Jedro

Dostop do javne ceste je zagotovljen s predvideno izgradnjo priključka na obstoječo javno cesto (dokazuje ga pogodba o opremljanju), zato stanje obstoječe javne ceste, na katero se bodo priključili načrtovani objekti, na izdajo gradbenega dovoljenja ne more imeti vpliva.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnic za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo gospodarski družbi A. d.o.o. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo petih stanovanjsko-turističnih hiš na zemljišču s parc. št. 64/6, k.o. ... Objekti imajo dostop do javne ceste in javne prometne ureditve preko nove ceste „Med astrami“, ki je predvidena za dvosmerni promet in ima obojestranski pločnik ter bo potekala deloma po obstoječi javni poti št. 813150 - „Fiesa“ v skupni dolžini približno 124 m. V obrazložitvi izpodbijane odločbe Upravna enota Piran glede problematike dostopa do predvidenih objektov pojasnjuje, da se pripombe tožnic nanašajo na priključevanje predvidene ceste na obstoječo javno cesto, o čemer pa upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne odloča. Za izgradnjo in priključitev novo zgrajene ceste na obstoječo javno cesto, ob kateri leži počitniški dom tožnic, ureja pred tem izdano gradbeno dovoljenje št. 351-62/2009-20 z dne 21. 8. 2009, ki je postalo pravnomočno dne 17. 9. 2009. V tem postopku sta kot stranski udeleženki sodelovali tudi tožnici. Ker iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 102/2004 s spremembami; v nadaljevanju: ZGO-1), je prvostopni organ zahtevi investitorja ugodil ter izdal gradbeno dovoljenje.

Zoper izpodbijano odločbo sta tožnici vložili pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-527/2009-8-MP z dne 14. 9. 2010 zavrnjena. V obrazložitvi odločbe ministrstvo ugotavlja, da je za tožnici sporna izdaja gradbenega dovoljenja zaradi vprašanja ustreznosti priključitve predvidenih objektov na javno cestno omrežje. Po presoji pritožbenega organa ima investitor dostop do javne ceste zagotovljen. Občina Piran je namreč z investitorjem sklenila pogodbo o opremljanju št. 478-16/2009 z dne 31. 3. 2009, ki med drugim rešuje problem gradnje ceste „Med astrami“ od priključka obstoječe ceste v dolžini približno 124 m. Za gradnjo predvidene ceste je bilo investitorju izdano gradbeno dovoljenje, pristojni občinski upravni organ za ceste pa je za projektne rešitve, ki obravnavajo gradnjo ceste in priključitev na obstoječo cesto, izdal soglasje št. 3711-16/2009-2 z dne 11. 6. 2009, za izvedbo treh priključkov na javno pot št. 813150 - „Fiesa“ pa je pristojni občinski organ podal tudi soglasje št. 3711-223/20089-4 z dne 27. 10. 2009. S tem je po mnenju ministrstva zadoščeno pogoju iz 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v povezavi z določbo 32. člena Zazidalnega načrta, upoštevaje predvideno faznost gradnje. Ker so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, je po mnenju ministrstva pravilna odločitev prvostopnega organa, da se investitorju izda gradbeno dovoljenje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na neprimerno urejen dostop do petih stanovanjsko-turističnih objektov investitorja, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da lahko stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoje pravice in pravne koristi v okviru pogojev, ki jih določajo prostorski izvedbeni akti oz. v okviru izpolnjevanja javno pravnih pogojev, ki se nanašajo neposredno na kršitev njegovih pravic. Glede vprašanja ustreznosti projektnih rešitev pri predvideni priključitvi novogradnje na javno cestno omrežje pa ministrstvo pojasnjuje, da je občina v okviru svoje pristojnosti upravljanja z javnimi površinami dolžna varovati javni interes. Stranski udeleženci zato v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot uporabniki določenih javnih površin ne varujejo svojih pravic oz. pravnih koristi, saj te površine niso v njihovi lasti, kot uporabniki teh površina pa imajo le dejanski interes, tega pa upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni dolžan varovati. Ker ureditev javne ceste „Fiesa“ ni predmet tega postopka, tožnici z ugovori v tem delu ne moreta uspeti.

