Jedro

Vprašanje ustreznosti ravnanj ogroženega za preprečitev škode v pogojih, ki jih je za njen nastanek ustvaril s protipravnim in krivdnim ravnanjem nekdo drug (v danem primeru zavarovanec tožene stranke), ni vprašanje, ki bi terjalo odgovor zaradi ugotovitve morebitne oškodovančeve soodgovornosti za nastalo škodo v pomenu določb 178. člena ZOR, če njegovih ravnanj ali opustitev ni mogoče uvrstiti med protipravna in krivdna, ki so edina relevantna za obstoj (tudi) njegove odškodninske (so)odgovornosti v pomenu pravkar navedenih zakonskih določb.

Izrek

Revizija tožene stranke se v delu, v katerem slednja z njo izpodbija pravnomočno sodbo o odškodnini za premoženjsko škodo v obsodilnem delu za znesek 417,29 EUR (prej 100.000 SIT), z a v r ž e .

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in tretjem odstavku njenega izreka tako s p r e m e n i , da se pritožba tožene stranke zavrne in se tudi v preostalem z njo izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, sicer pa se revizija tožeče stranke in v celoti revizija tožene stranke (v dovoljenem obsegu) z a v r n e t a. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 674,22 EUR njenih stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik posebno hudo poškodoval v prometni nesreči 20. oktobra 1997 kot voznik osebnega avtomobila, ko je zavarovanec tožene stranke s traktorjem peljal po prednostni cesti in zavijal v levo na stranko cesto tako, da je zaprl pot tožniku, ki je pripeljal nasproti traktoristu po prednostni cesti pravilno s hitrostjo približno 50 km/h in se pred trčenjem umikal v desno tako, da je bil ob trčenju le še 1 m na svojem voznem pasu – za razliko od zavarovanca tožene stranke, ki je zapeljal na tožnikov vozni pas v širini do 1,6m. Odškodninskemu zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje po temelju v celoti, po višini pa delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 32,972.331 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi po obrestni meri in teku v prvem odstavku izreka prvostopenjske sodbe, medtem ko je tožbeni zahtevek v presežku – to je za preostali terjani znesek 33,212.550 tedanjih SIT – zavrnilo. Tožniku prisojeni znesek je vsota priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode – in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8,000.000 tedanjih SIT (od zahtevanih 15,000.000 SIT), za strah v višini 4,000.000 tedanjih SIT (od zahtevanih 6,000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 22,000.000 tedanjih SIT (od zahtevanih 45,000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4,500.000 tedanjih SIT (od zahtevanih 5,000.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 500.000 tedanjih SIT – zmanjšano za valorizirani znesek 6,027.669 tedanjih SIT tožniku že plačane odškodnine. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka tako, da je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 703.991 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 8,500.000 tedanjih SITT, sicer pa je njeno pritožbo in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid v postopku na drugi stopnji je odločilo o stroških vsega postopka.

Pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpodbijata z revizijama obe pravdni stranki. Tožena stranka jo izpodbija v obsodilnem delu za znesek 14,100.000 SIT (sedaj 58.838,26 EUR) s pripadki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog je po njenem mnenju podan tako glede odločitve o podlagi tožbenega zahtevka kot tudi glede odločitve o višini tožniku pripadajoče odškodnine. Tožnik v kritični prometni situaciji, ki jo je resda povzročil zavarovanec tožene stranke, ni ustrezno reagiral, saj je imel na kraju nesreče dovolj prostora za še nekoliko izdatnejši umik v desno, s čimer bi lahko preprečil trčenje. Zato je zmotno stališče o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo, saj je tožnik k njenemu nastanku s svojim ravnanjem tudi sam prispeval v deležu, ki bi ga bilo treba po mnenju tožene stranke oceniti na 20% in za kar se je slednja zavzemala ves čas med postopkom. V nadaljevanju revizijskih navedb graja višino tožniku priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo – predvsem z očitkom, da odstopa od obsega denarnih zadoščenj, ki so jih sodišča doslej priznavala oškodovancem v tožnikovemu podobnih primerih. Po njenem mnenju bi bil tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 6,000.0000 SIT (sedaj 25.037,56 EUR), za strah v znesku 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 12,000.000 SIT (sedaj 50.075,11 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Če se k vsoti teh odškodnin za posamične izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode prišteje še odškodnina za tožnikovo premoženjsko škodo, se pokaže, da je tožnik ob odbitku 20% na račun njegovega lastnega prispevka in valoriziranega zneska že prejete odškodnine upravičen le še do plačila preostanka odškodnine v znesku 10,372.331 SIT (sedaj 43.282,97 EUR). Temu ustrezen je tudi revizijski predlog tožene stranke za spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

