Jedro

Če je v neposredno izvršljivem notarskem zapisu določba, da mora dolžnik plačati tudi obresti od obresti za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje, to predstavlja veljaven izvršilni naslov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo (I. točka) na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 6. 12. 2007 tako, da je dovolilo izterjavo glavnice 150.987,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2017 do plačila, izterjavo pogodbenih obresti v znesku 413,49 EUR in izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice do 17. 2. 2017 v znesku 1.379,13 EUR ter izvršilne stroške s pripadki, v izpodbijani II. točki izreka pa zavrnilo predlog za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.379,13 EUR in 413,49 EUR od vložitve predloga za izvršbo do plačila.

2. Upnik se je zoper zavrnilni del pritožil (pritožba zoper II. točko izreka). V pritožbi navaja, da obrestovanje obresti po začetku sodnega postopka ni sporno, saj to izhaja iz 381. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki dovoljuje uveljavljanje procesnih obresti. Vendar ima upnik za procesne obresti tudi izvršilni naslov. Iz drugega odstavka 9. člena Kreditne pogodbe jasno izhaja, da od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti tečejo od zapadlih neplačanih obresti zakonske zamudne obresti. Kreditna pogodba je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Upnik ima torej podlago za izterjavo procesnih obresti tako v pogodbi (9. člen Kreditne pogodbe) kot tudi v zakonu (381. člen OZ). Sodišča v praksi na podlagi upnikovega predloga za izvršbo, ker ima v notarskem zapisu vedno tako oblikovan 9. člen Kreditne pogodbe, vselej dovolijo izvršbo tudi za procesne obresti. Upnik se sklicuje na primer na sklep o izvršbi istega okrajnega sodišča In 1557/2014, sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I 415/2016 (z dne 5. 4. 2017), pa tudi na stališče sodne prakse, na primer sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3183/2014, Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1048/2016 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3163/2016, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani izrecno zavzelo stališče, da so procesne obresti lahko dogovorjene v notarskih zapisih. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in dovoli tudi izvršbo preostalega dela terjatve, podrejeno pa pritožbi ugodi, sklep o izvršbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvršbo zakonskih zamudnih obresti od pogodbenih in zamudnih obresti (413,49 EUR neplačanih rednih obresti in 1.379,13 EUR neplačanih zamudnih obresti) za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje. Odločitev je utemeljilo z naslednjimi razlogi: neposredno izvršljiv notarski zapis sicer resda predstavlja izvršilni naslov, vendar je treba pri izterjavi procesnih obresti uporabiti 375. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa prepoved anatocizma oziroma prepoved obrestnih obresti, če ni z zakonom drugače določeno. Upoštevalo je, da je v 381. členu OZ sicer določena izjema od prepovedi anatocizma, ki velja za procesne obresti na način, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato se je postavilo na materialnopravno stališče, da je treba 381. člen OZ razlagati tako, da je zahtevek za plačilo procesnih obresti lahko le tožbeni zahtevek v pravdnem postopku ali dajatveni zahtevek, vsebovan v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Pri razlagi zakonske in pogodbene norme se je oprlo na odločbe višjih sodišč (VSM I Ip 578/2014, VSM I Ip 379/2016, VSL I Ip 3183/2014, VSM I Ip 250/2016, VSL II Ip 72/2013 in VSL III Ip 963/2013). Zavzelo je torej stališče, da so procesne obresti vezane zgolj na postopek pridobitve izvršilnega naslova. Nadalje se je opredelilo tudi do upnikovega sklicevanja, da so obresti določene v notarskem zapisu. V tem delu je pojasnilo, da ima notarski zapis moč izvršilnega naslova, vendar je določanje procesnih obresti v notarskem zapisu v nasprotju z določbo 381. člena OZ, ki izrecno določa izjemo od prepovedi obrestovanja obresti na način, da se pri sodišču vloži zahtevek za plačilo obresti. Upnik pa na podlagi notarskega zapisa ne more zahtevati obresti od obresti (kapitalizirane glavnice), saj te izjeme ni mogoče razširiti na vložitev predloga za izvršbo (na podlagi izvršilnega naslova, kjer sodišče dovoli izvršbo). Zato je predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo.

6. V 9. členu pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, ki je sestavni del neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 773/07, je določeno (prvi odstavek), da sta kreditojemalca, ki ne poravnavata zapadlih obveznosti iz te pogodbe iz naslova glavnice, provizije in vseh morebitnih stroškov, dolžna v času od dneva nastanka zamude do dneva poravnave plačati zakonite zamudne obresti. Nadalje je v drugem odstavku 9. člena pogodbe določeno, da od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti tečejo od zapadlih neplačanih obresti zakonite (pravilno: zakonske) zamudne obresti.

