podlago uporabilo določbe 1., 6., 7., 3., 5., 9., 82. in 83. člena OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju tožeče stranke se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do pojma odbitne franšize, ker le-ta predstavlja lastno udeležbo zavarovanca pri škodi, ki je zavarovana. Navedeno predstavlja civilni kontrakt med zavarovancem, konkretno delodajalcem in zavarovalnico, pri čemer delavec v to razmerje ni vključen. Gre torej za popolnoma druge stranke. To dodatno nakazuje dejstvo, da zahtevek za plačilo odškodnine ne predstavlja zahtevka iz naslova delovnega razmerja niti ta ni v zvezi z delom kljub temu, da je sicer podlaga odškodninskega zahtevka povezana z delovno nezgodo. Navedeno je tožeča stranka utemeljevala že v svoji prvi pripravljalni vlogi, o čemer se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je to bistveno za odločitev. Zgolj pavšalno je zavzelo stališče, da ker je prišlo do delovne nezgode v posledici katere je tožeča stranka zahtevala vtoževano plačilo, je prišlo do zahtevka na plačilo odškodnine in nadalje, v tej posledici do vtoževanja predmetnega zahtevka. Sodišče je s tem napačno uporabilo materialno pravo, zaradi spregleda bistvenih navedb pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče ″zagrešilo‶ kršitev določb postopka. Tožeča stranka nadalje pritožbeno meni, da je določba dogovora o odpovedi zahtevkom pomensko odprta in nedoločna, zato je v tej posledici potrebno razlagati skladno s pravili razlage (jezikovno, namensko in logično) pravo voljo pogodbenih strank in druge dejanske okoliščine, sklenitve dogovora, ob upoštevanju podrejenosti razmerja, v katerem sta nastopali pravdni stranki. Zgolj dejstvo, da se sodišču določba zdi dovolj določna in jasna, še ne daje odgovora na vprašanje, kaj sta pogodbeni stranki z zapisom te določbe imeli v mislih in ali je takšna določba lahko jasna in določna iz vidika povprečnega delavca in ne pravnega strokovnjaka. Sodišče teh pravnih standardov ni presojalo pravilno. Tožeča stranka vztraja pri stališču, da 6. člen dogovora ni pomensko jasen in določen na način, da bi ga lahko razlagali kot odpoved zahtevku v zvezi s terjatvijo iz naslova odbitne franšize. Po mnenju tožeče stranke je sodišče napačno ugotovilo, da se pogodbeni stranki lahko veljavno odpovesta bodočim terjatvam. Odškodninska odgovornost in posledično odgovornost delodajalca za del odbitne franšize se je ugotovila šele z zaključkom pravdnega postopka P 451/2019, s sklenjeno poravnavo dne 16. 9. 2021. Šele takrat je tožeča stranka razpolagala s pravnomočno odločitvijo o njeni pravici do odškodnine in z ugotovljeno odgovornostjo tožene stranke. Iz tega razloga se tej pravici do odbitne franšize ni mogla odpovedati, saj je šlo za negotovo dejstvo. Mnenja je tudi, da je sodišče napačno zaključilo, da je bila tožeča stranka zastopana po odvetniku le v pravdi, ne pa tudi v postopku sklepanja dogovora s toženo stranko in da to ni vplivalo na podpis pogodbe. Po mnenju tožeče stranke vsebina dogovora in namen sklenitev tega dogovora ni bila takšna, da bi povprečen delavec lahko štel, da se odpoveduje tudi zahtevkom iz naslova odbitne franšize. Bistven namen sklenitve dogovora je namreč bila ureditev situacije v zvezi z neizrabljenim letnim dopustom, kar izhaja že iz uvodnih ugotovitev dogovora in iz njegovega smisla. Navaja še, da se delavec s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja lahko veljavno odpove le zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja in ker gre za zakonsko pravico, se tej tožeča stranka ne more vnaprej odpovedati. Odpove se lahko le zapadlim terjatvam, zato se pravici do plačila odbitne franšize, ne more veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje je tudi povsem napačno interpretiralo judikat Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 274/2010. Sodišče je pravila razlage in voljo pogodbenih strank povsem izpustilo pri obravnavanju zahtevka, čeprav je tožeča stranka navedeno kot bistveno zatrjevala v svojih vlogah. Omenjeno utemeljuje že predhodno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. V konkretnem primeru gre za podrejeno razmerje, pri čemer je tožeča stranka v šibkejšem položaju že kot delavec. Dogovor je sestavila tožena stranka, kar narekuje, da je potrebno vsebino tega dogovora razlagati v korist tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da sama kot povprečen delavec ob dogovarjanju o plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust ni imela niti mogla imeti v mislih terjatev, katera ji še gotovo ni bila znana in kateri bi se lahko na podlagi zapisa na koncu dogovora tudi odpovedala. