Jedro

V obravnavanem primeru lahko tožeča stranka doseže plačilo odškodnine, ki ji spričo omejitev lastninske pravice nedvomno pripada, le na podlagi (ZNRŠZ), saj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v pravdnem postopku nima pravne podlage.

Glede na to, da določba 2. odstavka 10. člena ZNRŠZ glede postopka za določitev odškodnine napotuje na zakon, ki ureja razlastitev, natančneje na določbo 106. člena ZUreP-1, ta pa za primer, ko razlastitveni upravičenec in razlaščenec ne skleneta sporazuma o odškodnini, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, določa odmero odškodnine v nepravdnem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zahteva iz 97. člena ZNP izpolnjena. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo, da je za odmero odškodnine pristojno Okrajno sodišče v nepravdnem postopku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se postopek ustavi (1. točka izreka) in da se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim okrajnim sodiščem (2. točka izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev, podrejeno pa, da samo spremeni sklep, tako da odloči, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke obravnava v pravdnem postopku.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške, ki so tožeči stranki nastali z odgovorom na pritožbo. Teh pa tožeča stranka ne specificira.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišče prve stopnje, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen na določbi 10. člena Zakona o naravnem rezervatu Škocjanski zatok (ZNRŠZ), in s tem v zvezi navaja, da ta določba velja zgolj za zemljišča na območju veljavnosti ZNRŠZ. Iz določbe 1. odstavka 10. člena ZNRŠZ izhaja, da so fizične in pravne osebe, ki se jim zaradi omejitev in prepovedi tega zakona bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov v rezervatu oziroma razvojnih usmeritev rezervata, upravičene do odškodnine, določba 2. odstavka 10. člena ZNRŠZ pa določa, da obsega odškodnina, ki se določi po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja razlastitev, izgubo ali zmanjšanje dohodka od nepremičnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz besedila 1. odstavka 10. člena ZNRŠZ ne izhaja, da bi se ta določba nanašala le na zemljišča na območju veljavnosti ZNRŠZ, temveč je za upravičenost do odškodnine odločilno dejstvo, da so se lastniku zaradi omejitev in prepovedi ZNRŠZ bistveno poslabšali obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka in tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov v rezervatu oziroma razvojnih usmeritev rezervata.

V obravnavanem primeru je zato ključno vprašanje, ali za tožečo stranko zaradi ZNRŠZ veljajo kakšne omejitve in prepovedi, zaradi česar so se ji bistveno poslabšali obstoječi pogoji za pridobivanje dobička. Tožeča stranka je v zvezi s tem zatrjevala, da je imela pred sprejetjem Odloka o ureditvenem načrtu za območje naravnega rezervata Škocjanski zatok (v nadaljevanju: Odlok), ki je bil sprejet na podlagi 12. člena ZNRŠZ, na spornih parcelah pravico graditi poslovni objekt, kar dokazuje tudi urbanistična informacija z dne 12. 03. 2001, to pravico pa je s sprejetjem Odloka izgubila. V podkrepitev te svoje trditve tožeča stranka navaja, da je imela pred uveljavitvijo ZNRŠZ in Odloka zazidljivo zemljišče, sedaj pa na teh parcelah ne sme zgraditi nobene stavbe, na teh parcelah tudi ne sme graditi in ne upravljati turističnih objektov, kot so avto kampi, teniška igrišča in podobno, ne sme kmetovati, še več, zaradi varstvenega režima naravnega parka ne sme niti hoditi zunaj označenih poti. Tožeča stranka zaključuje, da zemljišča sedaj ne more uporabljati ne na kakršenkoli pridobitni in celo ne na kakršenkoli nepridobitni način. Tožena stranka trditev tožeče stranke, da so se s sprejetjem Odloka za tožečo stranko uveljavile številne prepovedi in omejitve, ni prerekala, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to med pravdnima strankama ni sporno. Prerekala pa je navedbo, da je bil Odlok sprejet na podlagi 12. člena ZNRŠZ. Pri tem vztraja tudi v pritožbi in dodaja, da je vsebina Odloka predmet predpisov s področja urejanja prostora in ne s področja urejanja narave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru sploh ni pomembna pravna podlaga spornega Odloka. Bistveno namreč je, da je urejanje spornega območja z določitvijo prepovedi in omejitev namenjeno ureditvi naravnega rezervata (5. člen Odloka), kar pomeni, da so prepovedi in omejitve na območju urejanja očitno posledica omejitev in prepovedi v rezervatu. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so se tožeči stranki zaradi omejitev in prepovedi ZNRŠZ bistveno poslabšali obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka in da tega ni mogoče nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru varstvenih režimov v rezervatu oziroma razvojnih usmeritev rezervata. Pritožbeno sodišče dodaja, da je takšna razlaga spornega določila 1. odstavka 10. člena ZNRŠZ v skladu s 69. členom Ustave Republike Slovenije, ki dopustnost omejitve lastninske pravice na nepremičninah pogojuje s plačilom odškodnine. V obravnavanem primeru lahko namreč tožeča stranka doseže plačilo odškodnine, ki ji spričo omejitve lastninske pravice nedvomno pripada, le na podlagi ZNRŠZ, saj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v pravdnem postopku nima pravne podlage.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v delu, kjer določa postopek za določitev odškodnine, izrecno navaja, da se nepravdni postopek za določitev odškodnine nanaša le na primere, ko so bile nepremičnine razlaščene in je na njih prenehala lastninska pravica oziroma je bila lastninska pravica omejena, kar predpostavlja izdajo posebne odločbe o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice na nepremičninah, praviloma v upravnih postopkih. ZNP namreč v 97. členu določa le, da se v nepravdnem postopku odloči o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku. Glede na to, da določba 2. odstavka 10. člena ZNRŠZ glede postopka za določitev odškodnine napotuje na zakon, ki ureja razlastitev, natančneje na določbo 106. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ta pa za primer, ko razlastitveni upravičenec in razlaščenec ne skleneta sporazuma o odškodnini, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, določa odmero odškodnine v nepravdnem postopku (6. odstavek 106. člena ZUreP-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zahteva iz 97. člena ZNP izpolnjena. Sicer pa pritožbeno sodišče ne more dopustiti, da bi šlo toženi stranki v korist sklicevanje na lastno neaktivnost. V obravnavanem primeru bi morala odločbo o razlastitvi izdati prav tožena stranka, česar pa ni storila, zato se tudi v tem postopku na to ne more uspešno sklicevati.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 10. člena ZNRŠZ in 6. odstavka 106. člena ZUreP-1 pravilno ugotovilo, da je za odmero odškodnine pristojno okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Posledično je na podlagi 1. odstavka 21. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravilno odločilo, da se pravdni postopek ustavi in da se postopek po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim okrajnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaključilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se je sklep izpodbijal, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi z zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni postavila določenega stroškovnega zahtevka (1. odstavek 163. člena ZPP), zato je njeno zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrnilo.