Jedro

Ukinitev programa, ki je dosegal slabe poslovne rezultate oziroma ni dosegal predvidene realizacije, tožnik pa je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju tega programa, predstavlja utemeljen poslovni razlog, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavi v točki VII, IX, X in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 nezakonita (I. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki predložiti plačilno listo za mesec januar 2015 (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati in izplačati še del plače od meseca marca 2012 do meseca januarja 2015 v mesečnih bruto zneskih, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer za mesec februar 2014 (III. točka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 806,00 EUR, odvesti pristojni instituciji davščine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila pod izvršbo, kar zahteva več ali drugače, se zavrne (IV. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati stroške za službena potovanja v neto znesku 1.106,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 10. 2014 dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 11. 2014 nezakonita (VI. točka); da se ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve naslovnega sodišča in do tega dne tožeči stranki prizna delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja, v skladu s 118. členom ZDR-1 pa tudi ustrezno denarno povračilo v znesku 11.000,00 EUR bruto ter zakonske zamudne obresti od poteka 8 dnevnega paricijskega roka od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dne plačila (VII. točka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki predložiti plačilne liste za mesece avgust 2014, september 2014 (VIII. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati znesek 586,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne po poteku tega roka dalje do dne plačila (IX. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka delovnega spora v znesku 1.902,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (X. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo in sicer v VI., VII. in IX. točki izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče po prepričanju tožnika odločitev v VI., VII. točki izreka oprlo na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje o razlogih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 11. 2014 in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Posledično navedenemu je zmotno odločilo tudi glede prisojenega denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne sledi tožniku, glede listin, ki naj bi domnevno dokazovale finančno stanje tožene stranke, da ne gre za verodostojne listine ali računovodske izkaze ali ustrezno sprejete plane, temveč zgolj za listine, ki jih je za pravdo sam pripravil zakoniti zastopnik. Sodišče je raziskovalo razlog glede ukinitve programa „magnetna tehnika“. Tožena stranka navedenega programa ni ukinila, pač pa je priznala, da še naprej izvaja en segment programa in sicer magnetno dvižno tehniko in da ga izvaja dalje. Že obrazložitev redne odpovedi potrjuje navedbe tožnika v tožbi in nasprotuje kasnejšim navedbam tožene stranke. Očitno je tožena stranka naknadno, po podaji redne odpovedi ponovno zakupila oziroma je zakup domene podaljšala. Na koncu je zakoniti zastopnik povedal še, da je bil zanj zadnji signal, da mora prekiniti sodelovanje s tožnikom, ko je ta v najbolj vročih mesecih (junij in september) načrtoval dopust, namesto da bi delal na programu in tudi, da ga ne o operaciji kolena, ne o bolniškem staležu (ki ga je tožnik nastopil oktobra 2014) ni obvestil prej kot 3 dni pred odhodom. Tako odpovedi ni botroval poslovni razlog, niti domnevna ukinitev programa, temveč oseben odnos zakonitega zastopnika tožene stranke do tožnika. Vse to je sodišče premalo kritično