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka je mnenja, da je prvostopenjsko sodišče sporno pravno vprašanje pravilno razrešilo, ko je ob pravilni razlagi pogodbenih določil v dogovoru zaključilo, da je tožnik dovoljeno (prosto) razpolagal s svojim (predmetnim) zahtevkom in se je pred vložitvijo te tožbe s sklenitvijo dogovora veljavno odpovedal svoji pravici oziroma zahtevku do plačila takoimenovane odbitne franšize. Mnenja je, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče dopustiti drugačnega sklepa od tega, da je predmetni zahtevek v zvezi z delom delavca pri delodajalcu oziroma je v dometu dogovora. V predmetni zadevi je odločilno pravno pomembno vprašanje, da je tožnik škodo v zvezi s katero uveljavlja franšizo (samopridržaj) utrpel kot delavec. Tožena stranka je bila namreč odškodninsko odgovorna tožniku na podlagi določil Obligacijskega zakonika. Tožnik je torej škodo pri toženi stranki utrpel kot delavec v delovnem razmerju in ne kot morebitna tretja oseba, ki se je naključno ali kot obiskovalec znašla v delovnem procesu pri toženi stranki. Tožeča stranka je v pritožbi spregledala, da se v dogovoru tožnik ni odpovedal le zahtevkom iz delovnega razmerja, pač pa sta se stranki sporazumeli in podali izrecno izjavo, da razen v 1., 2., in 3. členu dogovora navedene obveznosti zoper drugo nimata več nobenih zahtevkov in to tako iz delovnega razmerja, kot tudi v zvezi z delom delavca pri delodajalcu (6. člen Dogovora). Škoda je nedvomno nastala v zvezi z delom delavca pri delodajalcu in je zato Dogovor z dne 9. 10. 2020 nedvomno zajemal tudi usodo vtoževanega zahtevka. Ker je šlo v primeru odbitne franšize za samostojno terjatev delavca do delodajalca, je lahko delavec z usodo takšne terjatve prosto razpolagal. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bilo potrebno, da bi bile v dogovoru izrecno posebej navedene vse terjatve, na katere se je dogovor nanašal. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je v dogovoru dovolj natančno in jasno navedeno, da stranki z njim dokončno urejata vsa medsebojna razmerja (brez izjem), da druga do druge nimata več nobenih zahtevkov in se ob izpolnjenem pogoju kar je nesporno bil, zavezujeta, da ne bosta sprožali druga zoper drugo nikakršnih postopkov in se kakršnim koli drugim zahtevkom odpovedujeta (to je vsem brez izjeme). Določba 6. člena dogovora je jasna in določna in stranke so se izrecno dogovorile, da se v primeru pravočasne in popolne izpolnitve obveznosti dogovorjenih v tem dogovoru zavezujeta, da drug zoper drugega ne bosta sprožila nikakršnih postopkov v tej zvezi in se odpovedujeta drugim zahtevkom. S tem se je tožnik odpovedal tudi zahtevkom v zvezi z delom delavca pri delodajalcu. Tožnik je ob sklepanju Dogovora z dne 9. 10. 2020 vedel, da iz škodnega dogodka z dne 29. 5. 2018 zoper zavarovalnico terja odškodnino, zaradi česar je tudi vedel ali je vsaj moral vedeti, da ima glede na obstoj odškodninske terjatve iz naslova škode, ki jo je utrpel v delovni nezgodi dne 29. 5. 2018 terjatev iz naslova odbitne franšize do tožene stranke. Neutemeljena so pritožbena stališča tožeče stranke, da bi naj tožnik šele po podpisu sodne poravnave izvedel, da je tožena stranka oziroma zavarovalnica odgovorna za nastalo škodo. Terjatev do tožene stranke je zapadla z dnem nastanka škode. Ta škoda je ob sklepanju Dogovora z dne 9. 10. 2020 že zapadla. Tožnik se je nedvomno odpovedal tudi odbitni franšizi, saj zagotovo ne gre za kakšen poseben zahtevek, ki bi bil izven dometa Dogovora z dne 9. 10. 2020. Pravno pomembno je tudi, da se je tožnik v dogovoru tudi izrecno strinjal, da ga je podpisal z lastno voljo, ne pa na podlagi grožnje ali prevare in ne v zmoti, kar je dodatno terjalo njegovo ustrezno previdnost in skrbnost, kar je sodišče tudi pravilno dokazno ocenilo. Po prepričanju tožene stranke je sodišče prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve podalo jasne in prepričljive razloge, ki jih tožeča stranka s pritožbo ne more uspešno izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo sklicevanje na sodbo VDSS Pdp 274/2010, saj niti smiselno ni šlo za primerljiva pravna in dejanska položaja. