Jedro

Spor o zakonitosti oziroma utemeljenosti odločitve o delovni uspešnosti ni le spor o denarni terjatvi, ampak je primarno nedenarni spor, od katerega je odvisna denarna terjatev. Četudi tožena stranka sklepa glede delovne uspešnosti v pisni obliki ni izdala, ampak je iz tega naslova le izplačevala nižjo plačo, bi moral tožnik predhodno (pred uveljavljanjem sodnega varstva) zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu. Šele nato bi bila tožba za plačilo prikrajšanja pri plači dopustna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže; v delu odločitve o stroških postopka (3. točka izreka) se spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 361,74 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, da ne bo izvršbe.“.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 42,81 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, da ne bo izvršbe, tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2001 v višini 378,43 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2002 dalje do plačila, v roku osmih dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova premalo izplačane plače (za delovno uspešnost) za čas od 1. 7. 2002 do 31. 3. 2004 obračunati razliko v mesečnih bruto zneskih, razvidnih iz 2. točke izreka sodbe. Odločilo je, da tožena stranka dolžna povrniti tožniku 761,23 EUR stroškov postopka v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik ni dokazal, da so podani vsi štirje elementi za odškodninsko odgovornost. Od vseh elementov je sodišče ugotavljalo le škodo, to je neizkoriščen letni dopust in njegovo višino. Brez utemeljenega razloga je zavrnilo dokaz tožene stranke – obračun plač, iz listin pa je razvidno, da je tožnik izkoristil dopust za leto 2001 v letu 2001, oziroma da je v letu 2001 uspel koristiti kar 32 dni dopusta, kljub pogostim bolniškim staležem. Zato so protispisni zaključki sodišča, da iz obračunov plač ni razvidno, kdaj je pričel tožnik koristiti letni dopust za leto 2001, če iz listin izhaja, da je izkoristil celotni letni dopust za leto 2001. Sodišče se je namesto na listinske dokaze oprlo na negotove in nasprotujoče si izpovedbe tožnika in prič. Na podlagi nejasnih navedb je zaključilo, da je imel tožnik maja 2002 še 14 dni letnega dopusta, pri tem pa je spregledalo, da je maja in junija koristil še po en dan dopusta. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ker tožniku ni omogočila letnega dopusta in celo ugotovilo, da je za dopust zaprosil. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo tak zaključek. Sodišče tudi ni ugotavljalo nedopustnega ravnanja tožene stranke. Če bi imel tožnik dejansko v letu 2002 še 14 dni dopusta iz leta 2001, bi zanj moral zaprositi v primernem času, ne pa čakati do maja in na vsak način zahtevati odobritev dopusta. Tožnik je očitno ravnal s premajhno stopnjo skrbnosti in v posledici je sam v celoti odgovoren za škodo. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o utemeljenosti razlike v plači zaradi obračunane delovne uspešnosti in je v celoti odstopilo od dosedanje ureditve in enotne sodne prakse. Spor zaradi delovne uspešnosti ni le spor zaradi denarne terjatve, ampak gre primarno za nedenarni spor. Tudi če delodajalec ne izda sklepa v pismeni obliki, kot je bilo v konkretnem primeru, tožena stranka pa je izplačevala nižjo delovno uspešnost, mora delavec najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu. Zato bi tožnik moral pričeti postopek pri delodajalcu od prejema prve plačilne liste. Stališče sodišča, da morala biti sprejeta posebna ocena delovne uspešnosti, pomeni novo naziranje. Sodišče bi moralo odmik od uveljavljene sodne prakse tudi pojasniti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne v celoti kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V postopku je tožena stranka zatrjevala in dokazovala le, da je tožnik izrabil ves dopust in da ga za leto 2001 ni imel več neizkoriščenega. V zatrjevanje in dokazovanje neobstoja svoje krivde se sploh ni spuščalo in sedaj to prvič navaja šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Prav tako ni prerekala zatrjevanih dejstev, da je zaprosil za koriščenje dopusta in da mu to ni bilo odobreno. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zavrnilo dokaz tožene stranke z vpogledom v obračun plač. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da listine, ki se nanašajo na obračun plač, dejansko ne dokazujejo evidence o izrabi dopusta za preteklo in za tekoče leto. Sodišče je na podlagi izpovedb tožnika in prič zaključilo, da je za koriščenje zaprosil najkasneje v začetku junija 2002 in da mu tožena stranka tega koriščenja ni odobrila v skladu z zakonom in pravilnikom o delovnih razmerjih in plačah, kar predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. Glede premalo izplačane osnovne plače iz naslova delovne uspešnosti navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da je bilo dokazno breme glede postopka sprejemanja ocene uspešnosti dela na toženi stranki, da ta v postopku ni z ničemer dokazala, da je bil pri njej tak postopek dejansko uveden in utečen ter da ni o tem in o tožnikovih ocenah predložila nikakršne dokumentacije. Tožnik je tožbo upravičeno vložil neposredno na sodišče, ker je uveljavljal denarni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači, za kar pa ni predpisan predhodni postopek pri delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče v delu odločitve o plačilu odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in na podlagi tega ugotovilo vsa odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila koriščenja 14 dni letnega dopusta, čeprav je za izrabo zaprosil, zato mu je dolžna izplačati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnik imel v letu 2002 še neizkoriščen letni dopust za leto 2001, da je zanj zaprosil, vendar mu koriščenje ni bilo odobreno.

