Jedro

Pritrditi je treba dolžnikovemu stališču o kršitvi načela neposrednosti v primeru, da bi narok za obravnavo, na katerem so izvedeni dokazi z zaslišanjem prič, vodil strokovni sodelavec v nenavzočnosti sodnika, ki bi o taki zadevi odločil. 2. odst. 54. člena Zakona o sodiščih določa, da strokovni sodelavci vodijo glavne obravnave vendar le pod vodstvom sodnika. Sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem le dveh prič, medtem ko o izvedbi dokazov z zaslišanjem preostalih treh prič ni odločalo oziroma neizvedbe predlaganih dokazov ni obrazložilo. Takšna neobrazložena opustitev izvedbe dokaznega predloga dolžnika oziroma odločitve o njem pomeni kršitev pravice do izjave stranke v postopku, ki je poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo v izterjavo zapadlih zneskov preživnine za obdobje od 1996 do 2001 v skupnem znesku 1,367.667,00 SIT s pp. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo dolžnikov ugovor proti takšni odločitvi in dolžniku še naložilo, da povrne stroške ugovornega postopka v skupnem znesku

99.400,00 SIT.

Dolžnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ustavitev izvršbe.

Vztraja na stališču, da je terjatev zastarala in ponovno opozarja na judikat Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 182/2003. Opozarja, da bi drugačna sodna praksa pomenila, da lahko otrok toži svojega starša še ob 21. letu za vseh 21 lete preživnine, kar nedvomno ni bil namen zakonodajalca. Opozarja, da je sodišče zaslišalo priče na dveh narokih, pri čemer pa sodnik dejansko ni bil prisoten na nobenem naroku, ki ga je vodila strokovna sodelavka.

Meni, da je kršeno načelo neposrednosti, ob takšni sodni praksi pa bi zadostovalo, da priče podajo izjave pisno, sodnik pa nato odloči na podlagi takšnih izjav. Sodišču tudi očita, da ni odločilo dokaznih predlogih dolžnika. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagal zaslišanje petih prič, sodišče pa je zaslišalo le dve priči, o ostalih dokaznih predlogih pa sploh ni odločilo. Ni torej ne zaslišalo prič, ne odločilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo.

Upnica je vložila še pred predmetnim predlogom za izvršbo predlog za izvršbo za neplačane obroke preživnine za čas od januarja 2002 do junija 2003, pri čemer je dolžnik za slednje obdobje neplačilo priznal. Iz te okoliščine pa izhaja, da je bila preživnina pred januarjem 2002 plačana, saj upnica sicer ne bi vložila prvega predloga za izvršbo le za čas od januarja 2002 do junija 2003. Sodišče tudi nepravilno ni verjelo priči B. G., ki je povedal, da mu je bilo znano, da je dolžnik plačeval preživnino. Meni tudi, da ni na njem, da dokaže, da je bila preživnina plačana.

Upnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja. Po določilu 2. točke 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastaranje ne teče med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica. Ta pa po določbi 1. odst. 117. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih traja do otrokove polnoletnosti. V obravnavanem primeru je upnica mladoletna, zato za preživninske terjatve med strankama tega postopka zastaranje ne teče. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso višjega sodišča, ko navaja odločbo opr. št. III Cp 182/2003, saj se ta nanaša na preživninskega upravičenca, ki je bil že polnoleten.

Pritrditi pa je treba dolžnikovemu stališču o kršitvi načela neposrednosti v primeru, da bi narok za obravnavo, na katerem so izvedeni dokazi z zaslišanjem prič, vodil strokovni sodelavec v nenavzočnosti sodnika, ki bi o taki zadevi odločil. 2. odst. 54. člena Zakona o sodiščih določa, da strokovni sodelavci vodijo glavne obravnave vendar le pod vodstvom sodnika. Sodišče je v obravnavani zadevi izvedlo dva naroka zaradi obravnave dolžnikovega ugovora. Iz zapisnikov obeh narokov izhaja, da je bil vsakokrat navzoč tudi sodnik, ki je oba zapisnika tudi podpisal. Prav tako ga je podpisal tudi dolžnik oziroma njegov pooblaščenec. Zapisnik o naroku za obravnavanje ugovora je javna listina, takšna listina pa dokazuje resničnost tistega kar se v njej potrjuje (224. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Dolžnik oziroma njegov pooblaščenec, ki je sodeloval pri sestavi te listine oziroma zapisnika in pravilnost njene vsebine potrdil svojim podpisom, se ne more v pritožbenem postopku sklicevati na njeno neverodostojnost oziroma nepravilnost sestave. Če bi bila pri zapisniku zagrešena kakšna nepravilnost, bi moral na to reagirati ob njegovi sestavi.

Očitki o nepravilnosti šele v pritožbenem postopku, pa so v nasprotju z načelom poštenega uporabljanja pravic pred sodiščem, ki jih daje ZPP (9. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo njegovo pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Dolžnik je namreč v ugovoru predlagal zaslišanje petih prič, ki naj bi potrdile, da je plačal preživnino (gre za njegovo dokazno breme, ne pa za upničino, kot zmotno meni v pritožbi) tudi za sporna obdobja. Sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem le dveh prič, medtem ko o izvedbi dokazov z zaslišanjem preostalih treh prič ni odločalo oziroma neizvedbe predlaganih dokazov ni obrazložilo. Takšna neobrazložena opustitev izvedbe dokaznega predloga dolžnika oziroma odločitve o njem pomeni kršitev pravice do izjave stranke v postopku, ki je poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka. Navedena opustitev je pogojevala bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep je bilo zato treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).