Jedro

Izjava prosilca je nasprotujoča v bistvenih elementih glede razlogov za zapustitev izvorne države.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik 16. 9. 2003 podal prošnjo za priznanje azila in navedel, da je bil v času vojne na Kosovu in da se ni bojeval na nobeni strani. V času vojne je njegova družina pomagala albanskim vojakom z raznimi sredstvi, srbski vojaki so to odkrili in jih izselili. Do konca vojne so živeli v drugi hiši, po koncu vojne pa so videli, da so se v njihovo hišo vselili drugi neznani Albanci. Ti so jih odgnali z orožjem in tožnika tudi pretepli, zaradi groženj je zapustil izvorno državo skupaj z družino. Na zaslišanju je tožnik povedal, da je po narodnosti Rom in muslimanske veroizpovedi. S strani Srbov med vojno ni imel nobenih težav in se ni odzival na njihova vabila, z Albanci pa so se začele težave po vojni, ko so se naselili v hiši bratranca. Tožnika so dvakrat poskušali povoziti z avtomobilom in Albanec, ki se je naselil v hišo bratranca, je skupaj s še dvema neznanima osebama tožnika odvlekel v neko hišo, kjer so ga mučili. Po tem dogodku je živel v A eno leto pri sestri. Mama in oče sta ostala v B in nikoli nista nikamor odšla, če bi odšla, bi njihovo hišo takoj zasedli tuji ljudje. V B se je vrnil konec leta 2000, Kosova ni zapustil do leta 2003, ker ni želel pustiti staršev samih. Tožnik je bil med zaslišanjem večkrat soočen z izjavami, ki jih podal pri podaji prošnje in so nasprotne izjavam, ki jih podal na zaslišanju. Te kontradiktornosti je tožnik pojasnil in povedal, da izjava na vlogi ni njegova in da prevajalec ni prevajal kar je on povedal ter da ga ni poslušal kaj govori. Tožena stranka je na zaslišanje kot pričo povabila AA, ki je povedal, da se tožnika spominja in je bil prisoten ob sprejemu njegove prošnje za azil. Ob sprejemu prošnje je prevajal točno to, kar je tožnik dobesedno govoril, nič več in nič manj. Tožnik je pri tem dodal, da dopušča možnost nerazumevanja. Tožena stranka nadalje navaja, da je o tožnikovi prošnji odločila z odločbo 11. 2. 2004, odločba pa je bila na podlagi sodbe opr. št. U 510/2004 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Tožena stranka je ponovno odločila 8. 12. 2004 in ponovno zavrnila prošnje za azil, s sodbo opr. št. U 71/2005 pa je bilo tožbi tožnika ugodeno in je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Ponovna odločba je bila izdana 15. 3. 2005, tudi ta je bila odpravljena s sodbo opr. št. U 696/2005. Toženi stranki je bilo s to sodbo naloženo, da uporabi najbolj ažurne informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi ter v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov presodi tiste okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil. Tožena stranka ugotavlja, da so izjave tožnika močno kontradiktorne in da so zaradi tega podani zadostni razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Tožnik je pri podaji vloge povedal, da je v času vojne njegova družina pomagala albanskim vojakom in da so jih zaradi tega srbski vojaki odkrili in izselili iz hiše. Ko naj bi se po vojni poskušali vrniti v svojo hišo, so v njej živeli drugi Albanci, ki so jih z orožjem odgnali in prosilca pretepli. Zaradi tega je tožnik in njegova družina zapustila izvorno državo. Na zaslišanju pa je tožnik povedal, da je med vojno dobival pozive tako s strani Srbov kot tudi Albancev, pripadnikov OVK, da se jim pridruži. S Srbi naj ne bi imel težav, imel pa naj bi jih z Albanci, ki so se vselili v bratrančevo hišo. Na zaslišanju pa je tožnik povedal, da takšne izjave zagotovo ni podal in da sta mama in oče ostala v hiši v Prištini in da nikamor nista odšla, ker bi v nasprotnem primeru hišo zasedli tuje ljudje. Ko je bil tožnik soočen z kontradiktornimi izjavami in sicer, da je pri podaji vloge povedal, da je cela njegova družina zapustila matično državo, je tožnik ponovil, da niso nikoli zapustili svoje hiše ter da je prevajalec po svoje prevajal in ga ni poslušal kaj je povedal. Izjavil naj bi namreč samo, da sta starša dobila turistični vizum za Nemčijo vendar nista odšla nikamor. Nadalje tožena stranka navaja, da je iz tožnikove prošnje razvidno pri rubriki "člani družine, ki živijo izven matične države", da je tožnik navedel, da njegova mati in oče živita v Nemčiji in sicer od leta 2003. Pod rubriko "bližnji člani družine, ki trenutno živijo v matični državi" pa je tožnik navedel samo svojo sestro. Tožena stranka pri tem navaja, da bi v primeru, da bi bila tožnikova izjava na zaslišanju, da je pri podaji vloge povedal, da sta starša imela le turistični vizum za Nemčijo, vendar sta ostala v matični državi, resnična, uradna oseba, ki je vodila sprejem vloge, zagotovo ne bi mame in očeta vpisala pod rubriko članov družine, ki živijo izven matične države. Pri tej rubriki je namreč potrebno prosilcu za azil postaviti več podvprašanj in sicer od katerega leta je sorodnik, ki ga navaja, v tujini, kakšen status ima