Delodajalec mora delavcu, v kolikor ta zahteva in delovni pogoji dopuščajo, omogočiti izrabo letnega dopusta. V nasprotnem primeru je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Delavec ne more uveljavljati odškodnine za neizrabljeni letni dopust, če niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti v skladu s splošnimi načeli odškodninske odgovornosti – nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem.

Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta le v primeru, če iz neopravičenega razloga odkloni delavcu izrabo letnega dopusta. Samo dejstvo, da delavec ni izkoristil letnega dopusta, še ne pomeni, da je upravičen tudi do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Če delavec za izrabo letnega dopusta ne zaprosi, ni mogoče očitati delodajalcu, da je s svojim ravnanjem delavcu onemogočil izrabo dopusta. Za odškodninsko odgovornost delodajalca mora torej biti izkazano, da je delavec zaprosil za izrabo letnega dopusta, pa ga mu delodajalec brez upravičenih razlogov ni dopustil izkoristiti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo le na negotove izpovedbe tožnika in prič, zavrnilo pa je dokaz tožene stranke - obračun plač, čeprav naj bi bilo iz listin razvidno, koliko dni dopusta je tožnik izkoristil. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog. Iz izpovedi priče J.F. namreč izhaja, da iz obračuna plač ni razvidno, na kaj (na katero leto) se nanaša obračun letnega dopusta. Ni torej razvidna evidenca o izrabi dopusta za preteklo leto oziroma tekoče leto. Zato tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve. Tožena stranka ni vodila posebne evidence o izrabi dopusta, poleg tega pa v letu 2002 ni bilo potrebno delavcem pisno zaprositi za izrabo letnega dopusta, kar izhaja iz izpovedi priče J.F..

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik zaprosil za dopust in kdaj. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, da je tožnik zaprosil za dopust in da mu le-ta ni bil odobren, oprlo na izpoved priče L.K., ki je nedvoumno izpovedal, da je tožnik zaprosil za dopust in da mu le-ta ni odobren. Po oceni priče pa ni bilo razlogov za to. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v zvezi z odškodnino za neizkoriščen letni dopust zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o utemeljenosti zahtevka o delovni uspešnosti odločilo v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Spor o zakonitosti oziroma utemeljenosti odločitve o delovni uspešnosti ni le spor zaradi denarne terjatve, ampak gre primarno za nedenarni spor, od katerega je sekundarno odvisna denarna terjatev. Tudi če delodajalec ne izda sklepa v pisni obliki, kot je bilo to konkretno pri tožniku, saj mu je tožena stranka izplačevala nižjo delovno uspešnost, o čemer ni izdala pisnega sklepa, bi moral tožnik najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu in šele, če bi bilo to neuspešno, bi lahko zahteval sodno varstvo. Ker tožnik ni izpolnil procesne predpostavke, ni izpolnjeval pogojev za vložitev tožbe na sodišče. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Zato je pritožbeno sodišče delno pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 2. odstavka 354. člena ZPP tožbo v tem delu zavrglo.

Glede na delno spremenjeno odločitev je bilo potrebno na novo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnikov uspeh v postopku znaša 55,75 %. Tožnikovi stroški znašajo za sestavo tožbe 200 točk, za vlogo 150 točk, za prvi narok 200 točk in naslednja dva naroka po 100 točk, za trajanje narokov 300 točk, skupaj 950 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV, stroškov za priče v višini 20,00 EUR in takse za tožbo in sodbo (2-krat po 47,57 EUR) znaša 648,86 EUR. Glede na uspeh je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 361,74 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v višini sodne takse glede na uspeh, kar znaša 42,81 EUR. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevki iz naslova plačila odškodnine za neizkoriščeni letni dopust ter premalo izplačane plače (za delovno uspešnost), ne presegajo zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.