Jedro

ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom tožnici izrekel denarno kazen v višini 40.000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-958/2010-19 (8209) z dne 17. 5. 2011 (1. točka izreka), določil rok plačila 8 dni (2. točka), navedel, da če tožnica izrečene kazni ne bo plačala v odrejenem roku, se bo kazen prisilno izterjala (3. točka), in odločil, da če toženka do 15. 7. 2011 ne bo opravila nujnih vzdrževalnih del na objektu na zemljišču parc. št. 1331 k.o. …, ki zajemajo obnovo simsa na SZ strani, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 40.000,00 EUR (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici kot inšpekcijski zavezanki, ki ni izpolnila obveznosti, naloženih s 1. točko izreka inšpekcijske odločbe št. 06122-958/2010-11 (8209) z dne 25. 2. 2011, s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-958/2010-19 (8209) z dne 17. 5. 2011 zagrožena denarna kazen v višini 40.000,00 EUR, če teh obveznosti ne bo izvršila do 15. 6. 2011. Dne 15. 6. 2011 je prvostopenjski organ prejel obvestilo tožnice, da so obveznosti izvršene, vendar je na kontrolnem inšpekcijskem pregledu ugotovil, da ni tako, ker ni izvedena obnova simsa na SZ strani objekta. Ker tožnica svojih obveznosti ni izpolnila v celoti, ji je bila na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrečena zagrožena kazen, poleg tega pa ji je bilo zagroženo z novo denarno kaznijo, če svojih obveznosti ne bo opravila do tam navedenega roka.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnici z izpodbijanim sklepom le izrečena denarna kazen, ki ji je bila predhodno zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe. Njene navedbe, da naloženih obveznosti ni mogla izvršiti, ker je izvajalec odklonil popravilo simsa zaradi nevarnosti, zato ni bilo mogoče upoštevati, saj ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Tožnica se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji je prvostopenjski upravni organ naložil obveznosti, ki so neizvedljive oziroma jih ni možno izvršiti z upoštevanjem veljavnih predpisov. Odločbo, ki ji je nalagala sanacijo objekta, je tožnica prejela 2. 3. 2011, rok za njeno izvršitev pa je bil do 30. 4. 2011, kar pomeni, da bi morala v dveh mesecih pridobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine in izvršiti sanacijo. To ni mogoče, poleg tega pa je obravnavani objekt v tako slabem stanju, da je tožnica želela pridobiti dovoljenje za njegovo rušitev. Zato bi bilo potrebno dovoljenje Ministrstva za kulturo, za katerega je tožnica zaprosila že 11. 10. 2010. To pomeni, da je inšpektor zahteval sanacijo objekta, za katerega je že tekel postopek pridobivanja dovoljenja za rušenje.

Poleg tega bi bilo treba za sanacijo dobiti gradbeno dovoljenje, vendar je splošno znano, da to v dveh mesecih ni mogoče. Napušč obravnavanega objekta sega nad javno dobro, kar pomeni, da bi morala kot soinvestitor sodelovati občina. Občine kot lastniki pri izdaji takih dovoljenj ne želijo sodelovati, kar izhaja tudi iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor z dne 10. 5. 2011. Obveznosti iz inšpekcijske odločbe so torej neizvršljive, tožnica pa se je zoper to odločbo tudi pritožila, vendar neuspešno.

Tožnica je odrejeno sanacijo želela izvesti celo brez dovoljenj, vendar je bilo pod takimi pogoji zelo težko pridobiti izvajalce. Sanacija simsov je bila dne 9. 11. 2011 kljub temu izvršena, čeprav se je tožnica s tem izpostavila novim postopkom zaradi prekrška. Tožnica je tako storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi spoštovala neživljenjsko in neizvršljivo odločbo gradbenega inšpektorja. Denarna kazen ji je bila zato izrečena neutemeljeno, ob tem pa je tako visoka, da lahko tožnica zaradi nje tudi propade.

Tožnica navaja še, da je gradbeni inšpektor, ki je izdal inšpekcijsko odločbo, v kazenskem postopku, ker je inšpekcijskim zavezancem postavljal nemogoče in neizvršljive zahteve, da bi od njih izsilil podkupnino. Tožnica v tej smeri ne more predložiti dokazov, sodišče pa lahko te trditve preveri pri Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijan odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo. Kadar način izvršbe s prisilitvijo določi gradbeni inšpektor, znaša denarna kazen v primeru manj zahtevnega objekta, če je zavezanec pravna oseba, od 40.000,00 EUR do 80.000,00 EUR (prva alinea 2. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1).

ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine med strankama upravnega spora ni sporen, saj tudi tožnica v tožbi navaja, da je sanacijo objekta, ki ji je bila naložena z izvršilnim naslovom (inšpekcijsko odločbo), do konca izvršila šele 9. 11. 2011, s sklepom o dovolitvi izvršbe pa ji je bil določen rok do 15. 6. 2011. Izpodbijani sklep je torej v tem pogledu pravilen in zakonit. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Tožnica pa z navedbami o neustreznosti in neizvršljivosti obveznosti, ki so ji bile naložene z inšpekcijsko odločbo, ter o prekratkem roku za izvršitev teh obveznosti, ki je bil prav tako določen s to odločbo, izpodbija prav pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, torej inšpekcijske odločbe, s katero so ji bile naložene obveznosti, ki se z izpodbijanim sklepom izvršujejo. Kot že rečeno, tega ni mogoče storiti v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek. Drugačna razlaga zakonske ureditve bi pripeljala do podvajanja pravnih sredstev zoper izvršilni naslov, sodišče pa pripominja, da je bil izvršilni naslov v obravnavani zadevi po podatkih tukajšnjega vpisnika že predmet upravnega spora I U 285/2012, v katerem je sodišče tožničino tožbo zavrnilo.

Povedano velja tudi za tožničine navedbe, da naj bi bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, izdana kot posledica kaznivega dejanja gradbenega inšpektorja. Po 2. točki 260. člena ZUP je namreč takšna okoliščina razlog za obnovo postopka za izdajo odločbe, šele odprava ali razveljavitev izvršilnega naslova pa lahko po prvem odstavku 293. člena ZUP privede do ustavitve upravne izvršbe.

Kot je bilo že navedeno, je bila višina denarne kazni določena v minimalnem znesku, ki ga predpisuje ZGO-1. Tožničine navedbe v zvezi z ustreznostjo te višine zato ne morejo vplivati na presojo pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).