7. Bistveno vprašanje v tem postopku je torej, ali je sodišče prve stopnje pravilno odreklo upniku izterjavo procesnih obresti od že obračunanih pogodbenih in zamudnih obresti s tem, da je presodilo, da je citirani drugi odstavek 9. člena pogodbe v nasprotju s 381. členom OZ. Slednjega je razlagalo tako, da 381. člen OZ ureja le procesne obresti, ki se jih zahteva v postopku pridobitve izvršilnega naslova.

8. Notarski zapis ima dvojno vlogo. Notarski zapis je v posebni obliki (javni listini) zapisana volja strank. Notarski zapis kot neposredno izvršljiva listina je lahko zgolj to - volja strank, da se izterja tam določena obveznost. Vendar je v gospodarskem življenju notarski zapis praviloma v obliki notarskega zapisa zapisana pogodba, ki poleg ostalega vsebuje tudi določitev obveznosti (ki je lahko določena ali pa določljiva), ki jo mora dolžnik izpolniti in glede katere pristane na njeno neposredno izvršljivost. 9. Na neposredno izvršljiv notarski zapis je torej treba gledati ne samo kot na izvršilni naslov temveč tudi na posebno obliko izjave volje, ki je vsebina pravnega posla. Izvršljivost je pravna lastnost obveznosti oziroma terjatve. Obveznost oziroma terjatev ima pravno lastnost izvršljivosti, če ima upnik pravno možnost zahtevati njeno prisilno izvršitev (izpolnitev) v izvršilnem postopku. Neposredno izvršljiva je tista obveznost, katere prisilno izvršitev lahko upnik zahteva, ne da bi moral prej doseči pravnomočno sodno odločbo, s katero bi sodišče naložilo dolžniku, da izpolni to obveznost. To pravno možnost upnik pridobi ob zapadlosti neposredno izvršljive obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo dobro argumentirano stališče, da 381. člen OZ zahteva, da je z zahtevkom za plačilo procesnih obresti treba nujno razumeti le sodni postopek, v katerem se izvršilni naslov šele pridobi. Vendar to iz 381. člena OZ nujno ne izhaja. To je zlasti razvidno pri izvršilnih naslovih, ki so sestavljeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Že je bilo povedano, da je bistvo neposredne izvršljivosti ta, da se upniku za uveljavitev terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki so tam določno oziroma vsaj zadosti določljivo označene (glej zlasti drugi odstavek 35. člena OZ in prvi odstavek 21. člena ZIZ), in glede katerih je dolžnik pristal na neposredno izvršljivost, ni treba poslužiti še pravdnega postopka. Če na neposredno izvršljiv notarski zapis gledamo tudi kot na posebno obliko izjave volje, ki je vsebina pravnega posla, potem bi dosledna izpeljava sodišča prve stopnje pomenila, da bi upnik bil upravičen predlagati izvršbo za izterjavo glavnice in že nateklih zakonskih zamudnih obresti ter pogodbenih obresti, za izterjavo procesnih obresti pa bi moral vložiti samostojno tožbo oziroma postopek na podlagi verodostojne listine, v katerem bi šele pridobil izvršilni naslov. Tega pa ne more vložiti, ker razpolaga z izvršilnim naslovom. Pri razlagi 381. člena OZ je treba upoštevati tudi, da gre za nespremenjeno določbo drugega odstavka 279. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v času sprejetja katerega ni bilo notarjata in notarskih zapisov kot oblike izvršilnega naslova (primerjaj še drugi odstavek 16. člena Zakona o izvršilnem postopku; ZIP, ki je kot izvršilne naslove določal le odločbe in sodno poravnavo).

11. V nadaljevanju je višje sodišče pregledalo sodno prakso, tudi tisto, ki jo navajata sodišče prve stopnje in upnik. Sodišče prve stopnje se je oprlo na več odločitev Višjega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Ljubljani. Upnik v pritožbi izkazuje nasprotna stališča višjih sodišč in sodišč prve stopnje.

12. Med drugim se sklicuje tudi na sklep VSL II Ip 3163/2016 z dne 21. 10. 2016, kjer je sodišče v 8. točki obrazložitve izrecno opozorilo na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Ip 3183/2014 in na razlikovanje v tistih situacijah, ko so v posojilnih pogodbah, ki so vsebovane v neposredno izvršljivih notarskih zapisih, zapisane določbe, po katerih od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti tečejo od zapadlih neplačanih obresti tudi zakonite zamudne obresti. V tem primeru je višje sodišče izvršbo take terjatve dovolilo.