V tožbi tožnici izpodbijani odločbi nasprotujeta ter navajata, da ta posega v njune pravice, saj sta lastnici počitniškega objekta v Fiesi, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 62, k.o. ..., ki je od trase javne ceste št. 813150 - „Fiesa“ oddaljen le od 1 do 2 m in je višinsko ločen od javne poti z opornim zidom višine 3 m. Tožnici gradbenemu dovoljenju nasprotujeta, ker menita, da pri njegovi izdaji ni bila upoštevana ureditev javne poti, ki je na mestih, kjer ni predvidena obnova, široka le 2,5 m ter na obeh straneh posega na sosednja zemljišča, omejena pa je tudi s podpornimi zidovi, kar onemogoča normalen dostop gradbeni mehanizaciji v času gradnje, onemogočen pa bo tudi kasnejši dostop stanovalcev do zgrajenih objektov. Ker se na javno pot „Fiesa“ priključuje tudi novo zgrajena cesta, ki je namenjena dostopu do petih stanovanjsko-turističnih objektov, za gradnjo katerih je bilo investitorici izdano gradbeno dovoljenje, bi po mnenju tožnic morala biti javna pot „Fiesa“ v celoti in ne zgolj deloma obnovljena. Omenjena javna pot namreč v stanju, v kakršnem se nahaja, ne more vzdržati obremenitev, ki bodo nastale zaradi izgradnje in uporabe novih objektov. Izpodbijana odločba pa po mnenju tožnic tudi ni izvršljiva, saj bi z njeno izvršitvijo tožnicama nastala škoda, škoda pa bi lahko nastala tudi tretjim. Cesta namreč ogroža zdravje otrok, ki letujejo v počitniških objektih v lasti tožnic. Pri izdaji gradbenega dovoljenja po mnenju tožnic niso bili upoštevani zakonski in podzakonski predpisi (določbe Zakona o varnosti cestnega prometa, Pravilnika o projektiranju cest ter Pravilnika o cestnih priključkih na javne ceste). Po njunem mnenju bi moral gradbeni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja od investitorja zahtevati, da uredi dostop do lokacije gradnje z lokalne ceste LC 312201, investitor pa bi moral urediti tudi križišče. Pred izdajo izpodbijane odločbe bi zato bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje še za izvedbo druge faze javne ceste. Ker upravni organ v postopku ni ugotavljal, ali je gradbeno dovoljenje za gradnjo nove ceste v skladu z določbami veljavnega zazidalnega načrta, izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena, zato se odločbe v tem delu tudi ne da preizkusiti. Glede na obrazloženo tožnici sodišču predlaga, ta tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči, da se v okviru toleranc zazidalnega načrta najde rešitev, da se javna cesta odmakne od objekta v lasti tožnic ali pa odloči, da se javna cesta prestavi na drugo lokacijo. Podrejeno pa sodišču predlagata, da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, razvidne iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Investitorica objektov družba A., v odgovoru na tožbo opozarja, da v tožbi navedena tožena stranka ni pasivno legitimirana v upravnem sporu, saj ta ni ne pravna oseba in ne organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja na prvi stopnji končan. Kdo je v upravnem sporu toženec, določa peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1). Ker tožnici v tožbi kot toženca navajata Republiko Slovenijo, Upravno enoto Piran, to pomeni, da je tožena stranko v tej zadevi upravni organ, ki je odločal na prvi stopnji, ta pa po navedeni določbi ZUS-1 ne more biti tožena stranka. Iz navedenega razloga je po mnenju prizadete stranke treba tožbo kot nedopustno zavreči. Ne glede na navedeno pa je upravni organ po mnenju prizadete stranke v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je investitor izpolnil pogoj minimalne komunalne oskrbe iz 7. alineje prvega odstavka 66. člena ZGO-1 v povezavi z 32. členom veljavnega zazidalnega načrta. Kot še dodaja, pa se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne presoja ustreznosti in varnosti občinskih cest ter možnosti gradnje novih priključkov na javno cesto, saj o tem presoja pristojen občinski upravni organ kot soglasodajalec, ta pa je v obravnavani zadevi k predvidenim posegom v prostor tudi izdal potrebna soglasja. Za odpravo zatrjevanih pomanjkljivosti javne poti bi bilo treba po mnenju prizadete stranke poskrbeti z ustrezno prometno signalizacijo, kar pa ni predmet presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Glede ugovora pasivne legitimacije, ki ga v odgovoru na tožbo uveljavlja prizadeta stranka, sodišče pojasnjuje, da sta tožnici v tožbi kot toženko v skladu z določilom petega odstavka 17. člena ZUS-1 pravilno navedli Republiko Slovenijo. Nepravilna navedba organa, ki zastopa toženca (Upravne enote Piran namesto Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije), pa ne pomeni takšne nepravilnosti, zaradi katere tožbe po vsebini ne bi bilo mogoče obravnavati.

