Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S strani tožene stranke ni bil pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev, kot to določa 33. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj je obstajala možnost, da bi tožnico v okviru organizacije oziroma pri delodajalcu ustrezno razporedili celo na delovno mesto, ki v celoti ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, kar pomeni, da ni bilo nobene potrebe po ugotovitvi, da gre pri njej za trajno presežno delavko.
Revizija se zavrne.
Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in kot nezakonit razveljavilo sklep tožene stranke z dne 28.8.1998 o prenehanju delovnega razmerja trajno presežne delavke in ji priznalo odmerjene stroške postopka.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo (dve reviziji) iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče izvajalo dokaze, ki niso bili predlagani s strani strank in teh dokazov ni posredovalo toženi stranki, tako, da se ta o njih ni mogla izjasniti. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa se tožena stranka ni mogla izjasniti o dokazih, je bil kršen tudi 7. člen ZPP. Zaradi teh kršitev tožena stranka ni mogla dokazati obstoja nujnih operativnih razlogov, saj ji ni bila dana možnost izjasnitve. Poleg tega je bil nesklepčen tudi tožbeni zahtevek. Zaradi teh grobih kršitev določb pravdnega postopka bi sodišče druge stopnje moralo zadevo vrniti v sojenje sodišču prve stopnje, ker zaradi bistvene kršitve ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija ni utemeljena.
Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).
Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.
V zvezi z ugovorom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do katere naj bi prišlo, ker je sodišče izvajalo dokaze, ki jih stranke niso predlagale, in se tožena stranka o teh dokazih ni mogla izjasniti, revizijsko sodišče pojasnjuje toženi stranki, da se bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo navaja revizija, nanaša na zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na podlagi odpovedi. Ker v sporni zadevi ne gre za tak primer, sodišče očitane kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Če bi šlo za kršitev določb 7. člena ZPP, bi to lahko bila kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, če bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar revizija sodišču te kršitve ne očita oziroma je ne očita pravilno. Neustrezno je navajana tudi kršitev 5. člena ZPP (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki bi res lahko pomenila bistveno in upoštevno kršitev določb pravdnega postopka, če bi obstajala. Po določbi 5. člena ZPP namreč sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Revidentka poudarja očitek, da se ni mogla izjaviti o dejstvih oziroma podatkih, ki jih je sodišče samo pridobilo od ZZZS. Pri pregledu spisa pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je izvedbo dokaza s pridobitvijo podatkov o zaposlenih pri toženi stranki (podatki o zavarovancih ZZZS) predlagala tožnica v vlogi z dne 19.9.2001, kar pomeni, da tega dokaza sodišče ni pridobilo samovoljno. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.1.2003 je razvidno, da je sodišče listino s podatki o zaposlitvi pri toženi stranki za čas od 1.1.1998 do 19.11.2002 zajelo z dokaznim sklepom, pri čemer sta pravdni stranki soglašali, da se listine štejejo za vpogledane. S tem je bila tožena stranka z izvedenim dokazom seznanjena in čeprav je imela možnost, listini ni ugovarjala. Zato ni ugotoviti niti te očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker se izpodbijana sodba lahko v celoti preizkusi, to pomeni, da v njej ni zaslediti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožbeni zahtevek nima nasprotij in zato ni nesklepčen. Če je revidentka v zvezi z njim mislila na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi ga morala tako tudi opredeliti in ker gre za morebitno relativno kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje po prvem odstavku 339. člena ZPP uveljavljati že v pritožbenem postopku. Če pa je postavlja pod vprašaj določbe 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), iz tožbenih navedb izhaja, da je bila tožba vložena zaradi molka organa, ker revidentka (tožena stranka) o ugovoru tožnice ni odločala v določenem roku. V takem primeru zaradi morebitne kasnejše odločitve organa, ker že teče spor pred sodiščem, ni več potreben poseben postopek.
Po mnenju revizijskega sodišča revidentka nima prav v delu revizije, kjer uveljavlja uporabo materialnega prava, na kar revizijsko sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).
Nižji sodišči sta po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovili, da s strani tožene stranke ni bil pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev, kot to določa 33. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj je obstajala možnost, da bi tožnico v okviru organizacije oziroma pri delodajalcu ustrezno razporedili celo na delovno mesto, ki v celoti ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, kar pomeni, da ni bilo nobene potrebe po ugotovitvi, da gre pri njej za trajno presežno delavko. Obe sodišči sta enako ugotovili (dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano glede na tretji odstavek 370. člena ZPP), da je tožena stranka v času izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja toženi stranki zaposlila dve delavki na delovnem mestu prodajalke, zato tožena stranka ni dokazala nujnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnice (36.h člen ZDR). Navajanje 29. člena ZDR glede na gornje zaključke ni bistveno za odločitev v tej zadevi, ker člen samo določa, kaj je šteti za nujne operativne razloge.
Glede na povedano je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.
Odgovor tožnice na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o njenih stroških odločilo na podlagi določb 155. člena ZPP.