Jedro

Delodajalec ima možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS.

Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro. Tožnik je svoje delo opravljal zelo kvalitetno in je dosegal delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa komandirja PPP A. z dne 18. 1. 2012, sklepa pritožbene komisije z dne 24. 2. 2012 in ugotovitev, da je tožeča stranka od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 svoje delo opravljala z oceno odlično (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da sodba nima razlogov in je sama sebi v nasprotju. Sodišče se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da tožeča stranka pri svojem delu v ocenjevalnem obdobju ni dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji ter da jo je nadrejeni seznanil z napakami na delu, ki so se nanašale na izpolnjevanje kartončkov o legitimiranju, o tem, da je na en plačilni nalog napisala kršitev za dve prekoračitvi hitrosti, o predčasnem odhodu iz službe z dne 3. 3. 2011, zaradi pritožb občanov in slabšimi statističnimi rezultati dela v primerjavi z letom 2010. B.B., nadrejeni tožeči stranki, je povedal, da se je za oceno zelo dobro odločil na podlagi kriterijev kariernega sistema in na podlagi lastne ocene, pri čemer je domneval, da je pri ocenjevanju upošteval delavce, ki delajo primerljiva dela tožeči stranki, saj mora biti ocena primerljiva. Kriterije za lastno oceno ni imel izdelanih. Zaradi neposredne izvedbe dokazov so bile na glavni obravnavi zaslišane priče (B.B., C.C., D.D. in E.E.), vendar trditvene podlage tožene stranke niso potrdile, ampak so vse izpovedale, da v zvezi z oceno niso imele nobenih pomislekov, kar očitno kaže na to, da pritožbenih navedb tožeče stranke sploh niso presojale oziroma preverjale. V konkretnem primeru je dejansko šlo za navidezno pravno varstvo, saj so se člani komisije že vnaprej strinjali z oceno B.B. in pritožbenih razlogov tožeče stranke sploh niso preverjali, niti niso preverjali uporabe utemeljenosti ostalih kriterijev. Iz zapisnika sestanka komisije za preizkus delovne uspešnosti javnega uslužbenca z dne 24. 2. 2012 je potek sestanka jasno razviden. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je njena osebna ocena nepravilna oziroma nepravična, saj je bila na delovnem mestu zelo dobra, predvsem pri strokovnosti, samostojnosti, natančnosti, organiziranju dela, interdisciplinarnosti ter v odnosu do uporabnika storitev, zaradi česar je pri svojem delu izpostavljena šikaniranju sodelavcev in nadrejenih, kar izhaja iz sodbe istega sodišča v zadevi opr. št. Pd 483/2011 v zvezi z razporeditvijo tožeče stranke na drugo delovno mesto. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je taka kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali o njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, podano pa ni niti nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe o tem, da ima sodba nasprotujoče si zaključke glede izpovedi posameznih prič, so neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve niso podane. Tožeča stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V tem individualnem sporu tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo zoper oceno dela za leto 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v letu 2011 opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu policist, starejši policist ter da jo je njen nadrejeni ocenil z oceno zelo dobro. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene o delu tožeče stranke za leto 2011 in izdajo nove ustrezne ocene zavrnilo na podlagi ugotovitev, da je bil postopek ocenjevanja skladen z zakonom, ocena pa podana na podlagi predpisanih kriterijev ocenjevanja, ki so bili tudi pravilno ovrednoteni, zato je podana ocena delovne uspešnosti tožeče stranke za leto 2011 pravilna in zakonita.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

8. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki v prvem odstavku 17. člena določa, da se delavna uspešnost ocenjuje glede ne rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami), ki v tretjem členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlična, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). V prilogi III Uredbe so podrobneje opredeljeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

9. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je tožena stranka kršila predpisan postopek ocenjevanja, ker pisne ocene tožeče stranke za leto 2011 ni utemeljila skladno z zahtevo iz Uredbe. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka ob sami seznanitvi z oceno seznanjena z njeno utemeljitvijo in iz navedb tožeče stranke v zapisniku komisije z dne 24. 2. 2012 je razvidno, da jo je nadrejeni ustno seznanil z razlogi ocene, prav tako jo je seznanil z napakami v letu 2011, kar izhaja iz obširnega zapisnika komisije z dne 24. 2. 2012. Tožeča stranka je prejela dodatno utemeljitev ocene svojega dela v postopku pred komisijo za pritožbe (B6).

10. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca, te pa je komisija v predmetni zadevi ustrezno in natančno preverila (13 strani zapisnika - B6), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene in protispisne. Poleg tega ima delodajalec možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS(1).

11. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi nadrejenega in članom Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi nadrejenega tožeči stranki in članov komisije za pritožbe. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti in s katerimi si tožeča stranka prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala visoko nadpovprečno pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča, ali opravljanje določenih, konkretnih (dodatnih) del in nalog pomeni visoko nadpovprečno ali le nadpovprečno delo tožeče stranke. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je ocena sodišča omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče nima tako natančnega vpogleda v delo uradnika in organa kot pristojni ocenjevalec.

13. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno preizkusilo postavke, ki so bile podlaga delovne uspešnosti javnega uslužbenca (skladno z usmeritvami z dne 5. 1. 2011 - B3) in se nanašajo na strokovnost, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, sodelovanje, organizacijo dela, interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov in komunikacijo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije kot izhajajo iz ZSPJS, Uredbe in Usmeritve za ocenjevanje javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve (B3). Tožeča stranka je bila ocenjena: - z oceno odlično za obseg dela, pravočasnost in ustvarjalnost; - z oceno zelo dobro po kriteriju strokovnost, samostojnost, natančnost, organizacija dela, interdisciplinarnost ter v odnosu do uporabnikov; - z oceno dobro pa je bilo ocenjeno njeno sodelovanje, zanesljivost ter komunikacije.

14. Glede na izpovedbe prič je tožeča stranka svoje delo opravljala zelo kvalitetno in je tudi dosegla delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejela ocena zelo dobro, ni pa dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, zato je tudi prejela oceno zelo dobro, ki po svoji vsebini ne predstavlja graje tožeči stranki. Tožeča stranka v ocenjevalnem obdobju ni dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku ni uspela dokazati.

15. Skladno z veljavnimi predpisi oceno dela javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, v konkretnem primeru je to B.B., saj delo tožeče stranke pozna, prav tako pozna delo organa, v katerem je tožeča stranka zaposlena in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje kakorkoli dvomilo, tožeča stranka pa je s svojimi pritožbenimi navedbami, o pomeni posameznih nalog v okviru njenega dela tudi ni omajala.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Enako sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015 in Pdp 541/2012 z dne 10. 10. 2012.