13. Višje sodišče v Mariboru je v sklepu I Ip 578/2014 sicer resnično zapisalo, da lahko upnik v izvršbi zahteva le obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti, pri tem pa se je oprlo na določbo 381. člena OZ, vendar iz te odločbe ne izhaja, da bi notarski zapis vseboval tako določbo, kot jo notarski zapis v tem primeru vsebuje v določbi drugega odstavka 9. člena pogodbe. Sklep višjega sodišča v Mariboru I Ip 379/2016 se nanaša na situacijo, ko je izvršilni naslov predstavljala sodna odločba. Zato ta razlaga, ki je sicer splošno sprejeta in pomeni ustaljeno sodno prakso, ne more biti neposredno uporabljiva v zadevi, v kateri je izvršilni naslov neposredno izvršljiv notarski zapis.

14. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Ip 3183/2014 razsojalo v zadevi, v kateri je bil izvršilni naslov notarski zapis. Tudi tam je v 8. točki obrazložitve zavzelo stališče, da se v tej zadevi ne more uporabiti 381. člen OZ. Navedlo je, da te izjeme ni mogoče razširiti tudi na vložitev predloga za izvršbo. Vendar je v nadaljevanju navedlo, da je ovira za to omejitev prav v načelu stroge formalne legalitete - torej v odsotnosti posebne pogodbene klavzule.

15. Višje sodišče v Mariboru je v zadevi I Ip 250/2016 zavzelo stališče, da se v izvršbi na podlagi notarskega zapisa določba 381. člena OZ ne uporablja. Vendar je v 8. točki to stališče oblikovalo tako, da je navedlo naslednje: Izvršilni postopek je namenjen izvršitvi v izvršilnem naslovu opredeljenih obveznosti, ne pa tudi tistih, za katere morda obstaja pravna podlaga, kot se zavzema upnik v pritožbi, a je zanje šele potrebno pridobiti izvršilni naslov. To velja tudi za procesne obresti po 381. členu OZ. Te so glede na zakonsko besedilo vezane na dajatveni zahtevek za njihovo plačilo, ki je lahko podan le v pravdnem postopku ali postopku, ki ga nadomešča (postopek s plačilnim nalogom, kamor spada tudi izvršba na podlagi verodostojne listine). Tako so procesne obresti kot zamudne obresti od obresti vezane le na postopek pridobitve izvršilnega naslova (sočasno za obresti in procesne obresti od teh obresti), ne pridejo pa poštev v primeru izvršilnega postopka, ko upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ko ima upnik izvršilni naslov, odpade pravni interes za pravdni ali sorodni postopek, s tem pa tudi podlaga za procesne obresti. Vendar se višje sodišče v pravkar povzeti odločbi ni ukvarjalo z enakim vprašanjem kot v tej zadevi, saj iz obravnavane odločbe ne izhaja (ravno nasprotno), da bi upnik za izterjavo procesnih obresti imel izrecni izvršilni naslov v konkretni pogodbi, ki je sestavni del notarskega zapisa. Zapisalo pa je, da ko ima upnik izvršilni naslov, odpade pravni interes za pravdni ali sorodni postopek, s tem pa podlaga za procesne obresti.

16. Podobno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Ip 72/2013. Vendar je tudi tam (glej 14. točko obrazložitve) zavzelo stališče v zvezi z uporabo 381. člena OZ v situaciji, ko take klavzule v neposredno izvršljivem notarskem zapisu ni bilo. Zato je opozorilo na načelo stroge formalne legalitete v povezavi s terjatvijo iz izvršilnega naslova, ki se izvrši tako, kot se ta glasi.

17. Sodišče prve stopnje se v nadaljevanju sklicuje tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 963/2013. Enako stališče, to je, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, je zavzelo višje sodišče tudi v tistem postopku. Vendar je treba upoštevati še navedeno v 5. točki obrazložitve, v kateri pa je višje sodišče opozorilo na naslednje: Velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da sodišče lahko dovoli izvršbo le za tisto terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ker v predloženem notarskem zapisu ni naloženo tudi plačilo procesnih obresti, katerih izterjavo je zahteval upnik v predlogu za izvršbo, upnik zanje nima izvršilnega naslova.

18. Iz citiranih odločb (na nekatere od njih je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje) torej ni mogoče zaključiti, da je zavzeto stališče, da ni dopustna izvršba procesnih obresti v situaciji, ko je plačilo procesnih obresti naloženo že v izvršilnem naslovu in izpolnitev ter izvršljivost te obveznosti obsega tudi dolžnikovo soglasje za neposredno izvršljivost. Glede na zgoraj pojasnjeno materialnopravno stališče, načelo stroge formalne legalitete, vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in že zavzeta stališča sodne prakse glede dovoljenosti izvršbe procesnih obresti, je višje sodišče zaključilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledično razveljavilo sklep o izvršbi v izpodbijanem zavrnilnem delu ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP in 15. členu ZIZ.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.