Tožnik pa z revizijo izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe, prav tako iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponuja razloge v oporo prepričanju, da je za sleherno izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode upravičen do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in zlasti druge stopnje po njegovem mnenju nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo – določbe 200. in 2003. člena v času nastanka škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, ki odgovorov na njiju nista podali, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena, revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O delnem zavrženju revizije tožene stranke: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnik je iz naslova povrnitve premoženjske škode zahteval plačilo zneska 500.000 tedanjih SIT (sedaj 2.086,46 EUR). O višini terjane odškodnine za premoženjsko škodo med pravdnima strankama ni bilo spora, s pravnomočno sodbo pa je bilo temu zahtevku tožnika v celoti ugodeno. Glede na zavzemanje tožene stranke v njeni reviziji za 20%-no zmanjšanje odškodnine na račun tožnikovega lastnega prispevka k nastali mu škodi je torej vrednost z njeno revizijo izpodbijanega obsodilnega dela pravnomočne sodbe o odškodnini za premoženjsko škodo 417,29 EUR oziroma prej 100.000 SIT (20% od 2.086,46 EUR je 417,29 EUR). Ta znesek pa ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). V tem delu je torej revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega dostavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O podlagi tožbenega zahtevka (v zvezi z revizijo tožene stranke): V zvezi z odgovornostjo pri nesreči premikajočih se motornih vozil se po določbah 178. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) je stališče sodišč prve in druge stopnje o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke za tožnikovo škodo materialnopravno pravilno, saj je posledica le njegovega protipravnega ter lahkomiselnega in malomarnega ravnanja. Vprašanje ustreznosti ravnanj ogroženega za preprečitev škode v pogojih, ki jih je za njen nastanek ustvaril s protipravnim in krivdnim ravnanjem nekdo drug (v danem primeru zavarovanec tožene stranke), namreč ni vprašanje, ki bi terjalo odgovor zaradi ugotovitve morebitne oškodovančeve soodgovornosti za nastalo škodo v pomenu določb 178. člena ZOR, če njegovih ravnanj ali opustitev ni mogoče uvrstiti med protipravna in krivdna, ki so edina relevantna za obstoj (tudi) njegove odškodninske (so)odgovornosti v pomenu pravkar navedenih zakonskih določb. Med taka ravnanja oz. opustitve pa zanesljivo ni mogoče uvrstiti v reviziji tožene stranke tožniku namenjenega očitka, da bi „lahko zavil še na nekaj centimetrov bolj v desno in se trčenju izognil“, ker da je „na desni strani ceste imel dovolj mesta, ... da bi se vozili na mestu, kjer je prišlo do trčenja, lahko varno srečali“ (po tem, ko je zavarovanec tožene stranke po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi s traktorjem že zaprl tožnikovi vožnji namenjen 2,6 m širok vozni pas v širini 1,6 m in ko se je tožnik z avtomobilom že umaknil v desno izven meja širine svojega voznega pasu na način, da ga je zasedal le še v širini enega metra?). Ker torej tožena stranka ni niti zatrjevala nekih pravno relevantnih dejstev v oporo svojemu stališču o tudi tožnikovi 20%-ni krivdi za nastalo mu škodo, je v pravnomočni sodbi zavzeto in z revizijo tožene stranke neutemeljeno grajano stališče o izključni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke spričo ugotovljenih dejstev materialnopravno neoporečno.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (v zvezi z revizijama obeh pravdnih strank): Ker obe pravdni stranki v njunih revizijah ocenjujeta s pravnomočno sodbo tožniku odmerjeno denarno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo kot materialnopravno zmotno, vsebujejo razlogi v prid stališču revizijskega sodišča o materialnopravno pravilni odmeri zadoščenja s sodbo sodišča prve stopnje hkrati že sočasen odgovor obema revidentoma na njun sicer nasprotnosmeren, vendar s strani tožene stranke v celoti, s strani tožeče stranke pa delno neutemeljeno kot revizijski razlog uveljavljan identičen očitek s tem v zvezi.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Obe načeli sta bili pravilno upoštevani z odločitvijo sodišča prve stopnje o obsegu tožniku pripadajočega denarnega zadoščenja. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in izčrpno ugotovilo in upoštevalo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode, z njegovo odločitvijo pa so bile ob ustreznem upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotene. Zneski odškodnin za posamične oblike ugotovljene nepremoženjske škode in tudi skupen znesek zadoščenja v prvostopenjski sodbi pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Zato je bil poseg sodišča druge stopnje v prvostopenjsko odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki tudi sicer ni bil konsistentno izveden, materialnopravno zgrešen.

Sodišče druge stopnje je spričo obrazložitve v zadnjem odstavku na 4. strani in predzadnjem odstavku na 5. strani svoje sodbe očitno štelo škodo tožnika za tako zelo hudo, da upravičuje zaradi izjemne intenzitete in medsebojne prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode določitev enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, nato pa je kljub temu vsoto s sodbo sodišča prve stopnje za posamične oblike nepremoženjske škode odmerjenih odškodnin znižalo za 8,500.000 tedanjih SIT in z zneskom 30,000.000 tedanjih SIT ovrednoteno „enotno“ odškodnino v obratni smeri ponovno razčlenilo na zneske odškodnin, ki jih je štelo kot primerne za vsako izmed posamičnih oblik tožnikove nepremoženjske škode. Tak pristop je obremenjen z notranjim nasprotjem v sklepanju glede na izjemnost situacij, v katerih je po utrjeni sodni praksi možen odstop od pravila odmerjanja odškodnin za vsako izmed oblik pravno priznane nepremoženjske škode posebej. Le kadar slednje prerastejo spričo vzajemne prepletenosti v kvalitativno celoto, ki preprečuje možnost izoliranja posameznih oblik škod in njihovo ločeno ocenjevanje, je dopustno ovrednotenje zadoščenja v enotnem znesku za celotno nepremoženjsko škodo. Da ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, nazorno pokaže ne le dejstvo, da sta odškodnine za vsako izmed oblik pretrpljene nepremoženjske škode ločeno denarno ovrednotila tako tožnik kot sodišče prve stopnje, temveč tudi dejstvo, da je enako ravnalo končno še sodišče druge stopnje. Sicer pa opredelitev ob sojenju na drugi stopnji tožnikove vsesplošne prizadetosti kot take, ki upravičuje odmero zadoščenja za celotno nepremoženjsko škodo v enotnem znesku še ni nikakor zadosten razlog za znižanje na prvi stopnji tožniku skupno odmerjene odškodnine. Znižanja na prvi stopnji odmerjene odškodnine pa tudi ni narekovala primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 351/2003, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, saj z njo odmerjena približno dvojna odškodnina v primerjavi s tožniku v obravnavanem primeru na prvi stopnji odmerjeno le še potrjuje pravilnost slednje v smeri ustreznega upoštevanja različnih okoliščin vsakega posamičnega primera po eni strani ter sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode po drugi strani.

Pravilna uporaba materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočega denarnega zadoščenja je po obrazloženem narekovala delno ugoditev tožnikovi reviziji v smeri delne spremembe drugostopenjske sodbe na način, da se vzpostavi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa zavrnitev tožnikove revizije v preostalem delu in v celoti zavrnitev dovoljene revizije tožene stranke (378. člen ZPP).

O stroških postopka: Delna sprememba pravnomočne odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje pomeni, da je ponovno obveljala v njej že zajeta odločitev tudi o stroških prvostopenjskega postopka, izid postopka z revizijo pa pomeni, da v postopku s pritožbo na drugi stopnji pravdni stranki nista uspeli in da zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko so bili tožnikovi revizijski stroški odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo od zneska, s katerim je v postopku z revizijo uspel, pri čemer je njihova odmera po posamičnih postavkah razvidna iz tožnikovi reviziji priobčenega stroškovnika na list. št. 162 spisa.