ocenilo. Konkretno se je tožnik v mesecu juliju s strani dveh kupcev seznanil, da je tožena stranka neposredno po podaji redne odpovedi prodala magnetno tehniko (najmanj) dvema kupcema, navedenega tožnik ni mogel navajati in predložiti in sedaj uveljavlja kot dovoljene pritožbene novote. Šlo je za dve fakturi za valuto za znesek 11,81 EUR in za znesek 453,18 EUR. Sodna presoja je omejena na odpovedni razlog, ki je opisan v odpovedi, ki se izpodbija in ne širše (tako na primer odločbe opr. št. VIII Ips 124/2012, VIII Ips 27/2013, VIII Ips 245/2012 idr.). Glede na to, je bila odpoved nezakonita, bi posledično moralo sodišče uporabiti določila 118. člena ZDR-1. Nadalje tožnik iz previdnosti izpostavlja, da v kolikor bi se izkazalo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna (čeprav ni bila), sodišče v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilo, kdaj je prenehalo delovno razmerje tožniku pri toženi stranki, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost sodne odločbe oziroma kršitev po 14. točki drugega 339. člena ZPP. Sodišče je očitno v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja upoštevalo datum, ko je tožena stranka tožnika dejansko odjavila iz vseh zavarovanj - vendar v posledici vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je z dnem 16. 1. 2015. Takšno stališče predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nasprotuje odločilnim dejstvom, ki izhajajo iz listin v spisu. Sodišče je napačno zaključilo, da je delovno razmerje tožniku trajalo le do 15. 1. 2015, ko je tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved, pri čemer je bil tožniku naknadno in predčasno za nazaj zaključen bolniški stalež. Tožnik je v zvezi z bolniškim staležem v dopolnitvi tožbe (ko je izpodbijal še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) med drugim navedel, da je dne 22. 1. 2015 s strani ZZZS prejel odločbo št. ... z dne 21. 1. 2015, s katero je imenovani zdravnik ZZZS odločil, da tožnik še nadalje, za čas od 16. 1. 2015 do 12. 2. 2015 začasno ni zmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Tako je napačno stališče sodišča, da je bil bolniški stalež zaključen dne 15. 1. 2015, kar pa ne drži. Bolniški stalež tožnika je bil namreč še pred odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj podaljšan še za čas od 16. 1. 2015 do 12. 2. 2015, pri čemer ni mogoče zanemariti, da tudi s tem dnem - glede na odločbo ZZZS še ni bil zaključen. Tožnik je navajal tudi, da je do dne 23. 1. 2015 imel rehabilitacijo v A., dne 12. 2. 2005 pa je imel še pregled pri psihiatru zaradi anksioznosti, v posledici česar imenovani zdravnik v januarju še ni zaključil bolniškega staleža. Upoštevajoč navedeno, sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo tretjega odstavka 116. člena ZDR, ki določa posebno varstvo odsotnih z dela pred odpovedjo. Sodišče bi moralo šteti glede na določila tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, da delavcu preneha delovno razmerje s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka, to je dne 19. 6. 2015. Ne drži, da bi tožnik zgolj pavšalno navajal, koliko neizkoriščenega dopusta je še imel in zakaj ga ni mogel izkoristiti. Bolniški stalež je tožnik nastopil 14. 10. 2014 - torej preden je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je bil nepretrgoma v bolniškem staležu vse dokler ga tožena stranka ni odjavila iz obveznih zavarovanj. Bolniški stalež je torej trajal toliko časa, da zaradi njega tožnik, upoštevajoč odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več mogel izkoristiti letnega dopusta. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja dopolnitev pritožbe z dne 14. 1. 2016 in navaja, da se je po pričetku novega leta 2016 seznanil z novimi dejstvi, da tožena stranka trži celoten program „Magnetna tehnika“ in ima še vedno aktivno spletno stran.

4. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del - točke I do V in X. iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče odpovedi vsebinsko ni presojalo, saj je zaključilo, da je nezakonita že iz povsem formalnih razlogov. Sodišče navaja, da je odpoved nezakonita, ker naj tožniku ne bi bila vročena pisna obdolžitev ter omogočen zagovor, poleg tega pa tudi izredne odpovedi ni bilo več mogoče podati, ker je v času njene izdaje že potekel odpovedni rok na podlagi predhodne redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga. Ne drži, da tožena stranka tožnika ni predhodno seznanila z očitanimi kršitvami, saj je tožnik prejel obdolžitev in se z očitanimi kršitvami tudi seznanil najkasneje 23. 12. 2014, ko je dejansko prejel prvo pisno obdolžitev, ki se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, kar je razvidno iz povratnice, ki jo je tožena stranka predložila v spis. Ker je tožena stranka v vmesnem času izvedela za drugo kršitev v času bolniškega staleža, na katero se predhodna pisna obdolžitev ni nanašala, je še pred izdajo izredne odpovedi še dodatno podala pisno obdolžitev in tožnika ponovno vabila na zagovor, pri čemer se je poslužila vročanja za službo B. Zaradi tožnikovega očitnega namernega izogibanja prevzema pošiljke in neodzivanja vabilom na zagovor, se je tožena stranka odločila, da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu, da zagovor ni bil opravljen. Tožena stranka se ne strinja s stališčem, da dne 29. 12. 2014 tožniku ni bilo več mogoče podati izredne odpovedi, ker naj bi že dne 17. 12. 2014 potekel odpovedni rok na podlagi predhodno podane redne odpovedi iz poslovnega razloga. Takšna ugotovitev sodišča ne drži, saj je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo vse do 15. 1. 2015. Drži sicer, da je tožena stranka tožniku 17. 11. 2014 podala redno odpoved iz poslovnega razloga s 30 dnevnim odpovednim rokom, vendar je bil tožnik ves čas v bolniškem staležu. Odpovedni rok bi potekel, pri čemer tožniku pogodba o zaposlitvi lahko preneha le, če bi tožnik delal. Tožnikov bolniški stalež je bil z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS podaljšan do 15. 1. 2015. Kljub podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR, ki določa, da v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje delavcu preneha šele po izteku bolniškega staleža, tako da mu je trajalo delovno razmerje vse do 15. 1. 2015. Glede denarnega zahtevka, da je bil izpolnjen pogoj nedoseganja načrtovanih rezultatov kot podlaga za izplačilo nižje plače v skladu s 14. členom pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev ni povsem točna. Kot edini razlog, zakaj je bilo izplačilo nižje plače kljub predhodno navedeni ugotovitvi neutemeljeno, je sodišče štelo, da iz razloga, ker naj direktor tožene stranke o tem ne bi izdal pisnega sklepa, kar bi skladno s tem členom pogodbe moral storiti. Sodišče je prezrlo izpoved direktorja tožene stranke ter priče C.C., ki sta argumentirano pojasnila, zakaj in kako je prišlo do odločitev glede znižanja izplačila plače v podjetju. Pogodba ne določa, da bi moral biti sklep pisni, temveč le, da ga izda direktor tožene stranke, čemur pa je bilo zadoščeno. Šlo je za negativni variabilni del. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Glede nezakonitosti izredne odpovedi tožnik pojasnjuje, da je pisno seznanitev prejel po poteku rokov za odgovor. Tožena stranka je imela na voljo dovolj časa, sploh če upoštevamo dejstvo, da je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu. Glede znižanja plače tožnik pojasnjuje, da je bil izpolnjen pogoj za obstoj kriterijev (gospodarnost, kvaliteta in obseg opravljenega dela), ki je zahtevan v 14. členu pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil ta pogoj izpolnjen, bi bil delodajalec upravičen tožniku znižati plačo, vendar bi moral o tem izdati poseben sklep. Tudi zaslišana priča D.D., ki je bil ves čas zaposlen pri toženi stranki, ni potrdil, da je bil opisani sklep izdan in še manj, da so bili sklepi delavcem vročeni. Tožena stranka torej ni kumulativno izkazala, da bi bila izpolnjena oba pogoja, navedena v 14. členu pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju delovne uspešnosti posameznega delavca se lahko upošteva zgolj njegovo nedoseganje pričakovanih rezultatov, ne pa tudi morebitne druge dejavnike, na katere delavec nima vpliva. Delodajalec je dolžan poslovanje organizirati tako, da ni zastojev. Da tožena stranka ni ugotavljala uspešnosti tožnika, pa nenazadnje potrjuje tudi sama izpoved zakonitega zastopnika, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka iz naroka z glavne obravnave z dne 20. 4. 2015. Zaradi likvidnostnih težav je direktor samovoljno znižal plače, potem malo izplačal razlike, nekaterim ja, drugim pa ne. Plačilne liste in nakazila potrjujejo, da je tožena stranka izplačevala tudi nižjo bruto plačo, kakor je izpovedal zakoniti zastopnik. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Nasprotuje predložitvi novih dokazov, saj so le-ti prepozni in predstavljajo tudi pritožbene novote. Gre za dva računa, ki sta datirana v mesecu maju 2015. Tožena stranka vztraja pri svojih trditvah, da se program magnetne tehnike v segmentnih, ki so jih v podjetju vpeljali s prihodom tožnika izkazal za ekonomsko povsem neuspešnega. Za čas, ki ga navaja tožnik, je šlo za odprodajo preostale zaloge, kakor tudi za pokrivanje preostalega segmenta magnetne tehnike, s katerim so se ukvarjali že prej. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Tožena stranka podaja odgovor na dopolnitev pritožbe in navaja, da je le-ta prepozna in naj je pritožbeno sodišče ne upošteva. Sklicuje se na svoje že podane vsebinske razloge podane v postopku.

8. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v delu ni mogoče preizkusiti, prav tako je delno nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava.

K pritožbi tožeče stranke:

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je šlo pri toženi stranki na programu „Magnetna tehnika“ za slabe poslovne rezultate na programu, kjer je delal tožnik in tako se je tožena stranka utemeljeno odločila, da program opusti, pri čemer je program tudi izkazoval izgubo. Tožnik je bil zaposlen kot samostojni komercialist za obdelavo tržišča na področju magnetnih tehnologij, tako da mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, ki predloži račune z dne 13. 4. 2015 in 22. 4. 2015 in navede, zakaj jih ni mogel predložiti že med postopkom, vendar pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je povsem logično, da je tožena stranka še odprodajala določene artikle iz predmetnega programa, prav tako pa sama odpoved ne bi bila nezakonita tudi iz razloga, v kolikor bi tožena stranka področje Magnetne tehnike prenesla na druge delavce, ali bi jih direktor opravljal sam. Izkazano je bilo, da plani niso bili realizirani in kot sledi iz izpodbijane odpovedi je bilo v letu 2014 od načrtovanih 120.000 EUR realizirano le 33.000 EUR. Zaradi navedenega je pritožba tožnika glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neutemeljena (VI. točka).

11. Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, da sodišče ni pravilno odločilo in obrazložilo, kdaj je prenehalo tožniku delovno razmerje in na kateri pravni podlagi pri toženi stranki, tako da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno navaja, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja, o čemer sodišče ni niti odločilo, razen da je v obrazložitvi navedlo, da je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR štela, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem, ko bi se moral vrniti na delo, torej 16. 1. 2015 in ga s tem dnem odjavila iz zavarovanja, pri čemer posledično navedenemu tožnik tudi ni upravičen do denarnega povračila v smislu 118. člena ZDR-1. Sodišče mora odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku in mu ugoditi, ga zavrniti ali mu delno ugoditi, pri čemer se mora obrazložitev skladati z izrekom. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče to upoštevati in raziskati, kdaj bi tožniku prenehalo delovno razmerje upoštevaje določila 116. člena ZDR-1, v zvezi s trajanjem bolniškega staleža in navedbami tožnika v zvezi s trajanjem bolniškega staleža (VII. točka). Prav tako bo moralo raziskati in se opredeliti do podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke glede prenehanja delovnega razmerja.

