Jedro

Pri presoji ali je oškodovancu bila priznana za negmotno škodo pravična denarna odškodnina, je treba upoštevati tudi celotni znesek priznane odškodnine in oceniti, ali je ta ustrezna satisfakcija za vse neprijetnosti in trajne posledice, ki jih je oškodovanec že prestal oziroma jih bo še moral prestati. Tako je lahko priznana odškodnina za posamezno vrsto negmotne škode večja, za drugo vrsto manjša, vendar pa je skupno priznana odškodnina za vso negmotno škodo kljub temu pravična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odmerilo tožniku odškodnino za nesrečo pri delu. Tožnik si je dne 23. 3. 1993 med delovnim časom na treningu juda poškodoval desno ramo. Tožena stranka tožbenemu zahtevku po temelju ni ugovarjala. Sodišče je tožniku na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke in drugih izvedenih dokazov odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu, skaženosti in zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, v skupni višini 1,650.000,00 SIT. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek v skupnem znesku 2.100.00,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dosojena odškodnina prenizka in da bi bila glede na ugotovljene posledice in neugodnosti primerna odškodnina v zahtevani višini. Odškodnina je tudi bistveno nižja od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih in za primerjavo omenja odločitev v zadevi opr. št. II Ips 277/97, ko je šlo za praktično povsem istovetno poškodbo. Izpodbijana sodba naj bi bila brez podlage v delu, ko zavrača priznanje stroškov tožnika za sestavo predpravdno vloženega zahtevka in stroške za izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Tožnik s tem, ko zatrjuje neskladje sodbe sodišča druge stopnje z dokazi v spisu, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 385. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Zatrjevanega neskladja v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni, pač pa je neskladje med navedbmi v reviziji in dokazi v spisu. Sodni izvedenec je v svojem mnenju (na strani 6 tega mnenja) jasno napisal, da je zmanjšanje splošnih življenskih aktivnosti 5%, kar je sicer enako kot znaša stopnja invalidnosti po tabeli Zavarovalnice Triglav. Tožnik sam je v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 1998 ( točka VI) soglašal z dejanskimi ugotovitvami izvedenca, med drugim tudi o 5% zmanjšanju splošne življenske aktivnosti. Če se sedaj s tako dejansko ugotovitvijo ne strinja več, gre za uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

Tožnik zgolj na splošno zatrjuje površno obravnavo pritožbe, ne da bi pri tem jasno navedel, katerih pritožbenih navedb sodišče ni upoštevalo. Po presoji revizijskega sodišča ima izodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako je sodišče druge stopnje presodilo vse tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR (subjektivna merila): stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za negmotno škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Dejanska podlaga, ki se upošteva pri presoji utemeljenosti revizijskih navedb, so le na prvi stopnji ugotovljena in na drugi stopnji preizkušana dejstva o naravi poškodb, zdravljenju, intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu in o posledicah poškodb. Dejanske ugotovitve, ki so dejanska podlaga sodbe, ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Sodišče je svojo odločitev oprlo na vse izvedene dokaze, ne samo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Po oceni revizijskega sodišča je tožniku odmerjena odškodnina v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnika in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Upoštevan je tudi kriterij sodne prakse za odmerjanje odškodnin v podobnih primerih.

Odmerjena odškodnina je v času sojenja na sodišču prve stopnje pomenila znesek petnajstih povprečnih plač (povprečna mesečna neto plača v RS je meseca maja 1999 znašala 106.558,00 SIT). V zadevi, ki jo za primerjavo ponuja tožnik, je znašala odškodnina res petintrideset povprečnih plač, vendar primera nista identična. V zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 277/97, je bila poškodba rame in način zdravljenja te poškodbe res podoben, kot v tožnikovem primeru. Toda tam je oškodovanec poleg te poškodbe v prometni nesreči utrpel še druge poškodbe (udarnina ter izvin prsno-ledvenega dela hrbtenice), dalj časa je trajalo zdravljenje in tudi posledice poškodbe so bile hujše (tretjino zmanjšana gibljivost rame v primerjavi z normalno gibljivostjo, razen z 10% zavrtosjo v notranji rotaciji pri tožniku). Zato primerjava z navedeno zadevo ni utemeljena, sploh pa ne po posameznih vrstah škode. Pri presoji ali je oškodovancu bila priznana za negmotno škodo pravična denarna odškodnina, je namreč treba upoštevati tudi celotni znesek priznane odškodnine in oceniti, ali je ta ustrezna satisfakcija za vse neprijetnosti in trajne posledice, ki jih je oškodovanec že prestal oziroma jih bo še moral prestati. Tako je lahko priznana odškodnina za posamezno vrsto negmotne škode večja, za drugo vrsto manjša, vendar pa je skupno priznana odškodnina za vso negmotno škodo kljub temu pravična.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je bila upoštevana tako intenzivnost telesnih bolečin, trajanje bolečinskega obdobja, kot tudi vse nevšečnosti pri zdravljenju. Ob upoštevanju trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in vseh neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, ter tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožnik mlad, občasne bolečine pa se bodo pojavljale tudi v bodoče, predstavlja znesek 500.000 primerno denarno zadoščenje iz tega naslova. Tožnikova življenjska aktivnost je po ugotovitvi izvedenca zmanjšana za 5 odstotkov. Tožnika kot mladega človeka in prejšnjega aktivnega športnika to nedvomno prizadene, saj se aktivno in tekmovalno s športom (judom) ne more več ukvarjati. Še vedno pa lahko opravlja delo, ki ga je opravljal pred poškodbo, le nekoliko težje in ob večji previdnosti, zlasti pri težjem fizičnem delu in pri dvigovanju bremen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna. Ugotovljeni sekundarni strah se kot zaskrbljenost za izid zdravljenja pojavi pri vsakem poškodovancu. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bila ta zaskrbljenost pri tožniku izkazana do takšne mere, da presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje, toda intenzivnost sekundarnega strahu vendarle ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali ga skrbi, da bo postal invalid. Zato je tudi odškodnina iz tega naslova primerna. Odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, tožnik v reviziji ne oporeka.

Ker je bila odločitev o odmeri odškodnine materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP-77). Ne glede na to, s kakšno odločbo konča sodišče postopek, odloči torej o stroških postopka vedno s sklepom. Zato je treba glede vprašanja dopustnosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, uporabiti določilo 400. člena ZPP-77. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. Po prvem odstavku 400. člena ZPP-77 lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, tudi ni dovoljena.

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).