ter v katerem mestu živi. Glede na to, da je iz vloge očitno, da so bila ta navedena vprašanja tožniku postavljena, tako za mater kot za očeta, saj je povedal, da sta v Nemčijo prišla leta 2003 ter da živita v mestu C, je povsem izključena možnost nesporazuma. V nasprotju s tem, pa je tožnik povedal na zaslišanju, da starša živita na Kosovu ter da zanju skrbi sestra. Tožena stranka navaja, da iz tožnikove prošnje za azil ter njegove izjave na zaslišanju izhaja, da sta obe med seboj kontradiktorni v bistvenih elementih tožnikove zgodbe. Tožnik je bil z lastnimi nasprotujočimi si izjavami soočen, tožena stranka je tudi zaslišala prevajalca, s pomočjo katerega je bila podana prošnja za azil. Izjavi tožnika pri podaji prošnje in na zaslišanju sta si tako močno nasprotujoči in prihaja do tolikšnih kontradiktornosti, da je nemogoče krivdo za to valiti na prevajalca. Tožena stranka pri tem poudarja, da je prevajalec navedel, da je na zaslišanju razumel tako prevajalko kot prosilca in da stvari, ki so bile izrečene, so bile enostavne in jih ni težko prevajati. Tožena stranka tudi navaja, da so izjave v določenih delih nelogične in sicer, ko je tožnik povedal, da Kosova ni zapustil do novembra 2003, ker ni želel pustiti staršev samih, na istem zaslišanju pa je povedal, da je leta 1999 odšel iz B v A k sestri, kjer je ostal eno leto. Konec leta 2000 se je vrnil v Prištino in tu ni ostal več kot dva meseca, nato je šel v D k teti. Tožena stranka zaključuje, da je izjava tožnika, da Kosova ni zapustil zato, ker ni mogel zapustiti staršev, nelogična glede na dejstvo, da je bil po letu 1999 v Prištini pri starših le vsega skupaj dva meseca. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil) v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tožnikova prošnja temelji na zavajanju oziroma se postopek zlorablja, za zavajanje oziroma zlorabo pa se šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Glede na nasprotujoče izjave prosilce v bistvenih elementih njegove zgodbe in glede razlogov za odhod iz matične države, je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožena stranka ni ugotavljala pogojev iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa samo obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Tožena stranka je določa tudi rok za zapustitev države na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določil ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku, kršena je bila tudi Ustava RS in mednarodno pravni predpisi, prav tako pa tudi pravila o nevračanju. Tožnik navaja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik je prepričljivo pojasnil ogroženost v izvorni državi in njegov utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve, zato bi morala tožena stranka odločati o pogojih za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tudi če se je pri toženi stranki pojavil dvom v skladnost oziroma verodostojnost določenih izjav tožnika, zaradi tega to ne bi smel biti odločilen razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na takšen način, da se sploh ni odločalo o pogojih za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Znano je dejstvo, da se določeni prosilci, kljub zapriseženim prevajalcem, glede na njihove osebne lastnosti in glede na njihovo izobrazbo, ne znajo pravilno izražati in odgovarjati na vprašanja tako kot želi uradna oseba, zaradi česar lahko pride do navideznih neskladnosti v njihovih izpovedbah in do navidezne neverodostojnosti njihovih izjav. Zaradi tega je potrebno primere določenih prosilcev še posebej natančno preučiti. Tožnik izrecno navaja, da ne želi krivde za morebitne neskladnosti pripisovati prevajalcem. Večkrat pride do situacije, ko prosilec dejansko pove povsem nekaj drugega kot je tisto, kar je imel v mislih in kar je želel povedati. Tožena stranka je o vlogi tožnika že predhodno odločala in sodišče je naložilo toženi stranki kaj mora še storiti, vendar tožena stranka ni sledila navodilom iz sodbe opr. št. U 696/2005 z dne 4. 5. 2005. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek. Prav tako predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je slabega premoženjskega stanja, brez dohodkov in brez premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Tožena stranka se je pri tem oprla na razlagalno določilo 36. člena ZAzil, ki v 2. alinei določa, da se šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da gre za tako imenovani pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tako imenovanem pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, to je, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil svojo državo, da je v času vojne njegova družina pomagala albanskim vojakom, srbski vojaki so to odkrili in jih izselili iz hiše. Po koncu vojne so se vrnili v svojo vas, v njihovo hišo so se vselili drugi Albanci in ko so jih poskušali izseliti iz njihove hiše, so jih ti odgnali z orožjem in tožnika pretepli.

