Jedro

Pri odstopu terjatve (za razliko od odstopa pogodbe) ni potrebna dolžnikova privolitev. Če ni potrebno, da se dolžnik z odstopom terjatve strinja, pa je vseeno, ali se strinja ali ne. Vendar pa mora biti o odstopu terjatve obveščen, da lahko odstop proti njemu učinkuje.

Izrek

1.Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu potrdi. 2.Tožnika sama trpita stroške pooblaščenkine pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna vrniti prvemu tožniku akceptni nalog št. C 8685117 (prvi odstavek izreka), medtem ko je tožbeni zahtevek na vrnitev akceptnih nalogov št. C 8685118 in št. C 8685119 prvemu tožniku kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek izreka). Pri tem je tožnikoma naložilo povrnitev 12.831,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1998 do plačila (tretji odstavek izreka). Prvi tožnik se je proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu navedene sodbe (tj. proti tistemu delu prvostopne sodbe, glede katerega ni zmagal v sporu) pritožil neposredno (po direktorju A.M.). Uveljavljal je vse pritožbene razloge, ki pa jih ni konkretiziral. To je storil šele v "dodatku k pritožbi", ki pa ga je vložil po preteku pritožbenega roka. Zato sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela prvostopne sodbe naknadne obrazložitve telegramske pritožbe ni upoštevalo. Sicer pa je prvi tožnik predlagal razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve (v razveljavljenem delu) v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasil stroškov pritožbe. Prvi in drugi tožnik pa sta se proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu navedene sodbe (tj. proti tistemu delu prvostopne sodbe, glede katerega nista zmagala v sporu) pritožila tudi po pooblaščenki (odvetnici). Izrečno sta uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala sta razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve (v razveljavljenem delu) v ponovno odločanje oz. spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Pri tem sta priglasila stroške pritožbe. Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki pa nanju ni odgovorila. Pritožbeno sodišče je glede na določbo 1. odstavka 498. čl. "novega" ZPP (ZPP/99) postopek nadaljevalo po določbah "starega" ZPP (ZPP/77). Pritožbi nista utemeljeni (kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo v odgovorih na posamezne bistvene pritožbene navedbe). 1.) Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe (v drugem odstavku na šesti strani) pojasnilo, da "ni osnove za trditev, da bi pravna podlaga akceptnega naloga št. C 8685119 odpadla". Prav tako pa je pojasnilo, da "ni razloga, da bi tožena stranka v zavarovanje plačila preostanka vrednosti blaga (manjšega dela) obdržala kar dva akceptna naloga, ....... . S plačilom v višini 21,947.338,92 SIT je namreč pravna podlaga za enega od teh" (tj. od prej omenjenih dveh) "akceptnih nalogov odpadla" (in to za akceptni nalog št. C 8685117, za katerega je prvostopno sodišče razsodilo, da ga je tožena stranka dolžna vrniti prvemu tožniku). Iz navedenega izhaja, da tožena stranka ni (bila) dolžna vrniti akceptnih nalogov št. C 8685119 in št. C 8685118, saj zanju pravna podlaga še ni odpadla. To pa pomeni, da izrek izpodbijane sodbe ni v nasprotju z njenimi razlogi in da torej ni podana zatrjevana absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. čl. ZPP/77. 2.) Iz "obvestila o odstopu terjatve" z dne 7.8.1997 (priloga A6) naj bi izhajalo, da je bila tožena stranka seznanjena z odstopom terjatve, da pa ni ničesar ukrenila, kar naj bi pomenilo, da se je z odstopom strinjala. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za odstop pogodbe, ko bi bila po 2. odstavku 145. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) potrebna privolitev druge (tožene) stranke, ampak gre za odstop terjatve, ko po 1. odstavku 438. čl. ZOR dolžnikova privolitev ni potrebna. Če pa privolitev ni potrebna, je vseeno, ali se dolžnik z odstopom strinja ali ne. Da bi odstop terjatve proti njemu učinkoval, ga je namreč potrebno le obvestiti o odstopu. 3.) Odvetnica A.Š. naj bi bila veljavno pooblaščena za podpis pogodbe o odstopu terjatve z dne 7.8.1997 (priloga A8) za R.D. S.p.A. iz Italije, vendar tožeča stranka tekom postopka ni izkazala njenega pooblastila za zastopanje po 2. odstavku 84. čl. ZOR. 4.) Pooblastilo (volja zastopanega) naj bi izhajalo iz dejstva, da je pogodbo o odstopu terjatve z dne 7.8.1997 podpisal in ožigosal tudi odstopnik (R.D. S.p.A.), vendar pri tem ne gre za odločilno dejstvo, saj je tudi pravilno (obojestransko) podpisana pogodba lahko navidezna. 