12. Tožnik je uveljavljal tudi plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, pri čemer je navajal, da dopusta ni mogel izkoristiti. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na podlagi pravil o dokazovanju, pri čemer iz obrazložitve sodbe niti ne izhaja, v kakšni višini je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, tako da je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu ne da niti preizkusiti. Ob navedenem pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče glede nadomestila plače za neizrabljeni letni dopust odločilo v točki IX za znesek 586,64 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče posebej navaja, da je vpogledalo v vse listine v spisu in ocenjuje, da gre za odločitev sodišča v točki IX. izreka sodbe. Tožnik jasno glede tega zahtevka navede in ga precizira že v tožbi in tudi, da uveljavlja znesek 586,64 EUR iz razloga, ker je imel v letu 2014 odmerjenih 29 dni dopusta (28 dni po pogodbi o zaposlitvi + en dodaten dan za otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti). Navede tudi, da je izkoristil 21 dni dopusta, da ne razpolaga z evidenco, koliko je bilo letnega dopusta še za leto 2013, zato celotni letni dopust šteje kot da gre za dopust za leto 2014, ter da mu je preostalo še 8 dni dopusta, ki pa jih upravičeno ni mogel izkoristiti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkratne začasne nezmožnosti za delo. Tožnik tudi navede, da je njegova osnovna bruto plača 2.200,00 EUR in tako izračuna tudi povprečni znesek na dan zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 73,33 EUR, kar skupaj za 8 dni znaša 586,64 EUR. Kot dokaze tožnik izrecno navede plačilne liste, ki jih delno sam predloži, delno pa predlaga, da naj jih predloži tožena stranka, hkrati pa tudi predlaga kot dokaz obvestilo o odmeri letnega dopusta za leto 2014, ki naj ga prav tako predloži tožena stranka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče po potrebi tudi na podlagi določil o materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena ZPP odločiti, ali tožniku pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust, pri čemer je, kot navedeno, jasna trditvena podlaga tožnika podana že v tožbi.

K pritožbi tožene stranke:

13. Pritožba navaja, da je bila tožniku vročena pisna obdolžitev ter omogočen zagovor najkasneje dne 23. 12. 2014, kar izhaja iz predložene povratnice. Tožena stranka je res v spis predložila fotokopijo povratnice, iz katere pa ni razvidno, da gre za vročitev pisne obdolžitve oziroma vabila na zagovor. Tudi v kolikor bi šteli, da gre za dokaz o vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor, pa iz vabila na zagovor izhaja, da je bil tožnik vabljen na zagovor dne 12. 12. 2014 ob 10. uri oziroma za dne 19. 12. 2014, torej pred datumom 23. 12. 2014, za katerega tožena stranka navaja kot datum vročitve. Povratnica tudi ne more izkazovati vročitve drugega vabila na zagovor, saj iz nje izhaja, da je bila pošiljka poslana 9. 12. 2014, torej pred drugim vabilom na zagovor z dne 19. 12. 2014 zaradi nespoštovanja navodil zdravnika. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnih razlogov, ker tožena stranka tožniku ni vročila pisne obdolžitve in mu ni omogočila zagovora. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče navaja, da delodajalec delavcu lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času odpovednega roka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času, ko delavcu še ni prenehalo delovno razmerje po redni odpovedi, torej tudi v času morebitnega bolniškega staleža. Je pa pritožbeno sodišče potrdilo odločitev iz razloga nevročitve pisne obdolžitve oziroma nemožnosti zagovora. Zaradi navedenega je odločitev sodišča glede podane izredne odpovedi pravilna (I. točka).

14. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da sodišče sploh ni odločilo o tem, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje, čeprav je tožnik navedeni tožbeni zahtevek postavil tako pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot pri odpovedi iz poslovnega razloga. Tako bo moralo sodišče izrecno odločiti glede trajanja delovnega razmerja, upoštevaje tako redno odpoved iz poslovnega razloga kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Glede denarnega zahtevka iz naslova razlike v plači, ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni ugovor ni utemeljen. Sodišče je glede izplačila dela plače v točki III izreka pravilno odločilo, da tožniku razlika v plači pripada, saj ni bil izpolnjen pogoj obstoja kriterijev (gospodarnost, kvaliteta in obseg opravljanja dela), ki ga zahteva 14. člen pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bi tožena stranka morala izdati poseben sklep, česar ni storila, kot to izhaja iz izvedenih dokazov. Tako je tožnik upravičen do razlike v plači, ki jo je uveljavljal, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki X. 17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama stranka delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. in 355. člena ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.