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Tožena stranka še priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi glede na vrednost spornega predmeta postopek vodilo po pravilih, ki urejajo postopek v sporu majhne vrednosti (določila od 442. do 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo brez razpisa naroka in na možnost izdaje odločbe brez obravnave sta bili obe pravdni stranki tudi opozorjeni. Dejstvo, da tožeča stranka ni zahtevala oprave naroka, pritožbeno ni izpostavljeno. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno zavrnilo dokazna predloga tožnika po njegovem zaslišanju in vpogledu v druge vloge in priloge strank, zato ker tožnik ni zatrjeval nobenih konkretnih osebnih lastnosti in nobenih posebnih dodatnih okoliščin ob sklepanju dogovora, ki bi jih lahko s svojim zaslišanjem potrdil oziroma dokazal. Izpoved stranke ne more dati odgovora na pravna vprašanja in tudi ne more oziroma ne sme zapolniti pomanjkljivih navedb, ker je v 7. členu ZPP navedeno, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tako sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi samo razpisalo narok za obravnavo, ne glede na to, da nobena pravdna stranka ni predlagala izvedbe naroka. Sodišče prve stopnje pa je nato zaključilo na podlagi izvedenih dokazov, da je v Dogovoru z dne 9. 10. 2020 dovolj določno in jasno navedeno, da stranki s tem dogovorom dokončno urejata vsa medsebojna razmerja (brez izjem), da druga do druge nimata več nobenih zahtevkov in da se ob izpolnjenem pogoju, kar je nesporno bil, zavezujeta, da ne bosta sprožila druga zoper drugo nikakršnih postopkov in se kakršnim koli drugim zahtevkom odpovedujeta (to je vsem, brez izjem). Slednje je zapisano v celoti z odebeljenim tiskom. Tožnik je s podpisom tudi izrecno potrdil, da ga je podpisal z lastno voljo, ne na podlagi grožnje ali prevare in ne v zmoti. Vse to je tudi očitno kazalo na pomembnost in dokončnost tega dogovora in je od odrasle osebe zahtevalo tudi ustrezno previdnost in skrbnost pri podpisu. Vsak je dolžan prebrati tisto, kar bo podpisal in tudi vprašati nasprotno stranko, če kaj od zapisanega ne razume, ter preveriti, ali zapisano razume pravilno oziroma enako kot nasprotna stranka. Tožnik ni zatrjeval, da je bil v podpis dogovora kakorkoli prisiljen, da ga pred podpisom le-tega ni smel ali mogel prebrati, ali da mu je bilo za njegovo sklenitev karkoli dodatno obljubljenega. Posledice svoje neskrbnosti pa trpi vsak sam. Vsaka pogodbena stranka je dolžna izpolniti oziroma spoštovati svoje zaveze in sicer tako, kot se glasijo in nič drugače. Če je ta (dovolj) jasno določena in ni zatrjevanih (ter izkazanih) dodanih pravno relevantnih dejstev in okoliščin ob sklepanju dogovora v smislu prisile, zvijače, zmote, ni namreč mogoča ali dopustna nobena (široka) razlaga v korist šibkejše stranke, kot si je to razlagal tožnik. Nobena razlaga namreč ne sme biti v nasprotju z zapisom, če je sklenjen dovolj jasno in določno, kar je, po presoji sodišča prve stopnje, v obravnavanem primeru bilo. Glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, da je potrebno posebej razlagati pogodbeno voljo strank in da je za takšno razlago potrebno uporabiti eno od metod iz argumentacije v pravu. Glede na tako jasna določila dogovora, sodišče prve stopnje drugače kot je, ni moglo razlagati vsebine Dogovora z dne 9. 10. 2020 o ureditvi medsebojnih razmerij in o denarnem nadomestilu, kajti sodišče prve stopnje je zaključilo, da je povsem jasna določba 6. člena Dogovora z dne 9. 10. 2020 v katerem pogodbenika izjavljata, da razen v 1. 2. in 3. členu tega dogovora navedene obveznosti, drug zoper drugega nimata več nobenih zahtevkov iz delovnega razmerja ali v zvezi z delom delavca pri delodajalcu, in se v primeru pravočasne in popolne izpolnitve obveznosti dogovorjene s tem dogovorom, zavezujeta, da drug zoper drugega ne bosta sprožila nikakršnih postopkov (pred pristojnimi inšpekcijskimi organi, sodiščem itd.) s tem zvezi in se s kakršnim koli drugim zahtevkom odpovedujeta. Ta določba je tako jasna in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni potrebna nobena dodatna razlaga takšne določbe iz dogovora. Po zaključku sodišča druge stopnje pa tudi nobena od pravnih argumentacij (tožeča stranka niti ne pove katero od v pritožbi naštetih argumentacij bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti), tudi ne jezikovna razlaga ne more privesti do drugačne razlage te določbe, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. V tem delu je tako sodba sodišča prve stopnje pravilno obrazložena in sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, citirano v točki 8. obrazložitve sodbe.

6. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vsebine zahtevka tožeče stranke in je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da to, da je odškodninski zahtevek tožnik naperil zoper zavarovalnico namreč pomeni, da je bil pred podpisom dogovora seznanjen z obstojem in vsebino zavarovalne pogodbe med toženko in zavarovalnico, to je tudi z določilom o odbitni franšizi (oziroma bi moral biti, vsaj s strani svojega pooblaščenca). Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da ni mogoče slediti tožnikovim trditvam, da se s podpisom poravnave ni odpovedal zahtevkom iz naslova plačila odškodnine iz škodnega dogodka (zneska odbitne franšize), in je v trenutku podpisovanja dogovora moral in mogel vedeti, da bi oziroma bo moral ta znesek terjati od delodajalca. Pritožba v delu, ko navaja, da ta zahtevek ne predstavlja zahtevka, ki bi bil v zvezi z delom tožnika, kljub temu, da je šlo za odškodninsko odgovornost povezano z delovno nezgodo, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zahtevek povezan z zahtevki, povezanimi z delovnim razmerjem. Tožnik se sicer s podpisom sporazuma ni odpovedal zahtevkom iz naslova odškodnine iz škodnega dogodka, to je znesku odbitne franšize, odpovedal pa se mu je z Dogovorom z dne 9. 10. 2020, ker je ta zahtevek povezan z delom delavca pri delodajalcu oziroma, je (kot je navajala toženka) bil v dometu dogovora. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno upoštevati nekih pravnih standardov iz vidika povprečnega delavca in ne pravnega strokovnjaka, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi tožeča stranke. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje štelo določbo 6. člena za povsem jasno in da je takšno določbo v celoti razumel tudi tožnik. Tožeča stranka zato neutemeljeno v pritožbi vztraja, da 6. člen dogovora ni poimensko jasen in določen na način, da bi ga lahko razlagali kot odpoved zahtevku v zvezi s terjatvijo iz naslova odbitne franšize. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek povezan z delom delavca, je prepričljiv in jasen in pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tožbenih trditev tožeče stranke in je v nasprotju z mnenjem iz pritožbe pravilno zaključilo, da se pogodbena stranka lahko veljavno odpove tudi bodočim terjatvam, zato čas njihovega nastanka in dospelost nista pomembna. Relevantno je, da ne gre za kakšno zakonsko pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati, za kar pa v primeru vtoževane terjatve gotovo ne gre. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo za razsojo v tem primeru bistveno, ali je tožnik mogel in moral vedeti za terjatev, ki je predmet tega spora. Ob dejstvu, da je imel tožnik v času sklepanja dogovora že odprto pravdo z zavarovalnico za plačilo celotne odškodnine iz predmetne delovne nezgode, v kateri ga je zastopal pooblaščenec (odvetnik, to je pravni strokovnjak), je moral oziroma bi moral in mogel vedeti in se zavedati, da bo imel v primeru uspeha tudi terjatev do toženke kot delodajalca zaradi odbitne franšize. To, da je odškodninski zahtevek naperil zoper zavarovalnico namreč pomeni, da je bil pred podpisom dogovora seznanjen z obstojem in vsebino zavarovalne pogodbe med toženko in zavarovalnico, to je tudi z določbami o odbitni franšizi (oziroma bi moral biti, vsaj s strani svojega pooblaščenca). Sodišče prve stopnje tako pravilno, ni moglo slediti tožnikovim trditvam, da se s podpisom dogovora ni odpovedal zahtevku iz naslova plačila odškodnine iz škodnega dogodka (zneska odbitne franšize), saj je v trenutku podpisovanja tega dogovora moral in mogel vedeti, da bi oziroma bo moral ta znesek terjati od delodajalca. Tako ni utemeljena pritožba tožeče stranke, ko navaja, da je sodišče to obrazložitev, vsebovano v točki 13. obrazložitve napravilo napačno. Kot že obrazloženo zgoraj je bila vsebina dogovora takšna, da je bila jasna in ni potrebovala nobene posebne