5.) Tožnika sta zatrjevala, da bi "upnik" R.D. S.p.A. v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Ig ... lahko umaknil predlog za izvršbo (priloga C1) za terjatve po računih, ki jih je odstopil prvemu tožniku. Vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi to tudi dejansko storil, čeprav bi bilo to glede na časovno sosledje (ko je bil po "sklenitvi" pogodbe o odstopu terjatve z dne 7.8.1997 dne 18.3.1998 vložen izvršilni predlog) logično. 6.) Prvi tožnik je s tem v zvezi k dodatku k telegramski pritožbi priložil izjavo odstopnika z dne 2.7.1998 (priloga A25) in njegovo vlogo (prilogi A26 in A27), ki pa ju sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe ni upoštevalo, saj (pri)tožnika nista izkazala (tega niti nista zatrjevala), da ju nista mogla predložiti do konca glavne obravnave na prvi stopnji (prvi odstavek 496.a člena ZPP/77). Sicer pa niti izjava niti vloga odstopnika (v italijanskem jeziku in v neoverjenem prevodu v slovenski jezik) nista bili naslovljeni na izvršilno sodišče, da bi bili lahko sploh upoštevni kot dokaz za pritožbene navedbe prvega in drugega tožnika v zvezi z izvršilnim postopkom odstopnika proti toženi stranki. 7.) Nagib, iz katerega je bila sklenjena sporna pogodba (o odstopu terjatve), ne vpliva na njeno veljavnost (1. odstavek 53. čl. ZOR), kar pomeni, da (za razliko od podlage, razloga) ni pravno upošteven. Sicer pa iz 3. člena pogodbe (priloga A8) celo izhaja, da naj bi šlo za "brezplačen" odstop terjatve (gl. 3. odstavek 53. čl. ZOR). Za razliko od nagiba pa je podlaga (razlog) pogodbe o odstopu terjatve pravno upoštevna (1. odstavek 51. čl. ZOR). Vendar pa sta tožnika šele v pritožbi zatrjevala, da naj bi bila podlaga sporne pogodbe delno poplačilo dolga tožene stranke, pri čemer naj bi se "odstopljena terjatev kasneje kompenzirala med strankami skozi količinske popuste". Tako gre pri pojasnjevanju podlage sporne pogodbe za navajanje nedovoljenih pritožbenih novot, saj (pri)tožnika nista izkazala (tega niti nista zatrjevala), da omenjenih dejstev nista mogla navesti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 496.a člena ZPP/77). 8.) Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo (ko je ugotovilo, da ni odpadla pravna podlaga akceptnih nalogov št. C 8685118 in št. C 8685119). Ker sodišče prve stopnje pri tem tudi ni zagrešilo zatrjevane (ne katere druge uradoma upoštevne absolutne bistvene) postopkovne kršitve, je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu potrdilo (1. točka izreka). Prav tako v stroškovnem delu (1. točka izreka). 9.) Iz pooblastil v spisu (prilogi A2 in A3) izhaja, da tožnika pravic pooblaščenke (odvetnice A.Š.) nista omejila z izključitvijo prenosa pooblastila na substituta (4. točka 1. odstavka 95. čl. ZPP/77). Zato je utemeljeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da stroški odsotnosti pooblaščenke tožnikov iz pisarne in njenega potovanja iz Sežane v Ljubljano, kjer so na sedežu sodišča tudi drugi odvetniki, niso bili potrebni stroški po 155. čl. ZPP/77. 10.) Na podlagi 1. odst. 10. čl. Odvetniške tarife (OT) pripada odvetniku, ki zastopa več strank v istem postopku (v gospodarskih sporih) za vsako nadaljnjo obravnavano stranko 50% povišek na skupno ceno storitve. Vendar pa ji na podlagi 11. čl. OT za vsako nadaljnjo obravnavano stranko pripada le 10% povišek na skupno ceno storitve, če stranki - tožnika (tako kot v obravnavanem primeru) uveljavljata pravico iz iste dejanske in pravne podlage. Sicer pa uporaba navedenih določb OT v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj iz podatkov spisa (niti iz vloženega stroškovnika) ne izhaja, da bi pooblaščenka tožnikov uveljavljala povišek zaradi zastopanja več strank, da bi ji ga sodišče lahko priznalo v okviru sicer specificiranega števila točk. 11.) Ker je tožeča stranka uspela le z eno tretjino svojega tožbenega zahtevka (tožena stranka je namreč dolžna vrniti le enega od treh akceptnih nalogov), je tudi upravičena le do povračila ene tretjine (potrebnih) pravdnih stroškov. 12.) Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77 sklenilo, da sama trpi stroške pritožbe, ki jo je vložila po pooblaščeni odvetnici (2. točka izreka).