Kot izhaja iz upravnega spisa je tožnik podal prošnjo za azil 16. 9. 2003, zaslišan pa je bil 10. 12. 2003. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikova prošnja temelji na zavajanju ali zlorabi postopka in sicer na lažni predstavitvi razlogov, na katere se tožnik sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil). Tožena stranka je navedla svoje razloge zakaj zaključuje, da je tožnik v prošnji za azil in na zaslišanju predstavil svoje razloge, zakaj je zapustil izvorno državo in da so ti nasprotujoči oziroma kontradiktorni. Tožena stranka je izpostavila, da je tožnik v prošnji za azil navedel kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, da se je njegova družina morala izseliti iz hiše, ker so srbski vojaki odkrili, da pomagajo albanskim vojakom z raznimi sredstvi. Po vojni so se poskušali vrniti v svojo hišo, vendar je bila ta zasedena z drugimi Albanci. Te so hoteli izseliti vendar so jih pregnali in tožnika tudi pretepli. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da je zaradi tega zapustil izvorno državo. Na zaslišanju pa je tožnik povedal, da s Srbi med vojno ni imel težav, imel pa jih je z Albanci, ki so se vselili v bratrančevo hišo in ki naj bi ga pretepli. Po tem dogodku naj bi odšel k sestri v A, mati in oče pa naj bi ostala v B, v njihovi hiši, ker bi jo v nasprotnem primeru zasedli drugi ljudje. Ko je uradna oseba tožnika soočila s kontradiktornimi izjavami, pa je tožnik povedal, da njegova družna ni nikoli zapustila njihove hiše ter da je prevajalec prevajal po svoje. Izrecno je povedal, da njegova starša nista šla nikamor. Pri tem pa tožena stranka izpostavlja, da je tožnik navedel v prošnji za azil pod rubriko "bližnji člani družine, ki trenutno živijo v matični državi" samo sestro, za mamo in očeta pa je navedel, da živita v Nemčiji in sicer od leta 2003 v C. Na posebno vprašanje glede "članov družine, ki živijo izven matične države", pa je navedel samo svojo sestro.

Po presoji sodišča je tožena stranka skrbno in natančno zbrala razlike med izjavami tožnika v prošnji za azil in pri njegovem zaslišanju in zaključila, da so njegove izjave nasprotujoče v bistvenih elementih njegove zgodbe glede razlogov za odhod iz njegove države. Sodišče te zaključke tožene stranke sprejema še posebno, ker je na zaslišanju tožniku tožena stranka predočila razlike med njegovo izjavo na zaslišanju in v prošnji za azil. Tožena stranka je pri tem tudi sledila izjavi prevajalca, ki ga je zaslišala kot pričo, da je prevajal enostavne stvari, ki jih ni težko prevajati in da ne dopušča možnosti, da tožnika ne bi razumel. Sodišče sprejema zaključek tožene stranke, da bi tožnik v primeru, da bi govoril resnico, enako povedal tako pri podaji prošnje za azil kot kasneje na zaslišanju. V tožbi tožnik navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja nobenih podrobnosti, dogodkov in dejstev, da bi z njimi pojasnil razlike v svojih navedbah in izpovedbi. Sodišče sprejema zato zaključke tožene stranke, še posebno, ker je na zaslišanju tožniku predočila posamezne razlike med njegovo izjavo na zaslišanju in v prošnji za azil in tudi po presoji sodišča tožnik ni mogel pojasniti oziroma razložiti zakaj je prišlo do razlik oziroma nasprotij med njegovo izjavo v prošnji za azil in na zaslišanju. V tožbi tožnik tudi ne izpodbija, da je pri podaji podaji prošnje za azil in na zaslišanju povedal to, kar povzema tožena stranka v izpodbijani odločbi. V tožbi samo navaja, da prosilec pove povsem nekaj drugega kot je tisto, kar je imel v mislih, vendar zaradi tega sodišče ne more šteti, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikova prošnja temelji na zavajanju ali zlorabi postopka, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na katere sklicuje (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil).

Tožnik v tožbi ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, vendar pri tem tega ugovora posebej ne obrazlaga in ne navaja podrobno kako so se dogodki vrstili oziroma tudi ne pojasnjuje posameznih neskladij in nasprotij, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati. Tožnik posplošeno očita tudi kršitve ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), ki jih podrobneje ne opredeljuje, vendar kršitev sodišče ni našlo. Pri tem velja poudariti, da je bilo tožniku varovano načelo zaslišanje stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni sledila napotilom sodišča v sodbi opr. št. U 696/2005 in ni odločala o pogojih za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. S citirano sodbo je bila odpravljena odločba tožene stranke in zadeva vrnjena v ponoven postopek, vendar je tožena stranka v izpodbijani odločbi oprla svojo odločitev na drugo pravno podlago, ker je odločila v tako imenovanem skrajšanem postopku. Pri tem tožena stranka tako ni bila vezana na napotila, ki jih je sodišče navedlo s citirano sodbo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka, ker je brez dohodkov in brez premoženja. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato je zaključilo, da bi lahko s plačilom taks bila občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja.