Jedro

Zakon o carinski službi (ZCS) v 2. odst. 21. člena določa, da se sme delavec, če tako zahtevajo delovne potrebe, razporediti k drugemu delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam v skladu s pogoji, ki so predpisani s splošnim aktom o sistemizaciji delovnih mest. Ta določba pri razporejanju zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela varuje delavca le z vidika ustreznosti delovnega mesta, ne pa tudi glede količnika oz. višine osnovne plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 17.1. in 16.3.1998 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto, kot nadalje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti razliko v plači med dejansko izplačano plačo za čas od 17.1.1998 do 28.2.1999. Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 39.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da je bila tožnica razporejena na delovno mesto vodje odseka za premoženjsko pravne zadeve v okviru istega naziva, kot ga je že imela, to je višji upravni delavec - pomočnik direktorja, pri čemer je v tej zvezi obrdžala višino plače iz prejšnjega delovnega mesta.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ob tem da je pritožbo v svoji pisni vlogi še dodatno obrazložila. Navaja, da bi sodišče moralo pozvati toženo stranko k predložitvi plačilnih listov oz. v tej zvezi zaslišati stranke. Ker je takšen dokazni predlog za ugotovitev odločilnih dejstev zavrnilo, je v nadaljevanju na podlagi enostransko ugotovljenih dejstev zmotno ugotovilo materialno resnico. Nadalje ni ugotovilo, ali so takrat obstajale objektivne potrebe za izpodbijano razporeditev, saj te niso bile opredeljene in konkretizirane v razporeditveni odločbi. Zgolj sklicevanje tožene stranke na sprejem novega akta o sistemizaciji ne more biti zadosten razlog za razporeditev. V tej zvezi opozarja, da se je predčasno vrnila na delo s porodniškega dopusta, pri čemer ji je tožena stranka predočila, da zaradi nemotenega delovnega procesa nujno potrebuje vodjo sektorja za polni delovni čas. V času njene odsotnosti je dela izvajala druga delavka. Sodišče v tej smeri ni v ničemer ugotavljalo delovnega statusa, ki se je nanašal na navedeno delavko. Nadalje je glede prikrajšanja pri plači pravilno izdelala izračun pripadajočih mesečnih razlik. V tej zvezi bi morala tožena stranka predložiti listinske dokaze, saj je razpolagala z plačilnimi listi zaposlenih delavcev. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških, saj Državno pravobranilstvo do priznanih stroškov ni upravičeno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne tako dejanske kot pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 2. odst. 21. čl. Zakona o carinski službi (ZCS, Ur. l. RS, št. 1/91 - 65/93) se sme delavec, če tako zahtevajo delovne potrebe, razporediti k drugemu delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam v skladu s pogoji, ki so predpisani s splošnim aktom o sistemizaciji delovnih mest. V zvezi s takšnim aktom je potrebno poudariti, da delodajalec z njim določi vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter druge posebne pogoje za opravljanje določenih delovnih mest, vse ob upoštevanju tako organizacijskih kot kadrovskih potreb delodajalca. Nadalje predstavlja akt o sistemizaciji podlago za razvrščanje delovnih mest v tarifne razrede, ki se ovrednotijo s količniki osnovne plače. V primeru sistemizacije, ki določa drugačne ali spremenjene pogoje delovnega mesta, se delavca razporedi na novo delovno mesto na podlagi dokončne razporeditvene odločbe. Pomembno je, da mora biti delavcu z novo razporeditvijo zagotovljeno, da delovno mesto ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanju in zmožnostim, kar pa ne velja tudi glede določitve plače, saj se mu v skladu s pogoji nove sistemizacije ta lahko tudi zniža. V konkretnem primeru je tožena stranka po svojem direktorju sprejela pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je v skladu z organizacijskimi in delovnimi potrebami na novo opredelila določena delovna mesta, med ostalim tudi delovno mesto vodje odseka za premoženjsko pravne zadeve. Za presojo sporne zadeve je odločilno, da je bila tožnica z novo odločbo razporejena na delovno mesto, ki je ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju, zmožnostim in delovnim izkušnjam, pri čemer je bila razporejena v okviru istega naziva in je obdržala tudi enako plačo. Navedena določba ZCS namreč pri razporejanju zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela varuje tožnico le z vidika ustreznosti delovnega mesta in ne tudi iz naslova količnika oz. višine osnovne plače. Iz teh razlogov njeno pritožbeno opozarjanje, da bi na prejšnjem delovnem mestu, na katerem je bila razporejena druga izvajalka, imela višjo plačo, ne more biti upoštevno. Zato je sodišče pravilno kot nepotrebno zavrnilo dokaz za predložitev ustreznih plačilnih listov ter zaslišanja stranke. Ostali pritožbeni razlogi, na katere še opozarja pritožba, pa niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče v zvezi z izpodbijano odločitvijo o stroških postopka navaja, da je v tem sporu tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava, torej država. Po določbi 1. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPR, Ur. l. RS, št. 20/97) je Državno pravobranilstvo zastopnik države in drugih subjektov v postopkih pred sodišči in upravnimi organi. Ostali subjekti, ki jih še zastopa Državno pravobranilstvo, so navedeni v določbi 1. odst. 7. čl. ZDPR. To so državni organi in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Ministrstva niso pravne osebe. To so lahko izjemoma po določbi 21. čl. Zakona o upravi (ZU, Ur. l. RS, št. 67/94) v njihovi sestavi ustanovljene upravne organizacije, v kar spadajo direkcije in agencije. Država kot stranka je tako v sporih pred delovnimi sodišči upravičena do povrnitve stroškov po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka in v zvezi z določbo 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) glede na to, da velja pravilo 162. čl. ZPP o izključitvi pravice do nagrade le za primere, ko se državni organ udeležuje postopka kot stranka. Ker je v sporu tožena stranka Republika Slovenija, ki ni pravna oseba in jo je v postopku pred delovnim sodiščem zastopalo pristojno Državno pravobranilstvo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ji je v skladu z določbo 16. čl. ZDPR priznalo potrebne stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdajo izpodbijane sodbe ni ugotovilo obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).