Jedro

Zatrjevanje intelektualne inferiornosti v zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega prispevka k izvršitvi kaznivih dejanj, storjenih v sostorilstvu, pomeni uveljavljanje dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem so bili vsi trije obsojenci spoznani za krive nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, L.P. in S.H. še kaznivega dejanja po 1. odstavku 216. člena v zvezi s členom 26. KZ, L.P. sam pa storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 211. člena KZ. Slednjemu je bila po določilih o steku izrečena enotna kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas pridržanja in pripora. Vsem trem obtožencem je sodišče izreklo tudi denarne kazni in sicer L.P. 500.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Oškodovance je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, obtožencem pa je odvzelo premoženjske koristi in sicer L.P. v višini 982.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in ravnanje obtoženega L.P., opisano v točki III., pravno opredelilo kot kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/1 točka 1 KZ, odločbo o izrečeni kazni temu obtožencu pa je spremenilo tako, da je enotno kazen treh let in desetih mesecev zapora znižalo na tri leta in šest mesecev zapora, pritožbi zagovornika tega obtoženca je delno ugodilo in obtožencu izrečeno denarno kazen znižalo na 250.000,00 SIT, delno ugodilo pa je tudi pritožbam zagovornikov vseh treh obtožencev in razveljavilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi (točka VII. izreka sodbe sodišča prve stopnje), sicer je pritožbe zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (glede krivde in kazni) je vložil zagovornik obsojenega L.P. zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, kaznivo dejanje opredeli za kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in mu nato primerno zniža izrečeno enotno kazen.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona v zvezi s pravno opredelitvijo obsojenčevega ravnanja ni podana, saj je obsojenec bistveno prispeval pri izvršitvi kaznivih dejanj, bil je aktiven in povezan z obema ostalima obsojencema, tako da ni ravnal kot pomagač ampak kot sostorilec in kot tak bistveno prispeval k storitvi kaznivih dejanj, ki jih sicer niti ne bi bilo mogoče izvršiti. Zaradi odločbe o kazni pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca obravnavalo, saj je izpodbijana odločba tako glede krivdoreka kakor glede izrečenih kazni materialno in formalno pravnomočna, zahtevo pa je ob vsebinski presoji zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik v zahtevi kot izhaja iz predloga uveljavlja kršitev materialnega zakona, vendar pa iz obrazložitve zahteve izhaja le njegovo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča. Navedbe, da obsojeni P. nikakor ni mogel biti sostorilec, saj njegove inteligenčne sposobnosti ne omogočajo planiranja za izvedbo takšnega dejanja, da je zaradi svoje fizične moči bil zgolj pomagač pri nakladanju ukradenih predmetov, da je bil pri delitvi plena skoraj povsem prezrt, ter da je imel podrejeno vlogo, pomenijo namreč le izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitve določb materialnega zakona. Kot izhaja iz obrazložitev izpodbijanih sodb (sodba sodišča prve stopnje) sodišče ugotavlja, da je vloga obsojenega P. tako po lastnem priznanju kakor tudi glede na ostale izvedene dokaze pomembna, saj je opravil oglede krajev kaznivih dejanj, najemal vozila, iskal potencialne kupce prilaščenih strojev, predvsem med osebami, ki jih je poznal v zvezi s prej storjenimi kaznivimi dejanji, njegovo ravnanje pa je pomenilo odločilen prispevek k izvršitvi dejanj predvsem zaradi njegovih izkušenj z izvrševanjem kaznivih dejanj. Ključna okoliščina za opredelitev ravnanja obsojenca kot sostorilstvo pa je, da so se storilci združili, da bi kradli, pred izvršitvijo tatvine pa so si razdelili posamezne vloge. Vložnik tega ne upošteva pri svojem ugovoru in poudarja intelektualno inferiornost obsojenca. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Uveljavljanje istega razloga pa pomeni tudi nestrinjanje z višino izrečene kazni, ki je sicer odmerjena v mejah predpisane.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, temveč je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zgolj iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je obsojencu bila izrečena (poleg denarne) daljša prostostna kazen in ker je tudi brez premoženja, ga je Vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila povprečnine glede odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.