Jedro

Spor tožnika na volišču z osebo nasprotne stranke in dejstvo, da je imela tožnica zaradi obeska v obliki križa težave pri zdravniku, ne ustrezajo lastnostim dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ oziroma 1.A člena Ženevske konvencije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo z dne 29.7.2008, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila njihovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavnem primeru za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljen podan le razlog iz 3. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07), ne pa tudi razlogi iz 1., 4. in 6. alineje 55. člena ZMZ, s katerimi tožena stranka tudi utemeljuje svojo odločitev. Glede razloga iz 3. alineje 55. člena ZMZ sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe. Zaradi verbalnega konflikta prvotožnika s članom vladne stranke in zaradi težav, ki jih ima drugotožnica, ki nosi obesek v obliki križa in jo zaradi tega zmerjajo s Srbkinjo in ima težave pri zdravniku, ni resnično ogroženo njuno življenje. Nobeden od njiju si ni poiskal pomoči pri pristojnih organih ali mednarodni organizaciji, čeprav z organi v matični državi nista imela nikakršnih problemov. Dejanja, ki jih zatrjujeta (prvo- in drugo-) tožnika, niso dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, tožnika pa tudi ne izkazujeta utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnika ravno tako nista izkazala potrebe po subsidiarni zaščiti.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se zgolj sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke, ne obrazloži pa podrobno, zakaj je podan razlog iz 3. alineje 55. člena ZMZ. Sodišče je prezrlo, da sta tožnika zatrjevala, da sta bila preganjana, ker sta katolika, ter da se večinsko muslimansko prebivalstvo do njiju obnašalo poniževalno. Ker je tožena stranka izvedla skrajšani postopek, ni ugotavljala stanja v izvorni državi in ali so organi v tej državi sposobni nuditi zaščito ter ali jo sploh želijo nuditi. Zgolj dejstvo, da tožnika nista poiskala pomoči, še ni razlog za zavrnitev mednarodne zaščite. Tožnika nista bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja, zato bi sodišče moralo angažirati izvedenca, ravno tako pa je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnikov, saj sta konkretno opredelila, da se ju zasliši o razlogih za mednarodno zaščito. S tem je sodišče kršilo pravico do izjave v postopku in do enakopravnega obravnavanja. Tožniki predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po ZMZ o mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ).

Na podlagi 3. alineje 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo navedene zakonske določbe. Prvotožnik je v prošnji za azil navajal, da je na volitvah kot član volilne komisije in član politične stranke AAK -Zveza za prihodnost Kosova, prišel v spor z osebo iz nasprotne stranke, pri tem pa je poudaril, da fizično nikoli ni bil maltretiran s strani članov nasprotne stranke, iz njegovih navedb pa ni razvidno, da bi mu kdorkoli grozil z nasiljem ali čim drugim. Deležen je bil zgolj očitka, da naj bi člani njegove stranke (ki je bila v prejšnjem mandatu vladna stranka) kradli. Tudi drugotožnica je glede pogojev za priznanje mednarodne zaščite navedla zgolj to, da je vsakič, ko je odšla k zdravniku in so videli križ okrog vratu, prišla zadnja na vrsto, nekajkrat pa je tudi slišala pripombe, da je Srbkinja, ker nosi križ.

Navedene navedbe brez dvoma ne ustrezajo lastnostim dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ oziroma 1.A člena Ženevske konvencije, po kateri morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (1. alineja 1. odstavka 26. člena ZMZ), ali pa morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja 1. odstavka 26. člena ZMZ).

Navedbe v prošnjah za azil so opravičevale izdajo odločbe v pospešenem postopku, saj je očitno, da prosilci ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče ni podrobno obrazložilo, zakaj je podan razlog iz 3. alineje 55. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) ni ponavljalo (vseh) razlogov za odločitev. V nadaljevanju pa je obrazložilo, da dejanja, ki jih navajata prvotožnik in drugotožnica, ne predstavljajo preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta tožnika zatrjevala, da sta preganjana, ker sta katolika. Tega namreč v prošnji za azil in v pisni izjavi prvotožnik in drugotožnica nista zatrjevala.

Sodišče prve stopnje res ni ugotavljalo stanja v izvorni državi in ali so organi v izvorni državi sposobni nuditi zaščito in ali jo želijo nuditi, saj glede na navedbe tožnikov, iz katerih je očitno izhajalo, da ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, za to ni bilo nikakršne potrebe.

Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave in ni zaslišalo tožnikov, kot je bilo predlagano, vendar ima za to svojo odločitev podlago v 2. alineji 2. odstavka 59. člena ZUS-1, svojo odločitev pa je tudi pravilno obrazložilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje brez razlogov zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, ali sta tožnika sposobna razumeti pomena svojega ravnanja. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi obstajal kakršenkoli dvom v to, da prvotožnik in drugotožnica ne bi razumela postopka za priznanje mednarodne zaščite in da ne bi razumela pomena svojih ravnanj. Ob podaji prošnji za priznanje mednarodne zaščite sta izjavila, da prevajalko razumeta v celoti, da sta prejela informacije, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, da sta bila seznanjena s pravicami in dolžnostmi ter ostalimi informacijami, prisotna pa je bila tudi predstavnica PIC-a kot njuna zastopnica. Poleg tega v tožbi niti v pritožbi ni navedeno, zakaj oziroma iz kakšnih razlogov naj ne bi bila sposobna razumeti pomena svojih ravnanj.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).