V obravnavani zadevi tožnici izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo petih stanovanjsko-turističnih objektov na zemljišču s parc. št. 64/6, k.o. ..., nasprotujeta, ker menita, da bi morala biti izdaja izpodbijanega gradbenega dovoljenja pogojena s predhodno ureditvijo občinske javne ceste št. 813150 - „Fiesa“, na katero se bo priključila cesta, ki bo načrtovanim objektom investitorja zagotovila dostop do obstoječe javne ceste.

Kot sta pravilno pojasnila že upravna organa, je po zakonu eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nov objekt tudi zagotovitev minimalne komunalne oskrbe objekta, ki med drugim zajema zagotovitev dostopa do javne ceste (7. alineja prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZGO-1). V primeru, če se minimalna komunalna oskrba zagotavlja tako, da se objekt, ki je predmet nameravane gradnje, priključuje na omrežje gospodarske javne infrastrukture, se kot dokazilo za to oskrbo šteje pogodba o opremljanju, če se v skladu z njo sočasno z gradnjo zagotavlja opremljanje zemljišča s to infrastrukturo in iz katere izhaja tudi način, kako mora investitor izvesti priključek na to infrastrukturo (2. točka tretjega odstavka 66. člena ZGO-1).

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil pogodbo o opremljanju št. 478-16/2009 z dne 31. 3. 2009, sklenjeno z Občino Piran, v kateri se je investitor zavezal, da bo za namen izgradnje petih stanovanjsko-turističnih objektov na zemljišču s parc. št. 64/6, k.o. ..., od priključka obstoječe ceste zgradil v pogodbi navedeno javno komunalno infrastrukturo, ki bo med drugim zajemala tudi Cesto med astrami v Fiesi v dolžni približno 124 m s potrebno kanalizacijo in odvodnjavanjem. Zakon izdajo gradbenega dovoljenja pogojuje z dostopom objekta do javne ceste. Ker je ta dostop v obravnavani zadevi po ugotovitvi sodišča zagotovljen s predvideno izgradnjo priključka na obstoječo javno cesto (dokazuje ga pogodba o opremljanju), stanje obstoječe javne ceste, na katero se bodo priključili načrtovani objekti, na izdajo gradbenega dovoljenja ne more imeti vpliva. Glede na navedeno ter upoštevaje dejstvo, da je investitor za gradnjo priključka na javno cesto pridobil potrebno soglasje občinskega organa, je upravni organ tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je investitorju izdal gradbeno dovoljenje, potem ko je ugotovil, da so izpolnjeni tudi drugi za izdajo gradbenega dovoljenja predpisani pogoji.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi zaradi povečane obremenitve obstoječe javne poti lahko tožnicama nastala škoda, pa sodišče pojasnjuje, da lahko v primeru nastale škode, ki bi bila posledica neustrezno urejene oz. vzdrževane javne ceste, stranki od pristojnega upravljavca ceste po splošnih pravilih obligacijskega prava zahtevata le povračilo škode (95. in 96. člen Zakona o cestah, Ur. l. RS, št. 109/2010), v postopku odločanja o zahtevani izdaji gradbenega dovoljenja pa tožnici tega ugovora ne moreta uspešno uveljavljati. Ker lahko stranski udeleženci v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja varujejo le svoje pravno varovane pravice in pravne koristi, enako pa velja tudi v postopkih pred upravnim sodiščem, tožnici v postopku ne moreta uspeti z ugovori, ki ne zadevajo njune pač pa splošne koristi (ureditev javnih prometnih površin) oz. se nanašajo na koristi tretjih oseb (otrok, ki letujejo v njunem počitniškem objektu).

Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnic za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.