pravne razlage in je tako lahko tožnik kot delavec štel, da se s podpisom tega dogovora odpoveduje tudi zahtevku iz naslova odbitne franšize. Nedokazano pa tožeča stranka navaja, da je bil namen sklenitve dogovora samo ureditev situacije v zvezi z neizrabljenim letim dopustom, kar naj bi izhajalo iz uvodnih ugotovitev. Kot že citirano, je določba 6. člena jasna in se z njo tožnik odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom do tožene stranke s podpisom tega dogovora, saj 6. člen jasno določa, da se sedanji pravdni stranki odpovedujeta zahtevkom v zvezi z delom delavca pri delodajalcu in se je s tem tožnik zavezal, da zoper toženo stranko ne bo sprožil nikakršnih postopkov (pred pristojnimi inšpekcijskimi organi, sodiščem itd.) in je s tem jasno navedeno, da se v tej zvezi odpoveduje kakršnim koli drugim zahtevkom. To je, kot je zaključilo sodišče prve stopnje tudi bilo posebej odebeljeno in je tako bilo še bolj razvidno tudi povprečnemu delavcu. Tožnik se je tako odpovedal ne samo zapadlim terjatvam iz tega dogovora, temveč tudi tistim katere bodo šele nastale, kot je to jasno obrazložilo sodišče prve stopnje in to izhaja iz vsebine 6. člena dogovora.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče pravila razlage, in voljo pogodbenih strank povsem izpustilo pri obravnavi zahtevka. Kot že obrazloženo zgoraj je sodišče prve stopnje štelo, da je dogovor jasen in zato ne potrebuje posebne razlage, in sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vsebine odločbe Pdp 274/2010, to je judikata Višjega delovnega in socialnega sodišča in se je pravilno opredelilo, da se ta judikat v dveh ključnih delih dejanskega stanja razlikuje od predmetnega in zato ni primerljiv s tem sporom. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila dikcija tam obravnavanega dogovora res nedoločena (tudi ni bilo zapisano, da sporazum obsega vsa medsebojna razmerja in ni imel zaveze po odpovedi vsem drugim kakršnim koli bodočim zahtevkom), in tožnik v tistem postopku zaradi svojih osebnih lastnosti (sploh ni govoril slovenskega jezika) ni dosegal standarda povprečnega delavca (odrasle, pisne in slovensko govoreče osebe). V obravnavani zadevi pa je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje bila dikcija dogovora bistveno jasnejša pa tudi tožnik dosega standard povprečnega delavca (nasprotno ni bilo zatrjevano). Na podlagi vsega obrazloženega je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dovoljeno (prosto) razpolagal s svojim (predmetnim) zahtevkom in se je pred vložitvijo te tožbe s sklenitvijo dogovora veljavno odpovedal svoji pravici oziroma zahtevku do plačila tako imenovane odbitne franšize. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek v celoti pravilno materialnopravno zavrnilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka meni, da sama kot povprečen delavec ob dogovarjanju in plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust ni imela, niti ni mogla imeti v mislih terjatev, katera ji še gotovo ni bila znana in kateri bi se lahko na podlagi dogovora odpovedal. Kot je obrazloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje kot del dejanskega stanja, kar se pritožbeno ne more izpodbijati (SMV) ugotovilo, da gre v primeru tožnika za povprečnega delavca, to je delavca s povprečnimi osebnimi sposobnostmi, tožnik je dosegel standard povprečnega delavca, določba 6. člena je bila jasna, tožnik se pred podpisom tega dogovora ni poslužil npr. pravne pomoči odvetnika, čeprav ga je v pravdnem postopku glede plačila odškodnine imel in zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Tožnik ni dokazal drugačne vsebine dogovora, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo brez naroka, tožnik ni zahteval izvedbe naroka in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi pisnih dokazov. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo (točka 8. obrazložitve). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Tožena stranka je za odgovor na pritožbo priglasila odvetniške stroške, ki so utemeljeni v Odvetniški tarifi (tar. št. 22 OT in ostale) in ji je sodišče druge stopnje kot potrebne stroške za sestavo odgovora na pritožbo priznalo 250 odvetniških točk, temu je potrebno dodati še 2 % za odvetniške storitve, kar vse skupaj znaša 254 točk, in kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.