Jedro

Opozarjanje na po mnenju predlagateljice zmotne razloge Višjega sodišča v Kopru, ko je presojalo utemeljenost njene pritožbe, kateri je Višje sodišče v Kopru celo ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ne zadosti pravnemu standardu „drugega tehtnega razloga“ za delegacijo pristojnosti. Z uveljavljanimi razlogi predlagateljica ne uspe izkazati dvoma v objektivno nepristranskost celotnega Višjega sodišča v Kopru. Ker navedbe predloga ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče je na podlagi dednega dogovora udeleženk izdalo delni sklep o dedovanju, s katerim je odločilo o dedovanju avtomobila. Kasneje je izdalo vmesni sklep, s katerim je ugotovilo, da so dedinje po pokojnem zapustniku naslednje: N. Š., M. Š., Š. Š., Z. G. in V. Š. Zoper ta sklep se je pritožila tudi Z. G. Višje sodišče v Kopru je sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Menilo je, da ob smiselni uporabi 315. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni pogojev za izdajo vmesnega sklepa. V obrazložitvi je tudi zavzelo stališče, da je Z. G. sprejela dedovanje in je dedinja. Sodišče prve stopnje je nato za različne nepremičnine izdalo tri sklepe o napotitvi na pravdo, s katerimi je v eni zadevi napotilo na pravdo Z. G., v drugih dveh sklepih pa druge dedinje zoper njo.

2. Zoper vse sklepe o napotitvi na pravdo je Z. G. vložila pritožbe in predloge za delegacijo po 67. členu ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da je dedinja, saj ni podala oblične izjave, da dediščino sprejema, vse do konca glavne obravnave pa se lahko dedovanju odpove, kar je tudi že storila. Nasprotuje razlogom sodišča, da je s tem, ko se je strinjala z dogovorom v zvezi z dedovanjem avtomobila, sprejela dediščino v celoti. Za odločanje o pritožbah predlaga delegacijo pristojnosti, ker je Višje sodišče v Kopru ob odločanju o pritožbi zoper vmesni sklep odločilo preko svojih pristojnosti s tem, ko je še pred zaključkom zapuščinskega postopka oziroma še preden je znan obseg dediščine zavzelo stališče, da je dedinja. Takšen zaključek je po njenem mnenju preuranjen. Sodišče prve stopnje je nato sledilo zmotnemu stališču sodišča druge stopnje in tako Z. G. napotilo na pravdo. Zaradi navedenega dvomi v objektivno nepristranskost Višjega sodišča v Kopru in predlaga, da o pritožbah odloči drugo stvarno pristojno (višje) sodišče. 3. Predlog ni utemeljen.

4. Določilo 23. člena Ustave predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju o konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanja procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

5. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. 6. Opozarjanje na po mnenju predlagateljice zmotne razloge Višjega sodišča v Kopru, ko je presojalo utemeljenost njene pritožbe, kateri je Višje sodišče v Kopru celo ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ne zadosti pravnemu standardu „drugega tehtnega razloga“ za delegacijo pristojnosti. Z uveljavljanimi razlogi predlagateljica ne uspe izkazati dvoma v objektivno nepristranskost celotnega Višjega sodišča v Kopru. Ker navedbe predloga ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.