Jedro

Napačna navedba v obrazložitvi sodbe o tem, kdo je predlagal izvedbo nekega dokaza, ne predstavlja odločilnega dejstva, zato ne gre za bistveno kršitev postopka "precejšnjega nasprotja s seboj" po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obsojenega Š.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti kot prvostopnega sodišča sta bila obsojenca Š.S. in M.G. spoznana za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ in obsojena vsak na šest let zapora. Obema obsojencema je bil vštet v izrečeno kazen pripor, in sicer Š.S. od 24.12.1996 dalje. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo deloma ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega M.G. in prvostopno sodbo v izreku o kazni spremenilo tako, da je temu obsojencu kazen znižalo na pet let zapora, pritožbo zagovornika obsojenega Š.S. pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec Š.S. je 24.3.1998 vložil neposredno na Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da Vrhovno sodišče opravi obravnavo in obsojenca obvesti o obravnavi.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je prejelo Okrožno sodišče v Murski Soboti 12.3.1998, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in po 427. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevi obsojenca in zagovornika za varstvo zakonitosti navaja, da oba uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja svoj zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Napada prvostopno dokazno oceno, po kateri mu dokazovanje alibija ni uspelo. Trdi, da je pravilno identificiral osebe, ki so se v času ropa v banko nahajale skupaj z njim v savni hotela D. Časovni zamik šestih mesecev po mnenju vložnika dejstva, da se navedeni gostje savne obsojenca niso spomnili, ni mogoče tolmačiti njemu v škodo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojeni Š.S. s temi izvajanji napada v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na izvedene dokaze v rednem postopku pa s temi navedbami tudi ni uspel vzbuditi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, zato ni podlage za uporabo 427. člena ZKP. Vložnikovo nakazovanje, da je imel soobsojenec G. motiv, da se mu maščuje zaradi nekega dekleta, kar naj bi potrdila priča A.M., katere izpovedbo pa je prvostopno sodišče ocenilo kot dogovor z vložnikom, je prav tako nestrinjanje s prvostopno dokazno oceno v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki prav tako ne daje podlage za precejšen dvom v prvostopne dejanske zaključke. O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče na seji brez navzočnosti strank, zato predlog vložnika, da ga Vrhovno sodišče obvesti o seji, na kateri se bo obravnavala njegova zahteva, nima podlage v veljavnem ZKP.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in trdi, da je ta kršitev podana glede na to, da se del zagovora pripisuje soobsojencu. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem očitkom, da je prvostopno sodišče na dveh mestih v obrazložitvi napadene sodbe navedlo, "da je dokaz predlagal drugi obdolženec, kot ga dejansko je, s tem pa je sodišče pri obrazložitvi sodbe prišlo v nasprotje med obrazložitvijo razlogov, ki so z njo nasprotni", ocenilo da navedeni pritožbeni razlog ni podan, ker je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP podana le tedaj, če gre za razloge o odločilnih dejstvih. Napačna navedba v obrazložitvi sodbe o tem, kdo je predlagal izvedbo nekega dokaza, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni odločilnega dejstva. Vrhovno sodišče gornje razloge o tem, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, v celoti sprejema, zato zagovornik obsojenca v tej smeri s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha. Prav tako zagovornik neutemeljeno opira svojo zahtevo za varstvo zakonitosti na uporabo določbe 427. člena ZKP. Navaja, da obsodilna sodba temelji na prvem priznanju soobsojenca, čeprav je bila prvotna sodba zaradi dvomov v pritožbenem postopku razveljavljena, pa ga prvostopno sodišče ponovno jemlje kot resnično, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče, čeprav je bilo to priznanje preklicano. Ob prvem priznanju obsojeni M.G. ni povedal nobenih takih podrobnosti, kot to sicer sodišče obrazlaga na 10. strani prvostopne sodbe, ki bi povezovali obsojenega Š.S. z dejanjem. Sklicevanje na nelogičnost zagovora soobsojenega G. in na različne variante, kdo naj bi bil pri dejanju udeležen, kot jih navaja obsojeni G., tudi v poznejših izjavah po pravnomočnosti sodbe Vrhovnemu sodišču niso vzbudile precejšnjega dvoma v dokazno oceno sodišča v ponovljenem sojenju.

Glede na povedano je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP, ob ugotovitvi, da nobeden od razlogov, uveljavljanih v zahtevah za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika, ni podan, oziroma ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zavrnilo obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni.