Jedro

VS RS je že v več odločbah presodilo, ali sploh, in v kolikšni meri, se lahko stranke sklicujejo na dokaz, da postane dokaz del navedb. VS RS je presodilo, da je sklicevanje na dokaz dopustno, če so podane posebne predpostavke.

V odločbi II Ips 489/2005 je VS RS odločilo, da morajo biti vsaj splošne navedbe stranke razvidne iz tožbe; sklicevanje na dokaz je dopustno le za natančnejše substanciranje navedb. Očitno tako lahko ravna stranka tudi v kakšni kasnejši vlogi (VS RS, II Ips 51/2014, r. št. 7). Tako je mogoče ravnati zlasti v sporih, v katerih zahtevani znesek pomeni vsoto več terjatev (VS RS, II Ips 187/2009, r. št. 13).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžničinem ugovoru je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolitvenem delu. Postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek.

2. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za opravljene storitve po podjemni pogodbi. Toženi stranki je izstavila 23 računov, ki jih ji po njenih trditvah tožena stranka ni plačala; z vsakim je zahtevala plačilo za določen čas opravljenih del. Račune in specifikacije ur je tožeča stranka priložila. Poleg glavničnih zahtevkov je zahtevala še plačila zamudnih obresti.

3. Tožena stranka je v pobot uveljavljala nasprotno terjatev v višini 2.000,00 EUR. Takšno terjatev naj bi imela, ker je tožeči stranki dobavila mavčno-kartonske („knauf“) plošče. Tožeča stranka je nasprotovala zatrjevani vrednosti dobavljenih plošč.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so vsi zahtevki tožeče stranke utemeljeni. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 500,00 EUR. Po pobotu terjatev je toženi stranki naložilo plačilo razlike, to je: glavnice v višini 14.976,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 naprej do plačila in zamudnih obresti v višini 1.280,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 naprej do plačila.

5. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Tožeča stranka je nanjo odgovorila.

6. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da naj bi tožeča stranka ne postavila zadostnih trditev, temveč naj bi predložila kopico računov in specifikacije, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevale njen tožbeni zahtevek. Dolžnost sodišča naj ne bi bilo iskanje navedb po predloženih listinah. Tožeča stranka naj bi število opravljenih ur dela navedla le v zvezi z dvema računoma (št. 58-2017 in 51-2017). Glede preostalih računov naj bi tožeča stranka v svojih vlogah ne navedla niti števila delovnih ur, niti naj ne bi opredelila storitev, kraja in časa izvajanja. Sodišče naj bi v svoji obrazložitvi ne pojasnilo, ali je morebiti kot del trditev tožeče stranke štelo kar predložene listine. Višine terjatve naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožeča stranka naj namreč ne bi podala trditev, za kolikšno količino dela in po kakšni urni postavki je zahtevala plačilo s posameznim računom.

7. Nepravilno naj bi bilo tudi ravnanje prvostopenjskega sodišča v zvezi s pobotnim ugovorom. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo, da se zakoniti zastopnik tožene stranke ni mogel udeležiti naroka, ker je bil zaradi nujne službene poti na Irskem. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev sodišča glede višine nasprotne terjatve. Tožeča stranka naj bi navedla, da naj bi znašala višina nasprotne terjatve okrog 1.000,00 EUR. To naj bi pomenilo, da je višino nasprotne terjatve prerekala le do višine 1.000,00 EUR. Sporna naj bi bila le razlika med 1.000,00 EUR in 2.000,00 EUR. Prerekanje tožeče stranke bi bilo mogoče kvečjemu razložiti, kot da višine terjatve sploh ni prerekala argumentirano, in da jo priznava v celotni višini.

8. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala posameznim navedbam tožene stranke. Predlagala je zavrnitev pritožbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka.

9. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

I. ODLOČITEV GLEDE TERJATVE TOŽEČE STRANKE

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njeno opravljanje poslov za toženo stranko (tretji odstavek 766. člena OZ).

11. Pogodba med strankama tega spora je bila sklenjena ustno. Tožeča stranka je za toženo stranko montirala lesene objekte na terenu, kot na primer stanovanjske hiške, gostinske objekte, brunarice, nadstreške, garaže, lesene mostove; opravljala je tudi krovsko kleparska dela, pripravljala montažne elemente v proizvodnih delavnicah na sedežu tožene stranke in prevoz materiala. Zanjo je posle opravljal izpolnitveni pomočnik L. R. 12. Trditve tožeče stranke glede opravljenih poslov so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostne (212. člen ZPP). VS RS je že v več odločbah presodilo, ali sploh, in v kolikšni meri, se lahko stranke sklicujejo na dokaz, da postane dokaz del navedb. VS RS je presodilo, da je sklicevanje na dokaz dopustno, če so podane posebne predpostavke. Tožeča stranka je tem predpostavkam zadostila.

13. V odločbi II Ips 489/2005 je VS RS odločilo, da morajo biti vsaj splošne navedbe stranke razvidne iz tožbe; sklicevanje na dokaz je dopustno le za natančnejše substanciranje navedb. Očitno tako lahko ravna stranka tudi v kakšni kasnejši vlogi (VS RS, II Ips 51/2014, r. št. 7). Tako je mogoče ravnati zlasti v sporih, v katerih zahtevani znesek pomeni vsoto več terjatev (VS RS, II Ips 187/2009, r. št. 13).

14. Splošne navedbe o poslu je dala tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe (z dne 25. 9. 2018; l. št. 28 in 29). Posebej in izrecno je v svoji 2. pripravljalni vlogi (z dne 8. 3. 2019; l. št. 54) predlagala sodišču, naj listine „specifikacije opravljenih ur“, ki so bile priložene računom, upošteva kot del njenih navedb. S tem je odgovorila na ugovore tožene stranke, da njene navedbe niso dovolj natančne.

15. Tožeča stranka je uveljavljala več terjatev, katerih skupna glavnica je bila 14.976,00 EUR. Predložila je namreč 23 računov za opravljene storitve. Vsakemu računu je priložila še pojasnilo („specifikacijo“). Iz teh pojasnil je bilo razvidno, na katere dni je opravljala posle, začetek in konec opravljanja posla na določen dan, in število opravljenih ur na posamezen dan. V priloženem računu pa je zahtevala zneske, ki so bili zmnožek opravljenih ur in cene ure dela. Ta je znašala 13 EUR. Vsi računi in specifikacije so bili sestavljeni po enotni zasnovi. Tožeča stranka je poleg tega zahtevala le vsoto zneskov, ki so bili navedeni na računih. Glede tega, kaj je tožeča stranka zahtevala, ni moglo biti nobenega dvoma, prvostopenjskemu sodišču namreč ni bilo treba iz dokumentacije šele izbirati trditev o dejstvih. Vpogled v račune ni niti zahteval nobenega posebnega dodatnega napora. Tožena stranka se je zoper takšne trditve tudi lahko branila; med drugim je lahko preizkusila višino vsake uveljavljane terjatve. Branila pa se ni drugače kot s povsem splošnimi nasprotnimi trditvami, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

16. Prvostopenjsko sodišče je račune in specifikacije dejansko štelo kot del trditev tožeče stranke. To je prvostopenjsko sodišče tudi navedlo, v kar se bo pritožnica prepričala sama, ko bo prebrala sodbo prvostopenjskega sodišča v r. št. 11. 17. Glede na dogovor, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravljala različna dela, vendar proti enotnem plačilu 13 EUR/uro dela, je tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj določno opisala posle, ki jih je opravljala za toženo stranko. Z zaslišanjem priče L. R. se je prvostopenjsko sodišče prepričalo, da so bila vsa zatrjevana dela opravljena, in da je bil dogovor o plačilu 13 EUR/uro sklenjen (prvostopenjska sodba, r. št. 12).

II. ODLOČITEV GLEDE POBOTNEGA UGOVORA

18. Tožena stranka je v pobot ugovarjala svojo nasprotno terjatev v višini 2.000,00 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki po svojih trditvah izročila mavčno-kartonske plošče, kar je dokazni postopek potrdil. V pritožbenem postopku je sporna le še vrednost nasprotne terjatve.

19. Dokazno breme glede vrednosti plošč je bilo na toženi stranki. V dokaznem postopku ji je uspel le dokaz, da je vrednost dobavljenih plošč znašala 500,00 EUR.

20. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka kvečjemu postavila trditve, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi lahko znašala vrednost terjatve tožene stranke okrog 1.000 EUR (pripravljalna vloga z dne 1. 3. 2019, l. št. 55). Tožeča stranka je sicer v isti vlogi zapisala še, da naj bi „tožena stranka z ničemer izkazala svojega zahtevka iz naslova knauf plošč, prav tako ni izkazala višine.“ Takšna trditev je pomenila, da tožeča stranka ni priznala prav nobene višine terjatve, tudi ne v višini razlike med 2.000,00 EUR in 1.000,00 EUR. Predvsem pa je sama navedba morebitne višine nasprotne terjatve „okrog 1.000 EUR“ pustila še povsem odprto vprašanje, koliko naj bi bila tožeča stranka dolžna.

21. Izveden je bil edino dokaz z zaslišanjem L. R. Ta je na naroku potrdil zgolj obstoj nasprotne terjatve v višini 500,00 EUR (zapisnik, str. 3 = l. št. 64) in nič več. Prvostopenjsko sodišče se je lahko oprlo edino na ta dokaz, ki je bil poleg tega zanj tudi prepričljiv.

22. Izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke bi sicer lahko vplivala na ugotovitev sodišča o višini nasprotne terjatve. Ta dokaz pa utemeljeno ni bil opravljen. Zakoniti zastopnik tožene stranke se namreč ni odzval sodnemu vabilu. V takšnem primeru se drugi odstavek 258. člena ZPP niti ne uporablja, saj je bil L. R. kot izpolnitveni pomočnik zgolj priča na strani tožeče stranke in ne stranka sama. Prvostopenjsko sodišče pa je ravnalo prav, ker je odločilo, ne da bi zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka je pravna oseba, in v takšnem primeru se zasliši zakoniti zastopnik (drugi odstavek 260. člena ZPP). Predlagano je bilo zaslišanje M. L., ki je zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker pa se zakoniti zastopnik tožene stranke ni odzval vabilu brez utemeljenega razloga, zoper njega pa tudi niso dovoljeni prisilni ukrepi (drugi odstavek 262. člena ZPP), prvostopenjskemu sodišču ni ostalo nič drugega, kot da je odločilo o stvari sami brez zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke.

23. M. L. tudi ni imel utemeljenega razloga za to, da se ni odzval vabilu. Vabilo na narok je prejel 7. 3. 2019, narok pa je bil razpisan za 28. 3. 2019 in takrat tudi opravljen. Pooblaščenec tožene stranke je na samem naroku trdil zgolj, da „je zakoniti zastopnik moral nujno na poslovno pot na Irsko, za kar v spis predloži letalsko vozovnico“ (zapisnik z navedenega naroka, l. št. 57). Da je bila odsotnost M. L. domnevno nepredvidljiva in neodložljiva, je začela tožena stranka trditi šele v pritožbi. Ni pa navedla razloga, zaradi katerega teh novih trditev ni mogla navajati že prej. Pritožbeno sodišče jih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa so tudi te trditve same po sebi preveč splošne, takšne pa so bile tudi njene trditve pred prvostopenjskim sodiščem. Razlogov za domnevno nepredvidljivost, neodložljivost tožena stranka še niti v pritožbi ni navedla, tega pa ni storila niti v teku prvostopenjskega postopka. Manjka tudi prav vsaka konkretnejša navedba o tem, za kakšen projekt naj bi šlo.

24. Glede samega pobota terjatev tožeče stranke in nasprotne terjatve tožene stranke ni pritožnica navedla nič. Pritožbeno sodišče se je zato omejilo na preizkus, kolikor ga je dolžno izvesti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta ni razkril nobenih pomanjkljivosti glede izračuna terjatev. Pritožbeno sodišče se glede podrobnosti obrazložitve zato sklicuje na prvostopenjsko sodbo, r. št. 18 in 19. III. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

25. Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške. Nasprotni stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta je tožeča stranka upravičena zahtevati 625 odv. točk (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT). Upravičena je tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 12,5 odv. točk in do povrnitve DDV.

26. Skupaj je tožeča stranka upravičena do povrnitve 466,65 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).