Jedro

Tudi pravdno sodišče mora pri odločanju o stroških postopka zavarovanja uporabiti določbe ZIZ o izvršilnih stroških, to je 38. člen ZIZ, smiselno pa tudi pravila pravdnega postopka (15. člen ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 3 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe (točka 1 in 2 izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške v znesku 197,48 EUR v zvezi z začasno odredbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka roka za njihovo plačilo po odločbi sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka 3 izreka sklepa).

Tožena stranka je zoper sklep, in sicer zoper izrek o stroških vložila ugovor, ki pa je glede na vsebino pritožba zoper sklep o stroških. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Meni, da je izrek o stroških preuranjen in da bi moralo sodišče odločitev o stroških pridržati do končne odločitve v predmetni zadevi. Kot tožnica je v zadevi P 665/2011 zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnine v k.o. T. in k.o. O. v., tožeča stranka pa je 21. 11. 2011 vložila nasprotno tožbo P 831/2011. Dejstvo je, da je med pravdnima strankama v teku spor, katerega izid je negotov, prepričana pa je, da obstoji velika verjetnost, da bo s tožbo uspela. Tožena stranka navaja, da kljub temu, da nujno potrebuje denar za preživetje, da sedaj živi pri starših, ki jo delno vzdržujejo in da torej ni res, da se ji z izdajo začasne odredbe ne povzroča škoda, ne bo prodajala nepremičnin, ki so predmet te pravde, vse do dokončne odločitve v tem sporu. Zato bi sodišče moralo glede izreka o stroških počakati do dokončne odločitve v predmetni zadevi, ne pa da je odločilo, da mora tožena stranka že pred tem trpeti stroške začasne odredbe, katere ni z ničemer povzročila. Sodišče je tako pri izdaji sklepa glede stroškov napačno uporabilo šesti odstavek 163. člena ZPP, ker je v konkretnem primeru pravica do povračila stroškov zagotovo odvisna od odločbe o glavni stvari. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane 3. točke izreka sklepa ter pridržanje odločitve o stroških do dokončne odločitve o predmetni zadevi.

Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku zavarovanja se določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno (239. člen ZIZ). Ker v delu ZIZ, kjer je urejeno zavarovanje (tretji del), ni določeno drugače, mora sodišče, ko odloča o stroških postopka zavarovanja uporabiti določbe ZIZ o izvršbi, torej določbe o izvršilnih stroških. Te določbe mora uporabiti tudi pravdno sodišče, ko odloča o stroških o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, kot je v tem primeru. O stroških mora torej odločiti po načelih, ki jih vsebuje 38. člen ZIZ, smiselno pa tudi po pravilih pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Sprejem izpodbijane odločitve je sodišču prve stopnje tako narekovalo ne le določilo 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki ga je navedlo v obrazložitvi, temveč tudi določilo 5. odstavka 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ, po katerem mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za zavarovanje. Očitek, da je odločitev o stroških preuranjena, ni utemeljen. Pred morebitno škodo, ki bi ji nastala zaradi morebiti neutemeljene začasne odredbe, pa pritožnico varuje določba 279. člena ZIZ, kar ji je glede na vsebino pritožbe znano. Po tej določbi ima namreč dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, ali je upnik ni opravičil. Zgolj ocena pritožnice, da bi v konkretnem primeru šele v pravdi in kasneje v izvršbi prišla do povračila stroškov (škode) zaradi neutemeljene začasne odredbe, na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ni izdalo na podlagi 6. odstavka 163. člena ZPP, kot meni pritožnica z navedbo, da je to določbo sodišče napačno uporabilo, saj ni odločalo o pravdnih stroških, pač pa o stroških postopka zavarovanja, ki teče tekom že prej uvedenega pravdnega postopka.

Ker ni podan pritožbeni razlog, zaradi katerega je bila vložena pritožba, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Tožena stranka mora sam kriti svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela in ji torej stroški niso bili neutemeljeno povzročeni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 38. člena in 15. členom ZIZ). Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni stroški postopka, z njimi pa tožeča stranka tudi ni pripomogla k rešitvi pritožbe, zato mora svoje pritožbene stroške prav tako sama kriti (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter v zvezi s petim odstavkom 38. člena ZIZ in 15. členom ZIZ).